Včasih je bila »na vrhu« elita, bili so ljudje, ki kaj vedo, ki imajo moralne vrednote, širino, oliko! In danes? Kam sodijo politikanti, ki v večini držav in tudi v Sloveniji vodijo ljudstvo? Demokracija? Je še to, kakor jo je leta 1863 definiral ameriški predsednik Abraham Lincolna, ko je dejal, da je demokracija »vlada ljudstva po ljudstvu za ljudstvo«? Oblast naj bi torej bila v rokah ljudstva, ki nosilce oblasti samo izbira, odločitve teh nosilcev pa naj bi bile v prid ljudstva.

Vladajo nam tisti, ki znajo bolj »kričati« 

Rojstno mesto demokracije naj bi bile sicer grške Atene, kjer so vladali bogati aristokrati. V 6. stoletju pred našim štetjem se je eden od njih – Klejsten – domislil, da se bo v bitki za prevlado naslonil na ljudstvo in si zagotovil premoč. In tako so v nekem obdobju v atenski skupščini sedeli neolikani kmetje, neizobraženi trgovci in obrtniki. No, v tej neposredni demokraciji seveda ni bilo prostora za ženske, sužnje in tujce.

Še pred dvesto leti, ko je ameriški predsednik Andrew Jackson ob svoji inavguraciji odprl vrata Bele hiše navadnim meščanom, črncem, belcem, kmetom, ženskam, otrokom, je bil to pravi škandal; za njimi pa so ostali uničen kristal, porcelan in tapete.

V sodobni demokraciji na oblasti praviloma ni (več) elit v smislu olike, kulture in dostojanstva. Splet je prinesel veliko dobrega, a tudi slabega, prej so bili mediji, javnost odprti predvsem za izbrane, splet je prostor odprl vsem! In s prevlado govorice ulice v javnem diskurzu smo izgubili velik del svojega dostojanstva. Danes ni več razlik. Danes nam lahko vlada, kdor hoče, kdor zna bolj »kričati« in ljudem na pravi način, torej na čim bolj primitivno, obljubljati nebesa.

Golobovo pomanjkanje modrosti

Novi stari ameriški predsednik Donald Trump je znan po svoji grobi retoriki, na dan zmage se je ob prvem nagovoru volivcem takšne retorike vzdržal. Videti je bil skorajda presenečen, da je tako močno zmagal. Ne spomnim se, kdaj je bil pred javnostjo tako miren. Bo njegovo grobo plat prevzel njegov podpornik Elon Musk, nemškega kanclerja O. Scholza je na iksu npr. označil za bedaka!?

Lenart Žavbi se »drži in obnaša« vedno bolj kot Donald Trump in daje podobo oblastni stranki – Svobodi. Žavbi provocira, namesto da bi miril.

Trump ponavlja: Amerika »first«. Ameriško gospodarstvo bo doseglo nove višave. Nova delovna mesta? Nižji davki? Vse to obljublja. Amerika že zdaj raste – tudi na račun razrahljane Evrope, volitve niso pokazale le na nebogljenost njihovih demokratov, ki so v preteklosti dali kar precej izstopajočih predsedniških imen in veljali za predstavnike elite: B. Clinton, B. Obama …, ampak tudi na nebogljenost in nesposobnost Evrope, ki trepeta pred vsakim dogajanjem v Ameriki – kaj bo!?

50 evropskih voditeljev je v Budimpešti »jamralo« o tem. Slovenski premier R. Golob je bil eden redkih svetovnih voditeljev, ki je odkrito in neposredno podpiral Kamalo Harris, in kako ne/moder je bil, komentirajo celo njemu naklonjeni analitiki. Sodelovanje z Ameriko bo težje, ne le za Slovenijo, ampak za vso Evropo.

Vulgarna retorika

V predvolilni kampanji Trump ni «šparal« besed, a tudi njegova nasprotnica Kamala Harris mu je kar parirala. Kaže, da bo »ostrorečje« vse bolj prevladovalo. Trump je menda dobil volitve predvsem na račun ostrine do nezakonitih migracij, ki jih je označil za največjo grožnjo varnosti. In ta problem je močno prisoten tudi v Evropi. Evropski voditelji se najbrž tega premalo zavedajo. Migracije bodo morali zelo premišljeno regulirati, sicer bodo »staroselci« vedno bolj nemirni, kaj bo to prineslo, ni treba posebej napovedovati. Ljudje bodo vedno pogosteje volili skrajneže, primitivce, celo diktatorje.

Da je ostra, tudi vulgarna, ekstremna retorika vse bolj všeč večini volivcem, tudi v Evropi in v Sloveniji, ni nič novega. Namesto da bi kultivirane »elite« širile svoj diskurz, ga vedno bolj ukinjajo in prevzemajo retoriko ulice. Marsikateri slovenski politikant želi vzbujati pozornost in v javnosti blesteti s »trampizmi«, z »ostrorečjem«, z žalitvami, brezobzirnostjo.

Politikant razvrednotil partizanski boj

S pomilovanjem sem poslušala mladeniča, poslanca Svobode Lenarta Žavbija. Ob spominu padlim na Urhu je med drugim rekel: imamo svojo skrajno desnico, neonacisti sedijo v parlamentu. In še: slovenski svetniki so Titovi partizani. Kako takšni politikanti razvrednotijo partizanski boj, tudi bitke »mojih« partizanskih prednikov. A bodimo prizanesljivi – kaj vse človek pri 25 reče ali napiše …. Nerodno je, če je to predstavnik oblasti.

Žal L. Žavbi provocira, namesto da bi miril. S takšnimi provokacijami bo težko t. i. drugo stran prepričati, da se bo poklonila tudi partizanom in njihovemu boju proti okupatorju in hkrati ob obsodbi revolucionarnih dejanj in povojnih pobojev priznala tudi domobransko kolaboracijo z nacisti.

Svoboda »pošilja« Žavbija na različna soočenja, kjer »ostroreči« na vse strani, in koalicija dobiva svojega B. Grimsa, prejšnjega poslanca SDS, ki je zdaj v Bruslju. Že J. Janša postaja retorični vajenec v primerjavi z Žavbijem. Žavbi se »drži in obnaša« vedno bolj kot D. Trump in daje podobo oblastni stranki – Svobodi. Povsod je, v vseh medijih, govori o vseh temah. Označil se je za velikega nasprotnika sprave, premagovanja razkola med levimi in desnimi, je proti povezovanju.

A mladost je norost, je tudi nepremišljenost, ekstremizem, pogum, ne/vedenje … Žal pri marsikom traja vse življenje – kot vedno bolj opažamo na političnih scenah. A kdo je tisti, ki se bo začel boriti za vrnitev človeškega dostojanstva, za vrnitev olike v javni diskurz?