Še bolj presenetljive pa so japonske železniške postaje, kjer vse deluje, osebja skorajda ne vidite, vse poteka ne na minuto, na sekundo točno, pa četudi gre npr. za eno od največjih postaj na svetu, česar pa kljub gneči in 200 izhodom, ne občutite. Vse teče. Če kdo ne stoji v vrsti za vstop na vlak in se preriva, gotovo ni Japonec.

Seveda imamo o Japonski velika pričakovanja, učili so nas, da je tehnološko visoko razvita, Japonci so iznajdljivi, tuje dosežke znajo hitro nadgraditi; ljudem je delo ena temeljnih vrednot, spoštujejo starejše, so izjemno vljudni. Svojih zakonskih deset dni letnega dopusta in še kakšen dan po naraščanju delovne dobe – še vedno vsi ne izkoristijo Zaradi čezmernega dela celo umirajo, za kar imajo izraz karoši. A tudi Japonska se spreminja, uvaja fleksibilni delovni čas za lažje usklajevanje dela in zasebnega življenja in razmišlja o skrajševanju delovnika, da bi povečala produktivnost.

Ljerka Bizilj

»Kandelabri« v Tokiu

Cene – trgovina, gostilna – so podobne slovenskim, celo nižje, plače pa? SPIRIT navaja, da je bila minimalna nominalna plača na delavca z vsemi dodatki nekaj prek 2100 evrov, povprečna naj bi bila blizu 3000 evrov. Standard je vsekakor precej višji kot v Slovenij, a se tudi inflaciji niso mogli izogniti. In kako Slovenec doživi Japonsko? Kaj navduši? Kaj je presenetljivo?

Vsi pravijo, da najprej vlaki, promet, potem hrana in nato vse drugo. V Tokiu, ki ima 14 milijonov prebivalcev, širše območje mesta pa prek 40 milijonov – je cestni promet precej redek. A prva stvar, ki me je pravzaprav šokirala že v Tokiu,  so »kandelabri«, s katerimi je dobesedno prepleteno mesto in tudi vsa druga mesta. Toliko žic in kablov na vsakih manj kot sto metrov sem videla samo še v Romuniji.

Ljerka Bizilj

Sprva vas v domala vseh večjih mestih preseneti nekakšna arhitekturna ne/estetika, škatlaste sive stavbe, ki so marsikje tako blizu druga drugi, da bi k sosedu na obisk lahko stopili kar skozi svoje in njegovo okno. Sčasoma se navadite in zlasti večeri z milijoni lučk in svetlobnih oglasov vas spomnijo na božično razsvetljavo. Navduši vas čistoča, v Tokiu ne vidite ene smetke na tleh niti košev za smeti ali kant (zjutraj postavijo ob ceste vrečke s sortiranimi smetmi in jih odpeljejo). Jesti ne smete, ko hodite, le tam, kjer ste hrano kupili, tam tudi odložite smeti ali jih odnesete domov.

Japonci ne kradejo

Na Japonskem taksije, ki niso pretirano dragi, vozijo najpogosteje starejši moški, zelo stari, ki seveda ne zmorejo dvigniti težjega kovčka in ga spraviti v prtljažnik. Da mu na svojem telefonu poiščete naslov in ga usmerjate, to je pogosta praksa. Slabo poznajo mesta. Tudi čiščenje vlakov, javnih prostorov (npr. stranišč) najpogosteje opravljajo starejši. Greste mimo trgovine, zunaj je npr. deset koles, na vsaj treh je obešena ročna torbica, iz katere gleda mobilni telefon … Japonci ne kradejo, če komu kaj zmanjka,  je to zanesljivo storil tujec. Napitnin ne sprejemajo, zanje je to celo žalitev.

Ljerka Bizilj

Hotelske sobe so praviloma majhne, a čiste in opremljene z domala vsem – pižama, zobna krtača, krema, brivnik … Najbolj zanimiva za nas pa so bila stranišča. Tudi zabavna: sprva smo vsaj štiri ženske na WC iskale, kako splakniti školjko – to je neenotno, povsod drugače. Je pa straniščna školjka opremljena z vsem, vsaka ima nekakšno tipkovnico, konzolo z ikonami za splakovanje sprednjega in zadnjega dela, celo notno ikono, ko vklopite zvok, glasbo, skratka, stranišče in bide skupaj. Sprva nas je motil izjemno tanek, skorajda prozoren straniščni papir – a zakaj? Da se stranišča ne zamašijo.

Ljerka Bizilj

Ženske, ki zabavajo moške

V Tokiu se največ domačih in tujih turistov ustavi ob spomeniku Hačiku, najslavnejšem psu na Japonskem, ki velja za simbol zvestobe. Okoli leta 1925 je na postaji Šibuja v Tokiu vsak dan čakal svojega lastnika, ko se je vračal iz službe. Še devet let po lastnikovi smrti! Spomenik stoji ob enem največjih križišč na svetu, ki ga vsak dan prečka prek milijon pešcev.

Izogniti se ne morete niti »iskanju« gejš po njihovi ulici v Kjotu – ženske, ki zabavajo moške, plešejo, pojejo in za pogovor z njimi morajo biti zelo razgledane. Vstopnina 300, 400 evrov … Ženskam je vstop prepovedan – nam Slovenkam se je to zdela velika diskriminacija, še posebno ob podatku, da so bili gejše do 18. stoletja moški. Gejš se ne sme dotakniti, a so »poslovneži« na vzporednih ulicah hitro postavili javne hiše in ženske oblekli v kimono. Ko sem eno od gejš prosila, če jo smem fotografirati, je takoj pristala.

Ljerka Bizilj

Jabolko za dva evra

Kanazawa s samurajskimi in šogunskimi hišami, enim najlepših japonskih krajinskih parkov, vas gotovo navduši s šintoističnimi in budističnimi templji, pagodami in obeležji … ; prav tako japonske tržnice, ki so povsod tako urejene in čiste, da jih redkokje vidite, Osaka je polna trgovin in večerne zabave. Zanimivo je, da imajo Japonci praviloma zelo majhne gostilne, v katere ne gre več kot npr. deset ljudi, veliko jih čaka zunaj, da pride do hrane, ki je zelo dobra, polna zelenjave, ajdovih testenih, riža, morskih dobrot in zelo dobrega mesa, kar si velikokrat kar sami pripravljate ali pa oni pred vami za razmeroma slovenske cene (celo nižje).

Pred gostilno imajo razstavljene krožnike s hrano (seveda plastično), da vidite, kaj ponujajo in si med čakanjem izbirate … Najbrž je njihova življenjska doba ena najdaljših na svetu – prav zaradi hrane. Seveda se na Japonskem naučite jesti s palčkami, če še ne znate, kar katerega od Japoncev pri sosednji mizi precej zabava, česar navkljub izjemni vljudnosti skorajda ne more skriti. Zanimivo je, da sadja nimajo na pretek, razen na tržnici in je precej drago: eno jabolko – dva evra. Imajo pa dobro pivo po dokaj slovenskih cenah. Sake, ki ni prav močan,  dobite v najrazličnejših okusih in celo z zlatimi lističi. Precej bolj močno pa je kačje vino – habušu.

Ljerka Bizilj

Skratka, Japonska velja za vodilno v tehnoloških inovacijah, v elektroniki, robotiki in avtomobilski industriji. Seveda tega vidite v dveh tednih malo, vlaki in stranišča so fascinantni! Pa tudi avtomobili. Največ je t. i. kei car, lahkih avtomobilov, menda stanejo sedem, osem tisoč evrov, a jih je na japonskih cestah zagotovo največ, in to vseh znamk. So kot nekakšne škatle, tihi kot večina avtomobilov na Japonskem – najbrž so električni, hibridni ali nekaj podobnega. Evropskih standardov ne dosegajo – kar je seveda sreča za evropsko avtomobilsko industrijo; če ne bo našla kaj podobnega, bo potonila.

Hirošima vas pretrese

Japonci se kar niso vdali, potem ko je že kapitulirala Nemčija, Američani pa so presodili – po hudih bitkah na Okinawi – da jih bodo ustavili le z atomsko bombo, ki so jo avgusta 1945 vrgli na Nagasaki in Hirošimo. Bombe so ubile od 129.000 do 226.000 ljudi, od katerih je bilo največ civilistov. Prav letos je Nobelovo nagrado za mir dobilo »društvo« preživelih, ki se že desetletja bori za mir, proti vojnam«.

Ljerka Bizilj

Hirošima je sicer danes sodobno mesto, v desetih letih so ga postavili na novo, tudi s pomočjo Američanov, in za življenje najbolj zaželeno mesto, v katerem živijo predvsem mladi … Japonska se je predala šele 2. septembra 1945, večina japonskih vojakov se ni predala, ali so padli ali pa naredili samomor.

Okinawa, zibelka karateja, je nekoliko drugačen svet, kjer je že fiziognomija ljudi nekakšna mešanica Filipincev in Japoncev. Pravzaprav je bila to država, kraljevina ljudstva Rjukju (1429–1875), ki pa so jo Japonci kar priključili (brez upora) in jim prepovedali uporabo orožja. Pa so si izmislili karate – prazno pest, prazno roko, ki ima obrambno osnovo – karateist je vselej spoštljiv, nikoli ne udari prvi.

Ljerka Bizilj

Glede na to, da so se na Okinawi bili največji in zadnji boji druge vojne v Pacifiku in po vztrajanju Japoncev, je Okinawa bila ameriška do leta 1971; na njej še vedno živi približno 26 tisoč Američanov, imajo tudi svoje mesto, imenuje se Ameriška vas, a tam res nimate občutka, da ste na Japonskem – še ameriško glasbo poslušate na ulicah, in Japonci to kar prenašajo, menda predvsem zaradi bližine Tajvana.

Sploh so Japonci posebni ljudje, veliko moških, npr. na vlakih, letalih – vidite, da se ličijo obrvi, trepalnice … , pokojnike pogosto pokopavajo na svojih vrtovih, znani so tudi po hikikomori, ko se zaprejo v stanovanja, se prostovoljno izključijo iz družbe, tudi po prostovoljnem prostituiranju mladih deklet – enjo kosai in po množičnih samomorih mladih, dogovorjenih po internetu.  

Japonska je gotovo dežela, ki jo je treba videti in doživeti in se vrniti domov – kot iz vsake druge. Hkrati navdušuje in preseneča.