Ljudem, še posebno v majhni državi, dopisniško poročanje širi obzorje, daje nove dimenzije, iz zapečkarstva odpira vrata svetovljanstvu. RTV Slovenija že leta stežka vzdržuje dopisniško mrežo v tujini, saj stroški zanjo niso majhni.
Skozi leta je iz tujine poročalo veliko novinarjev, med tistimi, ki puščajo velik peča,t je gotovo Janko Petrovec, ki se zdaj vrača iz Rima in bo prevzel funkcijo odgovornega urednika Radia Koper.
V demokraciji najboljših ni več, jih skrijejo, udarijo po glavi, ko zrastejo, ali pa jih pripeljejo v obup, da hitro odidejo ali se raje potuhnejo.
Spominjam se, kako skeptični smo bili do njega, ko so ga radijci predlagali za dopisniško mesto v Rimu – bil je igralec, bolj na polju zabave kot informacije, kar mnogim, tudi kvalitetnim kadrom, pogosto zapira pot na druga področja. A radijci so uspeli z močno argumentacijo in vztrajnostjo.
Petrovec je bil imeniten dopisnik, ki je presegel golo poročanje in nam znal poleg pestrega italijanskega političnega dogajanja pokazati skozi reportaže tudi življenje in podobo sosednje države in njenih prebivalcev. Marsikateri dopisnik obstane predvsem pri t. i. pokrivanju velikih dogodkov … A Petrovec sodi v prvo ligo!
Res je, da je RTV predvajala več informacij, komentarjev in reportaž iz Italije kot od koderkoli drugod, a vse je bilo dobro, zanimivo. V Rim konec leta iz Bruslja odhaja Mojca Širok, ki jo je tam leta 2016 zamenjal Petrovec.
Boštjan Anžin se oglaša iz Srbije in celotnega Balkana. Tudi eden boljših. Pred tem se je oglašal deset let iz Berlina in tamkajšnje širše regije in je eden redkih, h kateremu radijci, ko smo ga predlagali za Beograd, niso imeli pripomb. Kot smo se televizijci bali radijcev, ki »ne bodo razumeli, kako pomembna je slika«, so se radijci bali televizijcev, saj radio zahteva veliko oglašanja, pogovorov …
Spominjam se, kako težko je bilo, ko se je Anžin po desetih letih vračal v Ljubljano! Otroci so se navadili na drugo okolje, šolo … V Ljubljani je nekaj časa vodil Tarčo, tudi to dobro, čeprav ga deset let ni bilo v Sloveniji in se je bilo najbrž težje pogovarjati o domačih »zdrahah«, ki jih ni živel.
Svet si na vrhu RTV želi nekoga, ki bo delal po njegovih navodilih, je slišati. Poslušneža«? Namesto kreativnega vodje, ki bo znal parirati svetu, politiki, sodelavcem, sindikatom?
Med dobre in uspešne poznavalke sodi tudi Vlasta Jeseničnik, ki poroča iz Rusije. Že dolgo »pokriva« Rusijo in jo dobro pozna. Vselej, ko se ji je podaljševal mandat, je bilo veliko ugovorov, češ potrebne so zamenjave, ni dobro, da se dopisniki preveč ustalijo, da se preveč udomačijo.
A to velja tudi za domače dopisnike, ki poročajo iz svojih domačih krajev in ni čisto vseeno, koliko si zagrenijo življenje, če odkrivajo tudi neprijetne stvari iz svojega okolja. Pred mnogimi leti je TVS na lokalno območje ob takšnih dogodkih pošiljala novinarje iz Ljubljane. Spominjam se igralniške afere HIT iz Nove Gorice, ko je igralnica vabila novinarje na izlete v tujino, da so si ogledali še druga zabavišča, potem pa je bil problem, ko so se začele odkrivati umazanije, če se prav spomnim, od pranja denarja do povezav s službo državne varnosti …
Karmen Švegl – včasih stacionirana na Cipru? Kairu? Veliko pripomb je bilo, da bi večino poročil tako lahko pripravila tudi v Ljubljani. A priznati ji je treba- ko je kriza, vojna, »skoči« na bojišče.
Še v starih časih je bil dopisnik lahko le nekdo, ki se je izkazal v zunanjepolitičnem uredništvu RTV, ki si je pridobil ugled doma. In to so bila res imena! Janez Stanič, Boris Bergant, Jurij Gustinčič …
Danes se mi zdi, da novinarji pripravljajo večinoma predvsem povzetke, ki jih predajajo agencije, kakšnega smelega komentarja se sploh ne spomnim. kot tudi tega ne, kdo je sploh zunanjepolitični novinar na RTV, predvsem na televiziji. Lahko bi bila Manica Janežič Ambrožič, a se mi zdi, da so jo nekam skrili. Tudi med voditelji TV-dnevnika je bila ena boljših.
Podobno je tudi na drugih področjih. Kultura? Starejši se morda spomnijo Jožeta Hudečka, Tonija Tršarja, Sandija Čolnika … In kdo so zdaj? Ali pa voditelji: Jure Pengov, Tomaž Terček, Branko Maksimović, Julka Vahen ... In to še v socializmu. V demokraciji najboljših ni več, jih skrijejo, udarijo po glavi, ko zrastejo, ali pa jih pripeljejo v obup, da hitro odidejo ali se raje potuhnejo.
Kvalitetni kadri so praviloma težko obvladljivi in potrebujejo dobre, samozavestne šefe, ki veliko vedo in jih znajo voditi, slabi šefi se dobrih bojijo … Je to razlog? RTV je politični organ, kjer valovijo zdaj levi, potem desni, in kvaliteta ni kriterij …
A v tem trenutku so bolj kot dopisniki na RTV v ospredju morebitni člani uprave, o tem, kdo bo na vrhu RTV, se kar precej piše in govori. Natalija Gorščak? Mirko Štular? Govorilo se je tudi o Gorazdu Slaku. Gorščakova bi bila najbrž solidna na vrhu MMC, Slak je televizijec, ki pozna TV-formate, uporabo tehnologij, sporede … Radio? Vodenje velikega sistema? Finance? Težko.
Štularja se televizijci bojijo, češ da ne bi imel razumevanja za televizijo, ker je predvsem radijec. A radio kar dobro vodi, ima smisel za novosti, kadre, tudi o financah ni nevednež in dobro je vpet v evropsko radiotelevizijsko zvezo. Čisto brez ambicij menda ni niti prvi človek sveta RTV Goran Forbici, a mu verjetno manjka eden od pogojev – vodenje sistema z več kot npr. sto ljudmi.
Zadnja varianta bi bila najbrž tudi najboljša, četudi je vprašanje, koliko učinkovita, saj se Forbici oz. svet že zdaj zelo vpletata v vodenje RTV in si na vrhu želijo nekoga, ki jih bo poslušal. »Poslušneža«? Namesto kreativnega vodje, ki bo znal parirati svetu, politiki, sodelavcem, sindikatom? Svet si najverjetneje želi nekoga, ki bo delal po njegovih navodilih, je slišati.