Celotna država je zdaj bolj pozorna na nasilje in dolgoletno kršenje enakosti pred zakonom v jugovzhodni Sloveniji. Podobno kot policija je tudi sodstvo deležno očitkov, da je soodgovorno za razmere, ki so nastale zaradi neučinkovitega, nevestnega in ignorantskega dela državnih institucij. Na Dolenjskem, v Beli krajini in na Kočevskem, kjer se kronično soočajo z romskim nasiljem, je zaupanje v državo na psu.

Vox populi, ljudski glas je tokrat neusmiljen: več kot dve tretjini vprašanih ne zaupa sodstvu, podobno slabo kotira policija. Takšen padec podpore ni presenetljiv, kajti uboj Aleša Šutarja je sprožil ostre odzive po vsej državi. Vlada je z energično reakcijo premierja Roberta Goloba, ki je v Novem mestu zagotovil, da je konec tolerance do kršenja zakonov s strani nasilnežev in kriminalcev, tudi tistih iz romske skupnosti, celo pridobila nekaj podpore. Sta pa zato policija in sodstvo v očeh Slovencev postala grešna kozla.

Jure Klobčar

Pri policiji, ki se je dodatno blamirala, ker je za pridobitev sodne odredbe za hišne preiskave v razvpitem romskem naselju Žabjak potrebovala kar šest dni, so očitki logični. Zaradi nekaterih prejšnjih incidentov – denimo pretep ribniškega župana, serija romskih nasilnih dejanj na Dolenjskem, v Beli krajini in na Kočevskem itd. – je javnost prepričana, da je policija nedosledna pri obravnavi kaznivih dejanj, da se odziva prepočasi in da je v preteklosti pogosto »gledala stran«.

Kdo je kriv? Krivi s(m)o vsi?!

Med poznavalci notranjih razmer v pravosodju in policiji so mnenja nekoliko drugačna, manj kritična. Da je policistov premalo in da to pomeni tudi manj patrulj, ni skrivnost. Za zagotovitev dodatnih policistov je notranje ministrstvo po incidentih na Dolenjsko napotilo »rezerve« iz drugih policijskih uprav, pa niti to ni bilo dovolj. Razbremenili so tudi tiste, ki izvajajo nadzor na meji s Hrvaško, zaradi česar je bilo treba aktivirati 37. člen zakona o obrambi.

Toda zgolj z improvizacijami se ne bo dalo dolgo reševati razmer, ki lahko hitro postanejo kritične. Zaradi tega se slišijo razumni predlogi, da bi morali policistom najprej dvigniti plače – sploh tistim, ki opravljajo terensko delo. In to ne za nekaj odstotkov, ampak konkretno za 20 odstotkov. S tem bi v policijske vrste privabili tudi nove ljudi, kar je nujno tudi zaradi starostne strukture zaposlenih.

Bobo

A če je policija, ki je prva pri obrambi zakona in pravice, največji strelovod ljudskega nezadovoljstva, se zdijo kritike sodnega sistema le deloma utemeljene. Kajti za frustracije prebivalstva, ki je prepričano, da je država do romskega kriminala preveč prizanesljiva in da ima dvojna merila, ni odgovorno le sodstvo. Eden od naših sogovornikov je opozoril, da pri romski problematiki sodstvo ne nosi bistvene odgovornosti, saj si samo ne izbira primerov, temveč je to naloga oziroma dolžnost državnega tožilstva.

Tožilstvo bi moralo izvajati politiko kazenskega pregona, ki bi bila del širše pravosodne politike vlade, vendar nič od tega ne obstaja – in tako je že vrsto let. Romi, zaradi katerih je zdaj na nogah vsa država, so le odličen grešni kozel, kjer se politika obeh polov hitro poenoti, saj se noče zameriti javnosti. Sploh nekaj mesecev pred volitvami ne. In ko ljudstvo zahteva kaznovanje zlikovcev, vlada pa predlaga precej restriktivno spremembo zakonodaje na več področjih, je ni stranke, ki bi si temu upala prav glasno nasprotovati.

Ko torej iščemo krivca za močno napete varnostne razmere v jugovzhodni Sloveniji, se znajdemo v kočljivem položaju. Na eni strani ljudje, ki so seveda besni in »imajo dovolj«, upravičeno zahtevajo ukrepanje. Potem so tu represivni organi, v prvi vrsti policija in tožilstvo, ki so zadolženi za odkrivanje in pregon kriminala vseh vrst. Toda brez sodne oblasti, ki na koncu odloči o krivdi ali nedolžnosti obdolžencev oziroma obtožencev, ne moremo govoriti o avtoriteti države, enakosti pred zakonom in občutku pravičnosti.

Sašo Radej

Če namreč ljudje verjamejo, da zakoni ne veljajo za vse enako in da so nekateri nad zakonom, da se jim nikoli nič ne zgodi, potem bo zelo težko koga prepričati o vladavini prava. V tem kontekstu je vloga sodišč seveda ključna in zato je razumljiva tudi izguba zaupanja v sodno oblast, na kar nakazujejo zadnje javnomnenjske raziskave. Večina vprašanih meni, da je sodstvo politično odvisno (Ninamedia, avgust 2025), po drugi anketi pa 61 odstotkov ljudi (Mediana, oktober 2025) ne verjame, da bo napovedana pravosodna reforma skrajšala sodne postopke. Približno polovica anketirancev je sicer že ves čas meritev prepričana, da je pravosodje preveč popustljivo pri kaznovanju storilcev.

Bolj ko se spuščamo v drobovje pravosodnega sistema, bolj nas preseneča kompleksnost posameznih delov, zapletenost medsebojnih razmerij in odnosov. Ko se pogovarjamo z nekaterimi sodniki z različnih specializiranih sodišč na višjih in najvišji stopnji, nas osupne tudi skrajna rezerviranost, skorajda strah pred javnim izpostavljanjem. Naši sogovorniki so pripravljeni z nami deliti svoje mnenje, izkušnje in predloge le pod pogojem popolne anonimnosti. Ne smemo jih citirati, lahko le smiselno povzamemo njihove izjave. Takšni odzivi leta 2025, sredi Evropske unije, so svojevrsten indikator stanja duha, ki vlada v Sloveniji.

Izzivi, reforma in zasebne kritike

Univerzitetni profesor, odvetnik, dva pomembna instančna sodnika in »globoko grlo« postavijo pogoje, ki ne puščajo dvoma. Če želimo dobiti insajderske informacije, ne smemo nikogar razkriti. Šele potem se jeziki razvežejo in nenadoma dobimo pred seboj rentgentsko sliko slovenskega pravosodja, ki v resnici ni tako kritična, kot bi lahko sklepali na podlagi ljudskega glasu (vox populi), slišimo pa celo tudi nekaj idej in predlogov. A vseeno je končna slika zaskrbljujoča in Lex Šutar bo v marsičem pokazatelj, v katero smer bo šla država v prihodnosti.

Sašo Radej

Pod sintagmo pravosodni sistem mislimo javne institucije, ki so pri nas pristojne za uveljavljanje »pravice« v družbi. Torej ne gre zgolj za sodno vejo oblasti, se pravi različna sodišča, ampak tudi za državno tožilstvo, državno odvetništvo (nekdanje pravobranilstvo), odvetnike in zavode za izvrševanje kazenskih sankcij. Ves ta konglomerat organov in institucij skupaj sestavlja sistem, ki mu konkretno težo in pomen daje 21. člen ustave (neodvisnost sodne oblasti).

Sodstvu se sicer obeta reforma štirih ključnih zakonov, četudi je morda iluzorno pričakovati, da bodo o njej le nekaj mesecev pred volitvami odločali poslanci; mnenja o tej reformi so izjemno deljena in polarizirana med pravniki. Še najmanj kritik leti na predvideno združevanje okrajnih in okrožnih sodišč, kar naj bi v prvi vrsti zmanjšalo nepotrebni birokratsko-administrativni aparat.

Kajti trenutna zakonodaja zaradi razvejane organizacije pomeni preveč predsednikov sodišč, od katerih ima vsak svoj urad, ki je sam sebi namen. Tudi pospešena digitalizacija sodnih postopkov ni sporna, kajti na tem področju je naša država še vedno precej zaostala, sodniki pa se pogosto bolj kot z vsebinskimi vprašanji ukvarjajo s statistiko. Podatek, da so zaposleni v sodstvu, zadolženi za digitalizacijo, v povprečju stari skoraj 60 let, pove vse.

Na tem mestu izpostavljamo ugotovitev enega izmed sogovornikov, ki zelo plastično razloži bistvo notoričnih sodnih zaostankov, po katerih je Slovenija zaslovela po vsej Evropi. Vzemimo na primer sodnika, ki ima pred seboj obvladljiv kup sodnih spisov, kar z drugimi besedami pomeni, da bi moral vsak primer dobiti na obravnavo na sodišču v približno treh ali štirih mesecih.

Primož Lavre

Toda potem se zgodijo t. i. predodelitve, kar pomeni, da naš sodnik dobi na mizo še zadeve kolega (kolegice), ki se je bodisi upokojil(a) bodisi je zamenjal(a) službo. Nenadoma ima pred seboj še kup starejših spisov, ki jih mora obravnavati prednostno, če so starejšega datuma od njegovih. S tem pa nastane zaostanek pri tistih primerih, ki so bili izvorno dodeljeni njemu. Ni tako redko, da se potem tudi ta sodnik upokoji ali zapusti delovno mesto.

V tem primeru se vse zadeve, ki jih je imel v obravnavi, razdelijo med ostale sodnike po enakem kriteriju, in ker so datumsko najverjetneje starejše, jih morajo sodniki obravnavati prednostno, kar z drugimi besedami pomeni, da so njihovi primeri odloženi »na čakanje«. Na ta način se vedno znova ustvarjajo zaostanki, ki kršijo pravico do hitrega sojenja oziroma sojenja v razumnem roku. Zaradi tega so slovenska sodišča zasuta s primeri, ki jih ne zmorejo obravnavati v normalnih časovnih okvirih. Nerešenih zadev naj bi bilo okoli sto tisoč, kar vodi do večletnih zaostankov. Ali kot pravi stara slovenska modrost: »Pravica odložena pravica je odrečena.«

Letošnje letno poročilo o stanju pravosodja, ki ga je pripravila Evropska komisija, glede Slovenije sicer ni alarmantno; povprečna dolžina kazenskih postopkov se je skrajšala za četrtino (s 24 na 18 mesecev), še vedno pa so rekordno dolgi civilnopravni postopki, saj trajajo več kot 400 dni, to pa je precej nad evropskim povprečjem. Načeloma bi pravosodna reforma na tem področju marsikaj pospešila. Če bi bila sprejeta.

Zdenkovi in Brankovi okostnjaki

Slovensko pravosodje pa nima le kroničnih težav s preobremenjenostjo, nizkim ugledom v javnosti in očitki glede spolitiziranosti nekaterih odločitev na najvišjih ravneh (vrhovno in ustavno sodišče), ampak tudi z vodilnimi predstavniki. Nekoč se je zdelo, da je morda težava v slabem, nespretnem komuniciranju z mediji. Spomnimo se časov generalnega državnega tožilca Zdenka Fišerja ali predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše.

Že na prvi pogled neprijazna obraza sta si položaj dodatno otežila z arogantnim obnašanjem in vzbujanjem občutka nedotakljivosti. Masleša ni bil sposoben pojasniti niti tega, kaj je z njegovo domnevno sporno diplomo, Fišerja pa je v neprijeten položaj postavljalo tožilsko delo v bivšem režimu, ko je kazensko preganjal duhovnika zaradi postavitve križa na kraju povojnih pobojev.

Primož Lavre

Toda pri Fišerju in Masleši, ki sta svoji poklicni karieri začela v policijski državi in očitno ohranila nekritično percepcijo nedemokratičnega režima, je vseeno šlo tudi za kontinuiteto. Ker sta danes oba že srečno v pokoju, bi pričakovali, da so tako tožilci kot sodniki že »osvobojeni« kompleksov socialističnega sistema, ki je sistematično kršil človekove pravice. Vprašanje je, ali to povsem drži oziroma ali se je z njunimi nasledniki ugled najvišjih tožilcev in sodnikov kaj bistveno popravil.

Na čelu tožilcev je danes generalna državna tožilka Katarina Bergant, ki je iz prava diplomirala leta 1994 in se je doslej ukvarjala predvsem s kaznivimi dejanji s področja splošne kriminalitete in problematiko sovražnega govora oziroma kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. V njeni biografiji ni ničesar spornega, kot predstojnico tožilcev jo je doslej interno kritizirala le državna tožilka Mateja Gončin v zadevi Kavaški klan, kjer pa smo slišali bolj kot ne le eno plat zvona. Generalne državne tožilke ne gre zamenjati z Vesno Bergant Rakočević, soprogo znanega televizijskega novinarja in voditelja Igorja Evgena Berganta, ki je sodnica in trenutno predseduje Slovenskemu sodniškemu društvu.

Bolj kot generalna državna tožilka, ki jo glede romske problematike v jugovzhodni Sloveniji čaka kar nekaj izzivov, pozornost vzbuja domnevno odhajajoči predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević. Pa ne le zaradi rahlo infantilnega »pištoljenja« v svoji pisarni, ampak tudi zaradi več spornih dejanj in ravnanj. Pred leti ni ostalo neopaženo njegovo prijateljsko in v več pogledih tudi zelo sporno druženje z Zoranom Jankovićem v VIP loži v ljubljanskih Stožicah, kjer je potekala tekma med Slovenijo in Dansko. Problem je v tem, da je bil ljubljanski župan naslednji dan na ljubljanskem sodišču oproščen v zadevi Stožice, vse skupaj pa je utrdilo prepričanje o spregi med delom politike in sodstva.

DZ/Matija Sušnik

Lex Miki: Prijatelji za vedno

Precej medijskega prahu je leta 2018 dvignil tudi škandal s sinom vrhovnega sodnika Đorđevića in Tine Brecelj, nekdanje državne sekretarke na pravosodnem ministrstvu, ki je bila kasneje tudi tiskovna predstavnica vrhovnega sodišča in svetovalka predsednika vrhovnega sodišča (kakšno funkcijo ima trenutno na vrhovnem sodišču, nam do zaključka redakcije ni uspelo izvedeti, vendar naj bi bila po neuradnih informacijah nekakšna svetovalka predsednika, torej svojega zunajzakonskega partnerja).

Otrok, ki bi ga šolski psihologi označili kot problematičnega, je grozil sošolcem in bil nasilen, zaradi česar so mu dodelili stalno spremljevalko, psihološko pomoč in vzgojni program, leta 2017 pa ga prešolali z Osnovne šole Prežihovega Voranca na Osnovno šolo Poljane, a so se tam težave nadaljevale. Ker je bila med žrtvami tudi hčerka politika in tedanjega poslanca Zmaga Jelinčiča, vodstvo šole pa ni znalo rešiti zapletene situacije, se je Jelinčič po lastnih besedah »malo pogovoril« z nasilnežem in mu zagrozil, da mu bo, če ne bo nehal, odgriznil uho. Grožnja naj bi zalegla.

Sveži novici glede Đorđevića pa sta t. i. Lex Miki in jesenska »ekskurzija« vrhovnih sodnikov pod Đorđevićevim vodstvom, ki so za potovanje v Haag uporabili vladni falcon, ki je moral zaradi 12-članske delegacije tja (in nazaj) leteti kar dvakrat, zaradi česar je strošek krepko presegel 30 tisoč evrov. Ker iz Ljubljane na Nizozemsko redno letita kar dve letalski družbi, je tovrstno bahanje vrhovnih sodnikov, razumljivo, sprožilo precej negativnih odmevov.

Insajderji so se sicer namuznili tudi ob Đorđevićevi morebitni kandidaturi za ustavnega sodnika, saj bi ob morebitni izvolitvi tam srečal svojo nekdanjo ženo Nino Betetto, s katero naj bi imela precej burne odnose že na vrhovnem sodišču, saj je bila sveže pečena ustavna sodnica – devetletni mandat na Beethovnovi je začela 31. oktobra letos, ko je nasledila Špelco Mežnar – skoraj dvajset let vrhovna sodnica. Ali z besedami enega od poznavalcev razmer: Če bi Miki postal ustavni sodnik, bi šele videli, kaj je to ločeno mnenje!

Primož Lavre

Vsekakor pa je za predsednika vrhovnega sodišča Milorada Đorđevića, ki bi mu šestletni mandat teoretično potekel leta 2029, ta hip najbolj vroča zadeva t. i. Lex Miki, torej tisti nespretni poskus spremembe zakona o sodniški službi, po katerem bi se zvišala upokojitvena starost za vrhovne sodnike s sedanjih 70 na 75 let. Poslanci vladajoče Svobode, posebej se je angažirala retorično agresivna Lena Grgurević, so poskušali na ta način »rešiti« Đorđevića, ki se bo moral glede na veljavni zakon z 31. decembrom letos upokojiti.

Po naših informacijah so sicer poleg Đorđevića za podaljšanje upokojitvene starosti zainteresirani tudi nekateri drugi iz 27-članskega zbora vrhovnih sodnikov, denimo Jan Zobec, ki je že lani dopolnil 70 let, njegova soproga Barbara Zobec pa jih je letos. Dodaten argument za podaljšanje upokojitvene starosti je anomalija, ki bi jo lahko opredelili kot neke vrste diskriminacijo, kajti pri ustavnih sodnikih zgornja starostna meja ni določena, kar jih v primerjavi z vrhovnimi sodniki postavlja v privilegiran položaj.

Svobodnjaki so predlagali, da bi Đorđeviću omogočili končanje šestletnega mandata. Ali bi se tako angažirali tudi, če bi bil na njegovem mestu kdo, ki svetovnonazorsko ni levičar in tako očitno prijateljsko povezan z nosilci oblasti? Naj bo vprašanje retorično.

A četudi je Lex Miki obsojen na poraz, ni moč spregledati sprege med nekaterimi najvišjimi predstavniki (pravo)sodne oblasti in politike v zadnjih treh desetletjih in pol. Že statistika pove, da je tranzicijska levica tu v ogromni prednosti praktično na vseh ravneh in da je desno-liberalni duh doslej nekaj let prevladoval izključno na ustavnem sodišču. In še to v tisti legendarni, prvi zasedbi, ki je devetletni mandat nastopila leta 1994. Kasneje se je svetovnonazorska uravnoteženost najvišje sodne instance v državi, nad katero sta, kot pravimo, zgolj modro nebo in Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, počasi podirala. Danes je slika porazna.

Robert Balen

»Javna hiša« na Beethovnovi

Čez nekaj dni se izteče mandat »desnemu« ustavnemu sodniku Marku Šorliju, nasledil ga bo »levi« Primož Gorkič, ki se je leta 2015 v Delovi Sobotni prilogi tako norčeval iz ustavnih sodnikov zaradi zadeve Patria, da se je oglasil celo Matevž Krivic. Konec oktobra je na Beethovnovi mandat začela Nina Betetto, ki je prav tako ne moremo označiti za »desno«. Januarja 2023 je ustavna sodnica postala Neža Kogovšek Šalamon, nekdanja direktorica Mirovnega inštituta, za katero prav tako ne moremo reči, da kdaj ni delovala ideološko, aktivistično ali celo politično.

Spomladi prihodnje leto se od ustavnega sodišča poslavljajo tudi Matej Accetto, Rajko Knez in Klemen Jaklič, ki je bil zaradi svojih mnenj zagotovo najbolj stigmatiziran ustavni sodnik v zgodovini te institucije. Kajti če nekdo ne pritrjuje večinskemu aktivizmu in praksi v naprej sprejetih odločitev, ki jih je treba le še formalistično argumentirati, je nemudoma razglašen za konservativca in nekakšnega skrajnega desničarja.

Glede svetovnonazorske uravnoteženosti nas čaka situacija, ko bomo imeli na ustavnem sodišču vsak čas kar osem »levičarjev« in enega »desničarja«. Česa takšnega na Beethovnovi še nismo videli, zato Roka Svetliča, poslednjega »desnega« Mohikanca, čaka veliko izzivov in kup odklonilnih ločenih mnenj. In ker je ustavno sodišče po hierarhiji najvišja sodna instanca v državi, bo vsekakor treba pazljivo spremljati njegove odločitve v najobčutljivejših vprašanjih.

V zadnjih letih, ko je bila večina od deveterice ustavnih sodnikov zaradi svetovnonazorskega prepričanja ali celo komaj prikritih političnih preferenc pogosto preveč nekritična do izvršilne veje oblasti – posebej se je to pokazalo pri razvpitem zakonu o RTV Slovenija –, je ustavno sodišče tako ali tako izgubilo precej integritete. K temu je pripomogel tudi njegov predsednik Matej Accetto, za katerega velja, da je bil premehek tako do vladajoče koalicije kot tudi do evropske komisarke Vere Jourove, ki mu je prišla prat možgane iz Bruslja.

Prav ta nedoslednost ustavnega sodišča in premalo distance do političnih pričakovanj v zadnjih letih je iz institucije, ki naj bi bila najvišji varuh ustavnosti in zakonitosti, naredila navadno javno hišo. Ustavni sodniki sicer nimajo trajnega mandata kot »navadni« sodniki, vendar je mišljeno, da tako eminenten položaj zasedajo izkušeni, modri in predvsem moralno dovolj neoporečni vrhunski pravniki, da si ne pustijo soliti pameti s strani dežurnih politikantov in aktivistov z enega ali drugega pola. Vsekakor je vpliv levice na pravosodje dominanten.

Robert Balen

Sodni svet kot svetilnik?

Kritiki pravosodja in sodstva danes kot enega redkih zgledov, kako bi morale delovati pravosodne institucije, izpostavljajo Sodni svet. Javnost je zanj po letih relativne anonimnosti izvedela 6. novembra, ko je prepričljivo razrešil Marjana Pogačnika s funkcije predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, ki ga je vodil več kot deset let. Ker gre za najbolj obremenjeno in največje sodišče v državi, je seveda izjemno pomembno, kdo mu načeluje. Da so Pogačnika zaradi vseh »okostnjakov v omari« morali nagnati, je svojevrsten precedens v našem sodstvu in vzbuja upanje, da nihče ni nedotakljiv.

Zakaj je Sodni svet, ki ga sestavlja 11 članov in mu trenutno predseduje Urška Kežmah, razrešil Pogačnika, je zanimivo vprašanje. Zlobneži pravijo, da gre tudi za maščevanje »štajerskega lobija«, saj naj bi imeli Mariborčani pomembno vlogo v tem organu. Poleg tega ni izključeno, da ne gre tudi za prikrit upor proti vladi, kajti Sodni svet je kritičen tudi do pravosodne reforme in početja nekaterih koalicijskih poslancev v primeru Lex Miki. Urška Kežmah ostaja edina vidna predstavnica pravosodja, do katere desnici naklonjeni mediji ne najdejo žal besede.

Mariborčanka je v dobrih odnosih tudi z Damirjem Črnčecem – nekateri ocenjujejo, da je njegova varovanka. Poleg tega je kot odvetnica v preteklosti delala tudi za Igorja Bavčarja, Janeza Janšo in Jožeta Anderliča. Še pod prejšnjo vlado je bila gospa Kežmah imenovana v nadzorni svet državne Pošte Slovenija, kjer je v času aktualne vlade celo napredovala in postala njegova predsednica. Vsekakor ni veliko tako uspešnih primerov t. i. dobre prakse.

S kritikami pravosodne reforme pa je Sodni svet prišel v konflikt tudi s predsednikom vrhovnega sodišča Đorđevićem, ki ga je s sklepom poslal v pokoj z 31. 12. 2025, kot tudi z vladajočo stranko. Člani Sodnega sveta so namreč ugotovili, da so poslanska dopolnila na reformo (t. i. sodniški trojček) »neposredni udar zakonodajne oblasti na Sodni svet«. Ob napetih razmerah na jugovzhodu, eroziji zaupanja v policijo in sodstvo ter nejasni usodi reforme pravosodnega sistema je Sodni svet poskrbel za svečko na torti. Vprašanje pa je, ali bo to pregnalo grenke občutke ljudstva, ki je že naveličano obljub politikov in praznih besed pravosodnih korifej.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.