Prvi vtis je, da ta kljub negotovim geopolitičnim razmeram ostaja optimistična in predvideva nekoliko višjo gospodarsko rast v prihodnjih dveh letih, Sloveniji pa napoveduje še boljše makroekonomske rezultate, nizko stopnjo brezposelnosti, nižjo inflacijo in celo znižanje javnega dolga. Če se v Bruslju ne motijo, lahko odpremo šampanjec, kajti odslej bo šlo, če parafraziramo Telekomov reklamni slogan, samo še na boljše.

Toda pretirani optimizem ni vedno koristen, evforija pa je povsem odveč; v resnici razmere sploh niso tako rožnate in Evropska unija ostaja v krču varnostne grožnje zaradi vojne v Ukrajini in s tem povezanih višjih stroškov za energente in varnost.

Odkar je ruski imperializem sprožil prvo pravo vojno na evropskih tleh po letu 1945, so evropski ekonomisti bolj dovzetni za spoznanje, da zgolj s statističnimi tabelami in akademskimi analizami ne morejo zanesljivo napovedovati gospodarskih gibanj. Geopolitični moment je danes sestavni del vsake napovedi, ki v širšem kontekstu posledic rusko-ukrajinske vojne ne more spregledati niti vremena.

Matija Sušnik/DZ

Kajti Evropska unija in večina njenih članic – izjemi sta Madžarska in deloma tudi Slovaška – so po letu 2022 postopoma prekinjale gospodarsko sodelovanje z Rusijo, uvajale nove in nove ekonomske sankcije. Zaradi tega so ostale brez relativno poceni ruskega zemeljskega plina in nafte. Zdi se neverjetno, da nam je bilo zadnja štiri leta na neki način naklonjeno tudi vreme, saj so bile zime mile, mraza ni bilo, zaradi česar so bile tudi potrebe po energentih manjše.

Morda bo letos, ko klimatologi svarijo pred pojavom La Nina, drugače? Polarni vorteks, ki za Severno Ameriko in Evropo pomeni prodor zelo mrzlega zraka globoko proti jugu, nam jo lahko pošteno zagode in ogrevalne potrebe bodo skokovito narasle, s tem pa se bo povečal pritisk na cene energentov …

Helikopterski denar

Zagovorniki teorije o globalnem segrevanju bodo rekli, da se ekonomskim posledicam vremenskih anomalij ne bo dalo izogniti; vreme v prihodnjih letih naj bi postalo še bolj nepredvidljivo, ekstremni pojavi pa uničujoči za najbolj izpostavljene države. Slovenija se je v zadnjih treh letih soočila s katastrofalnimi požari in stoletnimi poplavami, kar je povzročilo za več milijard evrov škode in obremenilo proračun.

A ker smo kot članica Evropske unije upravičeni do solidarnosti drugih in ugodnih finančnih sredstev iz Bruslja, med drugim tudi nujne »prve pomoči«, je bil pritisk na proračun vseeno manjši.

Evropske države, članice Unije, so se od leta 2020, ko je pandemija novega koronavirusa paralizirala evropsko družbo in gospodarstvo, že navadile, da izredne razmere, naravne nesreče ali vojne prinašajo tudi določene ugodnosti in koristi. Zaradi kovida smo ustanovili poseben sklad za odpornost in okrevanje, iz katerega so članice črpale bodisi nepovratna sredstva bodisi ugodna posojila.

Nenadoma so se razrahljala dotlej stroga monetarna pravila in članice so si lahko dovolile nenadzorovano trošenje proračunskega denarja. Helikopterski denar, kot smo poimenovali več sto milijard evrov težki paket za okrevanje evropskega gospodarstva po kovidni pandemiji, bi se ekonomistom nekoč zdel čista znanstvena fantastika.

V zadnjih šestih letih gre EU iz krize v krizo, iz enih izrednih razmer v druge. Zato je danes marsikaj, kar je bilo pred letom 2020 nepredstavljivo, postalo nekakšna nova normalnost. Po novem tudi milijardne investicije v obrambo in t. i. odpornost, kot evropska politična elita upravičuje velika vlaganja v vojsko, kar je sicer posledica vse bolj negotovih geopolitičnih razmer na vzhodu Evrope in v njeni neposredni soseščini.

Sprva se je zdelo, da je pritisk na obrambne proračune izključno problem zveze Nato oziroma Američanov, ki so zahtevali dvig obrambnih izdatkov najprej na 2 odstotka BDP, potem na 3,5, na koncu pa se je cifra ustavila celo na 5 odstotkih. Toda velika vlaganja v orožje niso več le Natova kaprica, ampak so postala tudi del bruseljske agende.

Danes celo Evropska komisija opozarja na nevarnost ruskega napada na Evropo v naslednjih petih letih. Grožnje z vojno, kar seveda vzbuja nelagodje in strah med državljani EU, dobijo logični zaključek v obljubi pospešenega trošenja denarja za orožje, obrambo in »odpornost«.

Ena zadnjih domislic bruseljske birokracije je t. i. povečanje vojaške mobilnosti do leta 2030. Gre za projekt, za katerega naj bi bilo na voljo vsaj 100 milijard (!) evrov, denar pa naj bi bil namenjen reševanju problema premikanja kopenskih sil v Evropi.

Z drugimi besedami, Evropska komisija je našla novo opravičilo za helikopterski denar: financiranje infrastrukturnih projektov za t. i. dvojno rabo, kjer lahko Slovenija teoretično računa na najmanj milijardo evrov. Po besedah evropskega komisarja za promet Apostolosa Cicikostasa izraz dvojna raba v tem primeru pomeni »razširitev predorov, utrditev mostov, okrepitev železniških tirov in povečanje zmogljivosti pristanišč in letališč«.

Robert Balen

Komisar Cicikostas, ki kot Grk najbrž dobro ve, kako se da pametno pokuriti evropski denar za domače gradbene podvige, je bil minuli teden slučajno v Sloveniji, kjer si je med drugim ogledal tudi gradbišče drugega tira železnice med Koprom in Divačo. Prav ta odsek – delno ga sofinancira tudi EU – bi bil lahko med tistimi projekti t. i. dvojne rabe, za katerega bi naša država upravičeno pričakovala še več denarja iz Bruslja.

Naše edino pristanišče je namreč vojaško izjemno pomembno, kajti kopenska povezava med Luko Koper in vzhodnimi članicami EU (ali Nata) je celo krajša od tiste iz Rotterdama ali kakšnega drugega zahodnoevropskega pristanišča. Tega geostrateškega dejstva doslej nismo ravno obešali na veliki zvon.

Zadnje leto suhih krav?
Da je Evropa očitno že povsem pod vtisom izrednih razmer, ki jih de facto prinašajo vojna v Ukrajini in ruski hibridni napadi na Zahod, se v jesenski gospodarski napovedi Evropske komisije sicer neposredno ne odraža. Podobno lahko ugotovimo tudi za slovenska proračuna za leti 2026 in 2027, ki sta bila minuli teden sprejeta v državnem zboru in ki bosta rekordna tudi zaradi dviga obrambnih izdatkov.

Mimogrede, Evropski parlament naj bi o proračunu EU za prihodnje leto, ki znaša nekaj več kot 192 milijard evrov, glasoval še ta teden.

Podpora slovenskemu proračunu, ki se sprejema kot zakonski akt, je bila med poslanci precej manjša kot pri Šutarjevem zakonu, kjer je solidarno sodelovala tudi opozicija. Pri proračunu pač ni in je vztrajala, da Golobova vlada preveč troši, zaradi česar se proračunski izdatki približujejo 18 milijardam evrov, leta 2027 pa naj bi jih celo presegli. Po oceni kritikov se potrjuje staro pravilo, da leve vlade preveč zapravljajo, desne pa preveč varčujejo.

V Bruslju so sicer bolj optimistični od naše opozicije in pravijo, da Slovenijo po letošnji skromni gospodarski rasti, ki bo komaj dosegla odstotek, že v prihodnjem letu čaka konkretna rast, in sicer kar 2,4 odstotka, v letu 2027 pa celo 2,6 odstotka.

Skoraj smo že pozabili na dobre stare čase pred izrednimi dogodki, ki jih je sprožila kovidna pandemija 2020, ko je bila triodstotna gospodarska rast nekaj povsem običajnega. Če se Evropska komisija s svojimi napovedmi ne moti, potem bo letošnje leto zadnje od suhih krav, kot pravimo, in so pred nami boljši časi.

Toda mar niso takšne napovedi glede na vsa geopolitična tveganja in negotovosti vseeno nekoliko preveč optimistične? Realisti bodo rekli, da so in da bruseljski makroekonomisti živijo v milnem mehurčku, ki se lahko vsak trenutek razpoči. Dejstvo je, da Evropa že desetletja ni bila v takšni politični in varnostni negotovosti kot danes.

Zaradi tega so strahovi, da bi eskalacija rusko-ukrajinske vojne sprožila vrsto negativnih stranskih učinkov ne le na evropsko varnost, pač pa tudi na ekonomsko stabilnost in socialno varnost, upravičeni.

Tudi Slovenija, ki je v EU med manjšimi igralci, se zaradi vpetosti v evropski ekonomski sistem posledicam krize ne bo mogla izogniti. Doslej je veljalo, da smo najbolj usodno odvisni od zdravja nemške industrije in da če ima ta prehlad, lahko ta potencirano negativno učinkuje na slovensko gospodarstvo. Ali povedano v prispodobi: Če Nemci kihnejo, Slovenci zbolijo.

Glavno, da ne zmanjka denarja …
Evropska komisija ne glede na vse grožnje in tveganja napoveduje zmerno rast gospodarstva v svojih članicah. Na ravni EU naj bi rast bruto domačega proizvoda letos dosegla 1,4 odstotka (v evrskem območju 1,3 odstotka), v prihodnjih dveh letih pa naj bi se dvignila za desetinko odstotne točke (na 1,5 odstotka). Na drugi strani komisija pričakuje padec inflacije na 2,1 odstotka, prav tako malenkostno znižanje brezposelnosti.

Jure Klobčar

Po napovedih bo rast gospodarstva temeljila na višji zasebni porabi in naložbah, o čemer govori tudi znamenito Draghijevo poročilo iz lanskega leta; nekdanji italijanski premier in predsednik Evropske centralne banke (ECB) je namreč EU pozval, naj občutno poveča porabo in investicije, če želi povečati svojo konkurenčnost v globalno vse zahtevnejšem okolju. Če to pomeni nov cikel helikopterskega denarja – v Bruslju oziroma v Frankfurtu, kjer je sedež ECB, temu sicer rečejo »ugodni pogoji financiranja« –, tudi prav.

Za prihodnost in ne nazadnje tudi obstoj Evropske unije je ključno to, da (nikoli) ne zmanjka denarja. Zaradi tega sta propadli Sovjetska zveza in Jugoslavija, ne pa tudi Združene države Amerike, čeprav so daleč najbolj zadolžena država na svetu.

Ko gre za obstoj Unije, od katere so odvisni blaginja, mir in varnosti Evropejcev, so celo pregovorno strogi in pikolovski Nemci v zadnjih letih močno popustili. V času grške finančne krize je Wolfgang Schäuble, finančni minister Angele Merkel, očitno pod vtisom stroge protestantske etike, levičarski vladi v Atenah grozil, da bodo Grki pač trpeli, ker so grešili.

Tisti čas je še veljalo zlato fiskalno pravilo, ki je danes spomin na neke druge čase. Celo Nemci se strinjajo, da naj velja le v obdobju debelih krav. Zdaj smo namreč v krizi, čeprav v Bruslju pravijo, da nismo, in zato se lahko javnofinančni primanjkljaj EU do leta 2027 še nekoliko poveča, opravičilo pa so večje investicije v obrambo, saj nas bi Rusi najkasneje leta 2030 lahko napadli.V evrskem območju se bo delež javnega dolga zato povečal na dobrih 90 odstotkov BDP do leta 2027.

Kje je Slovenija v EU?
Slovensko gospodarstvo, ki je izrazito izvozno, je seveda življenjsko odvisno od ključnih evropskih partnerjev, zato lahko njihove težave hitro postanejo tudi naše. Slovenski BDP na prebivalca se počasi približuje povprečju EU (91 %), kar nominalno znese 31.529 evrov na leto.

Toliko torej Slovenec povprečno zasluži v enem letu. Po kupni moči smo po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (IMF) skoraj natanko na polovici članic Unije (14. mesto), podobno velja tudi za inflacijo, ki je izenačena z evropskim povprečjem. Slovenski javni dolg je za evropske standarde zmeren, saj znaša okoli 65 odstotkov BDP. Ne gre nam torej slabo.

Jure Makovec /STA

Toda vedno bi bilo lahko bolje, in če se primerjamo z državami našega ranga, torej nekdanjimi socialističnimi državami Srednje in Vzhodne Evrope, nismo več »zvezda večera«. Resda smo nekoliko boljši od baltskega trojčka (Estonija, Latvija, Litva) in Hrvaške, ki je v EU vstopila desetletje za nami, evro pa prevzela šele leta 2023.

Vendar smo že nekaj časa izenačeni s Češko in Slovaško. Poljska in Madžarska, ki nista v evroobmočju, nas sicer prehitevata v gospodarski rasti, vendar imata obenem tudi nekoliko višjo inflacijo.

Glede na bruseljske gospodarske napovedi za 2026 se Sloveniji obetajo za dober odstotek višja gospodarska rast, povečano domače povpraševanje, nižja inflacija, problem pa utegne biti pomanjkanje delovne sile zaradi demografskih danosti (starajoče se prebivalstvo).

Ko gre za konkurenčnost našega gospodarstva, pogosto zanemarimo podatek o kreditnem rejtingu Slovenije, s katerim dejansko pozitivno izstopamo med konkurenco in glede katerega nas lahko skrbi morebitno maščevanje judovskega finančnega lobija, če bo naša vlada še naprej obtoževala Izrael genocida v Gazi.

Kreditni rejting Slovenije je namreč AA oziroma A+, torej najboljši med srednje- in vzhodnoevropskimi državami (za nami sta z AA- Češka in Estonija). Hrvaški kreditni rejting je zgolj BBB+.

Slovenski položaj je izstopajoč, ko gre za zdravje finančnega trga, medtem ko pri nekaterih drugih kazalcih ni tako prepričljiv. To nas preseneča zlasti zato, ker je bila Slovenija leta 1990, ko je padel Berlinski zid in z njim tudi socializem v Vzhodni Evropi, gospodarsko precej uspešnejša od drugih držav Srednje in Vzhodne Evrope.

Šele Višegrajska četverica (Češka, Poljska, Slovaška in Madžarska), ki je skupaj z nami leta 2004 vstopila v Evropsko unijo, nas je začela dohitevati, z nekaj zamude so se jim pridružile tudi tri baltske republike nekdanje Sovjetske zveze.

Hrvaška se je na nekaterih področjih sicer približala Sloveniji, vendar je glede na povprečje še vedno slabša, njen paradni konj gospodarske rasti, torej turizem, pa jo obenem tudi najbolj izpostavlja tveganjem, saj bi padec prihodkov iz turizma močno prizadel gospodarsko stabilnost države.

Po drugi strani pa je Hrvaški uspelo v le nekaj letih močno zmanjšati zaostanek za Slovenijo; gospodarska napoved Evropske komisije predvideva nekaj višjo rast hrvaškega BDP v letošnjem in prihodnjih dveh letih, vendar tudi višjo inflacijo in brezposelnost. Hrvaški javni dolg je nižji, višji pa je proračunski primanjkljaj. Hrvaški BDP na prebivalca je na leto še vedno za skoraj 10.000 evrov nižji od slovenskega …

Primož Lavre

Slovenski ekonom(ski) lonec
Ko gre torej za položaj Slovenije v Evropski uniji, bi se v ekonomskih kazalcih bolj kot z nekdanjimi socialističnimi tovariši lahko primerjali s Španijo in Portugalsko, nekoliko manj z Italijo, saj imamo več skupnih lastnosti: spadamo med (južne) članice EU, ki imajo evro, koristi od evropskih sredstev, polnijo proračun s prihodki od turizma, avtomobilske industrije in izvoza farmacevtskih izdelkov.

Slovenija ima nekaj več prednosti pred južnimi članicami zaradi kvalitetne, usposobljene delovne sile in relativno zdravih javnih financ, nizke brezposelnosti, tudi malce višje gospodarske rasti. Ko gre za plače, je slika podobna; Portugalci imajo nekaj nižjo povprečno plačo, Španci in Italijani za malenkost višjo. Španski in italijanski BDP na prebivalca je zaradi tega nekoliko višji, portugalski pa nižji.

Slovenska posebnost, ki jo zgodovinsko karikira mešanica germansko-italijanske kulinarike z nekaj malega balkanskih začimb, se danes odraža ne le v našem političnem in kulturnem, pač pa tudi gospodarskem položaju v Evropski uniji.

Po večini kazalcev ostajamo nekje v zlatem povprečju in v ničemer ne izstopamo. V Bruslju nas imajo za naši velikosti primerno, neproblematično državo, ki je dovolj politično stabilna, da ne povzroča težav drugim. Glede tega celo med slovensko politiko enkrat za spremembo ni večjih nesoglasij.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.