O vlogi tiste revije, ki je nastala na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, torej še v obdobju socializma, in kot založba po dobrih treh desetletjih odšla v stečaj, vemo praktično že vse: da je bila Nova revija mesečnik za kulturo in družbeno kritiko, da je zaslovela s svojo 57. številko in objavo prispevkov za slovenski nacionalni program, iz katerega je ključne ideje črpala tudi kasnejša demokratična opozicija, in da je po osamosvojitvi ohranila svoj sloves še kakšno desetletje, potem pa postopoma izginjala z medijskega zemljevida in leta 2014, že povsem marginalizirana, dokončno izdihnila.

Ker sem v nekem obdobju z založbo Nova revija tudi sam sodeloval in bil prvi izvršni urednik mesečnika Ampak, je moj prispevek o Novi reviji in njenem vplivu na slovensko družbo vsaj v določenem delu tudi »insajderski«.

Moj prvi stik z Novo revijo je bil povezan z Nikom Grafenauerjem, ki smo ga v študentskih časih sredi devetdesetih gostili pri danes že pokojnem trnovskem župniku Janezu Pogačniku, verjetno enem najbolj liberalnih slovenskih duhovnikov, ki je slovel kot izjemno dobro omrežen človek tako na levici kot na desnici, na žalost pa smo ga poznali tudi kot prevelikega ljubitelja dobrega vina.

In ko je šlo za alkohol, sta bila Pogačnik in legendarni glavni urednik Nove revije na neki način »brata v orožju«, pri čemer lahko iz osebnih izkušenj potrdim, da je (bil) Niko Grafenauer, ko gre za odpornost na alkohol, še večji fenomen. 

Lahko si predstavljate, da je bilo moje kasnejše delo na založbi Nova revija, kjer sem zdržal skoraj natanko eno leto, svojevrsten izziv. Uredniški sestanki, na katerih smo razpravljali o vsem mogočem, med drugim tudi o vsebini mesečnika za politiko, kulturo in gospodarstvo z imenom Ampak, so se običajno začenjali s precejšnjo zamudo, na njih pa sta se poleg kave redno stregla tudi pivo in viski.

arhiv Reporterja

Običajno se je sestanek začel okoli desete ure in trajal dve, včasih tudi tri ure. Takšen delovni ritem se mi je zdel nenavaden, če se zelo blago izrazim, ampak ker sem bil zadolžen za operativni del, se nisem vtikal v uredniško vodenje, še manj pa v Grafenauerjev bonvivanski življenjski slog.

Vsekakor me je Niko po svoje impresioniral, konec koncev sem ga izjemno spoštoval že zaradi 57. številke Nove revije, ki je izšla leta 1987 v nekih povsem drugih časih, ko ljudje niso smeli povedati ali napisati, kar so mislili.

Intelektualci in alkohol

S tem v zvezi se mi zdi nujno napisati nekaj stavkov tudi o renomeju Nove revije in z njo povezanega alkohola, kar je v delu javnosti in celo nekaterih medijih vedno sprožalo mešanico zgražanja, posmeha in obenem tudi fascinacije. Seveda je bil alkohol med intelektualci vedno dobro sprejet, prijatelj v težkih časih in ne nazadnje tudi razlog številnih zasvojenosti.

Toda slovenska družba, sploh tista literarna, se s fenomenom alkohola srečuje že praktično dve stoletji, od Prešernovih časov dalje, da Cankarjevih delirijev niti ne omenjamo.

Nova revija je v kritičnem zgodovinskem obdobju brez dvoma odigrala izjemno pomembno, morda celo ključno vlogo pri razgradnji totalitarnega režima, končanju titoizma, oblikovanju nacionalnega programa in vzpostavljanju svobodne, pluralne in demokratične družbe, pri čemer je bil alkohol, če nekoliko banaliziramo, le priročno sredstvo za premagovanje napetosti in stresa.

arhiv Reporterja

In če bi ljudje vedeli, da se je angleški premier Winston Churchill, eden od zmagovalcev druge svetovne vojne, praktično od prvega do zadnjega dne vojne prekomerno nalival z alkoholom, bi se jim novorevijaška zgodba z alkoholom zdela precej minorna.

Seveda bo kdo ob tem pripomnil, da za intelektualce in umetnike alkohol v težkih časih ni le nekaj, kar jim daje inspiracijo, ampak je tudi sredstvo, ki jim razveže jezik in da poguma. O tem je na svoj način pisal že France Prešeren v Zdravljici.

Če je nekaj tega alkohola okrepilo državljanski pogum, ki je bil v začetku osemdesetih nujen za kakršnokoli družbeno kritiko, potem bi lahko postavili celo (pre)drzno tezo, da so slovenski intelektualci tudi s pomočjo alkohola Partiji v obraz povedali, kar ji gre.

Morda me bodo zaradi tega stavka pravičniki pribili na križ, vendar je dejstvo, da si pred štiridesetimi leti, ko je bil v Sloveniji še vedno na oblasti enopartijski sistem, ni upal vsak kritizirati režima. Nasprotno, večina intelektualcev je bila bodisi oportunistično tiho bodisi so sprejeli vlogo dvornih norčkov in se – podobno kot režimski komik Tof – le nežno norčevali iz komunistov, ko so jim ti dali dovoljenje za to. Kje je bila meja, so namreč vsi zelo dobro vedeli. Kdor je šel predaleč, se je znašel v arestu.

Od Prišlekov do Nove revije

Ob izidu prve številke Nove revije, ki sta jo uredila Niko Grafenauer kot glavni in Dimitrij Rupel kot odgovorni urednik, sta minili komaj dve leti od smrti dosmrtnega maršala Josipa Broza, zato si lahko predstavljate, kako moreče in hkrati paranoično je bilo vzdušje v državi.

arhiv Reporterja

Tudi v tedanji Socialistični republiki Sloveniji je vladala precejšnja negotovost glede prihodnosti. Tihi, prikriti upor proti diktaturi proletariata se je sprva občutil na področju kulture, denimo alternativne glasbe, kjer so se kot prvi v vzhodnem bloku na sceno prikradli pankerji in povedali svoje.

Že nekaj tednov po Titovi smrti so Niko Grafenauer, Tine Hribar, Andrej Inkret, Svetlana Makarović, Boris A. Novak in Dimitrij Rupel s podpisi še 54 slovenskih pesnikov, pisateljev in publicistov pisali Mitji Ribičiču in predlagali ustanovitev neke nove kulturn(išk)e revije.

Toda ideja ni bila ravno dobrodošla, pravzaprav je slovenska partija skoraj dve leti na vse načine zavirala izid prve številke, ta se je zgodila maja 1982, glavni urednik revije z generičnim imenom Nova revija pa je bil po nalogu partije sprva lahko le Tine Hribar.

Po letu 1982 se je na slovenski kulturni sceni marsikaj spremenilo. Ko je pri Slovenski matici leta 1984 izšel prvi del Prišlekov Lojzeta Kovačiča, so postali ljudje zbegani. V delu, ki ga mnogi kritiki označujejo celo za najboljši slovenski roman 20. stoletja, namreč ni bilo več tabujev. Knjiga bi bila še nekaj let prej prepovedana, zdaj pa je mirno izšla. Ugibali so, da je Kovačiča pred bunkerjem rešilo staro prijateljstvo z Josipom Vidmarjem ali kakšnim drugim režimskim pomembnežem.

S tem je postalo jasno, da ideološki beton partije popušča in da je njen »liberalnejši« del spoznal, da je za preživetje sistema pametneje, če pritisk zrahljajo, kajti v nasprotnem lahko pride tudi do upora in nove revolucije. Zaradi tega je del komunistične oblasti toleriral ideje, ki so jih v Beogradu uradno obsojali in prepovedovali. 

Tako je lahko leta 1982 brez hujših posledic izšla tudi prva številka Nove revije. Okoli nje se je začela zbirati precej pisana druščina intelektualcev in kulturnikov. Širša javnost je zanje izvedela čez nekaj let, ko so izdali 57. številko, v kateri je sodelovalo 16 avtorjev s prispevki za slovenski nacionalni program.

Pisalo se je leto 1987 in Nova revija je čez noč postala glavna novica ne le v Sloveniji, ampak tudi drugod po tedanji Jugoslaviji, kjer so bili nad »slovenskim nacionalizmom« presenečeni in celo šokirani. Partijska oblast je žugala in grozila, iz Beograda so pozivali celo k aretaciji uredništva in kazenskim sankcijam, vendar se ni zgodilo nič usodnega.

arhiv Reporterja

Kajti komunistična oblast ni bila več monolitna, tudi na Hrvaškem in v Srbiji ne, tam so nacionalisti pozorno prisluhnili slovenskim tezam in jih upoštevali tudi pri svojih načrtih, posebej pri razvpitem Memorandumu Srbske akademije znanosti in umetnosti.

57. številka

Z Novo revijo je skupina intelektualcev, med katerimi so bili zakonca Spomenka in Tine Hribar, Dimitrij Rupel, Ivo Urbančič, Drago Jančar, Niko Grafenauer in Boris A. Novak, želela nekoliko odmakniti ideološko pokrovko in odpreti prostor za svobodnejšo razpravo, ki je ne bo obvladoval dogmatični marksizem.

Zaradi izkušenj iz preteklosti, sploh po pogromu nad ustvarjalci Perspektiv in Revije 57, so novorevijaši sprva bolj previdno tipali v prostoru in objavljali prispevke, s katerimi niso preveč provocirali partije in njenih cenzorjev.

Do odločilnega premika je prišlo januarja 1987, ko je izšla 57. številka Nove revije, v kateri so avtorji objavili prispevke o demokraciji, pravni državi, parlamentarni demokraciji, ekonomski svobodi, slovenski nacionalni suverenosti in ne nazadnje tudi o samostojni slovenski državi.

To so bili: Tine Hribar, Ivo Urbančič, Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, Veljko Namorš, Alenka Goljevšček Kermauner, Jože Pučnik, Gregor Tomc, France Bučar, Peter Jambrek, Janez Jerovšek, Veljko Rus, Marjan Rožanc, Jože Snoj, Drago Jančar in Niko Grafenauer kot glavni urednik.

Posebej ideja o samostojni Sloveniji je bila preveč tudi za najbolj liberalne partijce, kaj šele za pragmatično linijo, ki je prevladala in v kateri se je naglo vzpenjal zlasti mladi prekmurski komunist Milan Kučan.

Šok med slovensko partijsko vrhuško je bil velik zlasti zato, ker se je prvič po letu 1945 javno pojavila ideja o svobodni in samostojni Sloveniji, pri čemer pa ni šlo za neko emigrantsko, v Jugoslaviji ilegalno propagando, temveč za razmišljanje skupine uglednih intelektualcev, ki so v Sloveniji nekaj veljali.

arhiv Reporterja

Niso jih mogli kar aretirati, revije pa ukiniti. Tisto, kar so komunisti naredili Jožetu Pučniku, se leta 1987 enostavno ni dalo več ponoviti, saj bi šli ljudje na ulice. Zaradi tega so se morali v Zvezi komunistov ugrizniti v jezik in najti način, kako čim bolj nevtralizirati prekucniške ideje novorevijašev in njihov vpliv na javno mnenje usmeriti v svoj prid.

Če še za 56. številko Nove revije praktično ni vedel nihče, je 57. postala zgodovinska in se danes o njej učijo otroci v šolah (vsaj upam, da se). Kajti prispevke 16 avtorjev je posvojila tudi prihajajoča opozicija, bodoče stranke slovenske pomladi, kot so se poimenovale, kasneje združene v demokratično opozicijo (Demos).

Nova revija je s tem postala intelektualno središče osamosvajanja in osrednje glasilo nastajajoče opozicije. Več kot tri leta je igrala ključno vlogo pri odpiranju družbenih vprašanj, dilem in celo travm. Mislimo zlasti na razkrivanje povojnih pobojev in zločinov komunističnega režima, za kar sta bila v osemdesetih zaslužna predvsem zakonca Hribar, ki bi ju svetovnonazorsko lahko opredelili tudi kot krščanska socialista.

V krogu Nove revije – in to je bila tudi njena velika kvaliteta – so se družili in sodelovali različni svetovnonazorski in kasneje tudi politični profili ljudi, pri čemer so se razpoke sčasoma povečevale, dialog zastajal in na koncu je ideja o pluralnem prostoru, nekakšnem družbenem forumu, propadla. 

arhiv Reporterja

Levo-liberalni del, kamor bi lahko poleg zakoncev Hribar uvrstili še Franceta Bučarja, Gregorja Tomca, Manco Košir, Alenko Goljevšček Kermauner, Veljka Rusa, Marjana Rožanca ter Svetlano Makarović in Borisa A. Novaka (ki sicer nista sodelovala pri 57. številki), je zapuščal uredništvo in se vse redkeje pojavljal s prispevki v reviji, dokler se ni v drugi polovici devetdesetih sodelovanje povsem končalo in so se do neke mere pretrgala celo stara prijateljstva.

Novorevijaši z vseh vetrov

Danes, ko na fenomen Nove revije in novorevijašev gledamo iz precejšnje časovne oddaljenosti, se nam takšen razplet morda zdi žalosten, celo tragičen. Nekdanji prijatelji, soborci in »bojni tovariši«, ki so se še v osemdesetih z ramo ob rami borili za demokracijo in človekove pravice, ne nazadnje tudi za samostojno državo slovenskega naroda, so pristali na nasprotnih bregovih, mnogi so se celo sprli in pretrgali stike. 

Toda če imamo pred očmi celotno sliko, če vidimo gozd, ne pa le posameznih dreves, potem je takšen konec nekega potovanja lažje razumljiv. V osemdesetih, posebej še v prvi polovici, si niso vsi upali povedati svojega mnenja, intelektualce, ki so ta pogum imeli, pa je poleg tega povezovala še ugotovitev, da je socializem za Slovenijo poguben ne le nacionalno, temveč tudi socialno in ekonomsko, saj je SFRJ postajala vse bolj zadolžena, obubožana in neugledna država – danes bi rekli, da je bila »globalni jug«.

Novorevijaši so po drugi strani izhajali iz zelo različnih okolij, verjeli so v različne ideale, eni so bili verni, večina ne, eni so se imeli bolj za konzervativne, drugi so bili po duši levičarji ali pa vsaj socialdemokrati, čeprav so prezirali socializem in so se ga hoteli znebiti.

Dokler so imeli skupnega sovražnika, prostora za razprtije ni bilo. Toda ko je bil po letu 1991 cilj dosežen, je bil intelektualni naboj Nove revije na neki način izpraznjen, nastal je vakuum, pojavila se je, če nekoliko karikiramo, kriza smisla.

In v tem poosamosvojitvenem obdobju je bilo tudi največ razočaranja, tudi osebnih zamer in jeze. Levičarje je skrbelo, da bo nova oblast, ki jo je do razpada leta 1992 simboliziral Demos, začela zganjati revanšizem, kot so rekli, da bo torej iskala maščevanje za 45 let partijske diktature.

Primož Lavre

Piko na i je postavila Spomenka Hribar z esejem Ustavite desnico!, ki jo je desni politični pol razumel kot izdajstvo in neke vrste zgodovinsko krivico, saj so verjeli, da jim oblast pripada in da so upravičeni tudi do določenih sankcij proti bivšemu režimu (npr. lustracija).

V devetdesetih letih je Nova revija, ki se je ustanovila tudi kot založba, začela izgubljati svojo vlogo v družbenem prostoru in vpliv na t. i. pomladni politični pol. Nekateri novorevijaši so se za krajši ali daljši čas podali v politiko. Jože Pučnik je kot idealist zdržal le tri leta, precej dlje pa Dimitrij Rupel, ki je svoje delo kot zunanji minister z najdaljšim stažem doslej tudi zelo korektno opravljal. V svetovnonazorskem pogledu je odhod levo-liberalnih novorevijašev iz tega kroga pripeljal do nagibanja na drug, recimo mu desnosredinski pol. 

403. številka Nove revije

V drugi polovici devetdesetih, ko je šla Slovenija skozi najbolj turbulentno obdobje tranzicije, je bila Nova revija ponovno na okopih, a tokrat s precej manjšo posadko, in levi del intelektualne srenje njenih kritik enostavno ni sprejemal kot legitimne, še manj pa vsebinsko relevantne.

Posledično je nekoč pluralni intelektualni milje Nove revije postajal vse bolj naklonjen konzervativnim in nacionalnim vrednotam, s čimer je hote ali nehote prevzel vlogo intelektualnega zaledja desne opozicije, predvsem tiste stranke, ki jo je leta 1993, ko se je Jože Pučnik razočaran umaknil iz politike, prevzel Janez Janša.

Nova revija je v devetdesetih letih in na začetku tretjega tisočletja ne glede na kritično držo do oblasti in simpatiziranje z opozicijo postopoma krepila svojo poslovno (založniško) dejavnost, kar je seveda zahtevalo vse več finančnih sredstev.

Ker s tržno dejavnostjo ni zaslužila dovolj za preživetje, vprašljiva pa je bila tudi njena menedžerska ekipa pod vodstvom Tomaža Zalaznika, je postajala odvisna od – oblasti. Tisto, kar se je v osemdesetih zdelo nepredstavljivo, je postalo realnost: brez proračunskih sredstev bi Nova revija propadla. 

arhiv Reporterja

Minevala so leta, menjavali so se ministri, Nova revija pa je (p)ostajala vse bolj odvisna od države. Ko je v drugi polovici leta 2000 za krajši čas na oblast prišla desnica in je bil v vladi Andreja Bajuka za kulturo zadolžen pisatelj Rudi Šeligo, za katerega je veljalo, da na neki način sodi v krog Nove revije, so bila pričakovanja, da bo »dal denar«, še posebej velika.

Vendar pa tudi Jožef Školč, ki je kot LDS-ov minister za kulturo zgledno poskrbel za financiranje Nove revije, ni bil negativno presenečenje in založba, ki se je dušila v rdečih številkah, je tudi po Školčevi zaslugi še nekako shajala. Tudi poskus, da založba poleg istoimenske Nove revije poskusi na trgu še z nekoliko manj intelektualističnim mesečnikom Ampak, se na dolgi rok ni obnesel.

Nekaj let je sicer šlo, četudi z velikimi težavami in rednimi zamudami pri izplačevanju avtorskih honorarjev. Po letu 2010 pa je šlo vse samo še navzdol, in ko je izšla poslednja, 403. številka Nove revije, je imela založba Nova revija že toliko dolgov, da ni bila več solventna. Januarja 2014 je končala v stečaju, ki se je zaključil leta 2019, ko je bila Založba Nova revija tudi formalno izbrisana iz sodnega registra.

Konec nekega časa

Ko danes pišem kratko zgodovino Nove revije in se spominjam svojega sodelovanja z njo, mi na misel prideta predvsem navdušenje in ponos, ko so mi leta 1997 ali 1998, ne spomnim se več natančno, v Novi reviji prvič objavili esej z naslovom Samotni človek ali razmišljanje o smrtni kazni. Tisto so bili res neki drugi časi, ki se verjetno nikoli več ne bodo ponovili. Takrat smo o internetu vedeli le toliko, da smo znali poslati elektronsko pošto, papir pa je bil še vedno alfa in omega vsakršnega branja. 

Nova revija je simbolizirala čas velikih intelektualnih revij, ki so odigrale svojo vlogo v najbolj prelomnih trenutkih nacionalne zgodovine. Zato bi bil naslov tega prispevka lahko tudi Zgodba o rojstvu in smrti neke revije.

Delo

Danes je od šestnajsterice avtorjev 57. številke živih še natanko polovica, od katerih se zakonca Hribar, Dimitrij Rupel in Peter Jambrek le občasno oglašajo v javnem prostoru. Drago Jančar že vrsto let vzdržuje svojevrstni kulturni molk, saj se posveča izključno svojemu literarnemu delu in se ne opredeljuje več do naših aktualnih družbenih, kaj šele političnih dilem.

Tudi Niko Grafenauer, ki je bil dolga leta osrednja figura kroga Nove revije, se je naposled umaknil na svoj vikend pod Joštom, znan še iz časov nekdanje skupne države, ko so mu beograjski intelektualci rekli kar »drveni dvorac«. Grafenauer že nekaj let ni nastopil v javnosti in je 5. decembra praznoval 85. rojstni dan.

Umiranje na obroke bi lahko imenovali zadnja leta Nove revije. Založba je klavrno končala pred dobrim desetletjem, njena edina naslednica je danes Inštitut Nove revije, ustanovljen leta 2006, ki nadaljuje založniško dejavnost, predvsem pa raziskovalni del, njegova gonilna sila je filozof Dean Komel. S propadom Nove revije je ugasnil tudi Sklad Josipa Jurčiča, ki je od leta 1993 naprej podeljeval Jurčičeve nagrade za novinarske in publicistične dosežke. 

Stečaj Nove revije januarja 2014 je na neki način še zadnjič vsaj posredno spravil skupaj njene ključne protagoniste, sodelavce kot tudi podpornike, ko so za različne medije pokomentirali njeno smrt. Filozof Edvard Kovač je lucidno ugotovil, da kar ni uspelo totalitarizmu, je uspelo ekonomski in finančni bitki znotraj Slovenije.

Generacija, ki je med najzaslužnejšimi, da imamo danes državo, se je po bitki, v kateri je sicer zmagala, najprej politično razšla, potem pa so sčasoma opešali tudi njeni najpomembnejši predstavniki. In ko je hiša enkrat sama v sebi razdeljena, ne more več obstati, bi lahko povzeli znano svetopisemsko modrost.

arhiv Reporterja