Vprašanje je morda nenavadno, ampak dejstvo je, da je Ljubljančan dolenjskih korenin 23. novembra odločilno pripomogel k referendumski zmagi nasprotnikov evtanazije.

Njegov aktivizem sicer ni od včeraj in Primca zlasti v Ljubljani poznamo kot vztrajnega borca za pravice otrok, družin in zdravo pitno vodo. Velja za enega najglasnejših nasprotnikov zloglasnega Jankovićevega kanala C0, ki ga je prav Aleš Primc krstil za »drekovod«. Kot mestni svetnik v prestolnici je za župana, kot bi rekli Američani, »pain in the ass«.

52-letni oče treh otrok in goreči katoličan vseeno nima takšnega privilegija kot šampionka levičarskega aktivizma, ki izvira iz prvorazrednega družinskega okolja, vajenega posebnega statusa.

Jure Klobčar

Primc je nasprotno od Kovačeve namreč alternativec, ki si je moral sam in z veliko iznajdljivosti izboriti prostor pod medijskim soncem. Pobudnik referenduma o asistiranem samomoru, kot ga je imenoval, se je doslej preizkusil s tremi družinskimi referendumi (2001, 2012, 2015), kjer se je boril proti posvojitvi otrok v družine gejev in proti istospolnim porokam.

V nacionalni politiki doslej s svojo stranko Glas za otroke in družine ni imel sreče; morda bi mu uspelo na Poljskem, v Sloveniji pa je ljudstvo njegov aktivizem nagrajevalo le, ko je šlo za referendume.

Vrhunec je bil zagotovo referendum o Zakonu o prostovoljni pomoči pri končanju življenja, kot se je uradno imenoval zakon o evtanaziji. Primcu je, roko na srce, s prebrisano in dobro organizirano kampanjo uspelo potrkati na družinsko tradicijo Slovencev, s poudarjanjem svetosti življenja pa je na svojo stran dobil vernike, predvsem kristjane in muslimane.

Če ga bo desna politika pametno izkoristila, njen veliki vodja pa ne bo preveč lomastil med predvolilno kampanjo, lahko Primc spet perfidno odigra svojo vlogo. Vsekakor bi ga morali vladni spin doktorji začeti resneje jemati, če želijo spomladi obdržati službo.

Če so levičarji in nekateri liberalci debelo gledali končne rezultate in se čudili, zakaj so zmagali »črnuhi«, kot se je izrazila največja primitivka med poslanci vladne koalicije, pa je bilo Aleš Primcu, ki je po izobrazbi filozof, bržkone že od začetka jasno, da bo oblast zelo težko nastopila proti katoliški, pravoslavni in islamski duhovščini, za katero sta tako samomor kot pomoč pri njem seveda greh, torej haram.

Da tega niso predvideli zagovorniki evtanazije, se zdi neverjetno naivno, ignorantsko ali pa vsaj podcenjujoče do moralne vloge glavnih verskih skupnosti v državi.

Primcu se zdaj smeji, saj je po kratki politični karieri pri krščanskih demokratih in Slovenski ljudski stranki končno našel svoj prostor v družbi. Patentiral je aktivizem na desnici, kajti kot politik se doslej ni profiliral niti nima realnih možnosti za uspeh. Pač pa utegne, opogumljen z referendumskim uspehom, drago prodati svoje usluge desnici, ki ji obupno primanjkuje aktivističnega know-howa, saj si ga je skoraj v celoti prilastila levica.

Aleš Primc je evtanazijo spretno prevedel v »medicinsko zastrupitev« in v razpravo vpletel še tovariša Tita in partizane, češ da so za svoje ranjence poskrbeli tudi v najbolj nemogočih razmerah in zanje tvegali življenja, nikoli pa jih niso »evtanazirali«.

Ker je bil novembrski referendum hočeš nočeš tudi najbolj množična anketa o vladi, ima Aleš Primc zdaj dovolj samozavesti, da lahko modruje o tem, kako je referendumski rezultat že napoved velikih sprememb na marčevskih volitvah.

Če ga bo desna politika pametno izkoristila, njen veliki vodja pa ne bo preveč lomastil med predvolilno kampanjo, lahko Primc spet perfidno odigra svojo vlogo. Vsekakor bi ga morali vladni spin doktorji začeti resneje jemati, če želijo spomladi obdržati službo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.