Govorili smo tudi o t. i. romskem vprašanju in naših frustracijah do manjšin. Edini pravni filozof med ustavnimi sodniki je spregovoril o podedovani krivdi Evropejcev, banalizaciji diskurza človekovih pravic in opozoril, da se v imenu človekovih pravic danes »bije boj za odstranitev pisoarjev s stranišč na ljubljanskih fakultetah«.

Dr. Svetlič lucidno ugotavlja, da je kritika v imenu človekovih pravic postala povsem nekritična: ne zavedamo se, pravi, da je avtoriteta človekovih pravic edino, kar nas ta trenutek še ločuje od tridesetih let 20. stoletja.

V svojih razmišljanjih je kritičen tudi do »duhovščine 21. stoletja«, kot imenuje tiste, ki podobno kot nekoč Cerkev niso izvoljeni, nimajo ne mandata ne legitimnosti, z ničimer ne odgovarjajo za svoje početje, a imajo kljub temu zagotovljeno mesto pri vodenju države.

Ti nevladniki, Svetlič jim reče »duhovščina«, ustvarjajo vzdušje neprestanih moralnih izrednih razmer, kjer iz trenutka v trenutek državo rešujemo pred popolnim zdrsom v »fašizem«. Naš sogovornik resignirano ugotavlja, da slovenska intelektualna elita danes projekta samostojne države ne bi podprla ravno v imenu »človekovih pravic«.

Dr. Svetlič, imate občutek, da boste na ustavnem sodišču presojali t. i. Lex Šutar?

Najprej se lepo zahvaljujem za povabilo k temu pogovoru, mi je v veselje. Mislim, da ne bi nikogar presenetilo, če bi zakon prišel na ustavno sodišče.
Kar nekaj kritik je bil namreč deležen, posebej iz vrst profesorjev kazenskega prava ljubljanske pravne fakultete, medtem ko iz Maribora ni bilo slišati kritik.

Nekoč je veljalo, da je ljubljanska pravna fakulteta bližje oblasti, v prejšnjem sistemu pa celo »režimska«, kot smo rekli, medtem ko so bili Mariborčani manj pod nadzorom.

Primož Lavre

Vsebine tega pisma ne poznam, ni mi znano niti to, na katero od inačic zakona se je nanašalo. Težko kaj rečem o političnem vplivu na ljubljansko fakulteto, vsekakor je imela tudi po drugi svetovni vojni med profesorji izjemna imena, kot so prof. Korošec, Finžgar, Cigoj itd.

Glede doprinosa k javnim razpravam mi trenutno prej pride na misel mariborska pravna fakulteta, od koder prihaja prof. Miha Šepec. Vsi poznamo njegova pojasnila s kazenskopravnega področja ...

Kazenskopravna katedra, od koder so deževale kritike Šutarjevega zakona, je menda še vedno pod vplivom doktrine, ki sta jo nekoč uveljavljala Ljubo Bavcon in Alenka Šelih. Je bila Bavconova ideja o »poboljšanju« storilcev kaznivih dejanj, tudi hudih kriminalcev, morilcev, res zgolj naivnost, kot skušajo to opravičevati nekateri, ali pa je vseeno šlo za zelo ideološki koncept kaznovalnega prava, za teorijo, po kateri je kriminal socialno pogojen in ga je zato bistveno več v kapitalistični družbi?

Omenjate profesorja Bavcona, ki je gotovo eno ključnih imen pri oblikovanju kaznovalnega sistema in tudi njegovih težav. Prof. Bavcon je že leta 1969 v zborniku Družbena patologija zapisal, da je t. i. kazen po zasluženju, tj. kazen kot moralno ravnovesje, preživeta, šlo naj bi bilo le za skrito maščevanje. Kljub temu da je to povsem zgrešeno, se je pri nas uveljavila ideja resocializacije, pomoči prestopniku.

Drugačni pogledi so bili nezaželeni in marginalizirani. Veljalo je, da je kriminaliteta socialno pogojena, reakcija posameznika na krivično družbo, normalna reakcija na nenormalno družbo. Svoj izvor ima ta doktrina v tedanji Franciji, a je dobila z vnosom v Jugoslavijo povsem drugo funkcijo.

Bolj ideološko?

Če so demokratične države s socialnimi intervencijami ciljale na zmanjšanje kriminalitete, je projekt socializma meril mnogo više: šlo je za projekt odprave vseh antagonizmov, za izgradnjo družbe onstran prava in države, kjer bodo vzroki za kriminaliteto izginili.

V socializmu potemtakem kriminala ne bi smelo biti?

Točno tako, ne bi ga smelo biti! Toda izgradnja družbe brez antagonizmov je krhek ideal, ki je mrzlično potreboval dokaze, da je plavzibilen. In tu se začne uporaba oziroma bolje zloraba kaznovalne politike za produkcijo takega dokaza. Vpeljevanje vse krajših in blažjih kazni naj bi predstavljalo dokaz, da antagonizmi v družbi pojemajo, skratka da alternativa Zahodu zmaguje.

Ampak to ni bilo res.

Seveda, ta projekt je zgrešen iz vsaj treh razlogov. Prvič, temelji na logični napaki, saj neki pojav vzvratno razloži kot učinek nečesa, kar hočemo dokazati: vpeljava vse bolj blagih kazni je veljala kot »potrditev«, da je socialistična družba bolj humana kot zahodne.

Drugič, tedanji kaznovalni sistem se ni ukvarjal s celotnim spektrom kriminalitete, ljudska milica je z nenadzorovano represijo delovala naprej, enako tajna policija, ki se je posluževala tudi likvidacij. Humano kaznovanje je bilo le zlagan čolniček v morju nasilja in represije.

In naposled, ta pristop je povzročil veliko škode, kar je postalo jasno danes ob soočanju z nemočjo kazenskega sistema pri zagotavljanju najosnovnejše dobrine, varnosti.

Po letu 1991 smo spremenili družbeno ureditev in s tem tudi pravni sistem, vendar je nekaj elementov socialističnega prava vseeno dolgo vztrajalo. Mislite, da še vedno čutimo te posledice?

Ne gre za uzakonjeno pravo, gre za miselnost, ki narekuje njegovo uporabo. Vse bolj postaja dominantno razumevanje prava in države, ki je nezdružljivo z demokratično kulturo in z razsvetljenskim izročilom nasploh.

Narekuje ga najbolj enostaven način, kako samemu sebi potrdiš vzvišeno moralno držo. Tako namreč, da razglašaš svojo krivdo na vsakem koraku, nikoli končano pometanje pred lastnim pragom in metanje kamnov v pravega grešnika, tj. vase.

To je jedro diskurza človekovih pravic danes, ki niso več kategorična zaščita vsakega, čisto vsakega človeka, temveč način obsojanja večine v odnosu do manjšin. Zgodovinska ironija je, da so človekove pravice postale instrument za najradikalnejšo kritiko demokracije. Karl Marx je v spisu O židovskem vprašanju človekove pravice zavrnil kot produkt buržoazne ideologije.

Primož Lavre

Jugoslavija je bila ena od osmih držav, ki v Generalni skupščini OZN leta 1948 niso podprle Splošne deklaracije človekovih pravic itd. Danes pa so prav človekove pravice platforma za kritiko in razgradnjo demokratične kulture.

Leta 1991 smo se sklicevali na kršitve človekovih pravic v Jugoslaviji, danes pa projekta samostojne Slovenije intelektualna elita ne bi podprla ravno v imenu »človekovih pravic«: pojem naroda je le korak od nacionalizma, država z vzpostavitvijo meja vodi v fašizem, tržno gospodarstvo daje prednost dobičku, Zahod pa je že v svojem temelju krvav do kolen itd.

Sliši se kot nekakšna distopija. Ali so potemtakem danes človekove pravice sploh še kos svoji nalogi vrednostnega temelja sleherne države?

Vse manj. Dogaja se banalizacija diskurza človekovih pravic. Ko so po drugi svetovni vojni snovali Splošno deklaracijo, so imeli pred očmi kupe okostnjakov v koncentracijskih taboriščih.

Danes se v imenu človekovih pravic bije boj za odstranitev pisoarjev s stranišč na ljubljanskih fakultetah. Kritika v imenu človekovih pravic je postala povsem nekritična, saj prinaša zgolj monokromatično destrukcijo vsega okoli nas: od spola do državne meje, od kulture do lastnine – vse to so »izključujoči koncepti«. Ne zavedamo se, da je avtoriteta človekovih pravic edino, kar nas ta trenutek še ločuje od tridesetih let 20. stoletja.

Tudi ko gre za t. i. romsko problematiko, je bil prejšnji sistem kategoričen: Rome je postavil v položaj drugorazrednih državljanov, z njimi se nihče ni ukvarjal, in če so »delali probleme«, so jih kaznovali s pendreki.

Je demokracija prinesla preveč korenčka in odpravila palico, če se metaforično izrazim?

Nedavni dogodki v zvezi s t. i. romsko problematiko – mimogrede, poimenovanje mi ni všeč, saj spominja na nacistično retoriko – so zgolj razkrili tisto, na kar že dolgo opozarjam. Omenil sem krivdo kot osrednji sentiment javnega diskurza: trdim, da smo ta trenutek Evropejci vse od vestfalskega miru najbolj religiozna družba.

Še nikoli ni ideja krivde, dedne krivde, tako globoko določala delovanja države in njenih institucij. To velja za ves Zahod: Evropejec, Slovenec, belec, moški itd. je kriv, že ko se rodi. Ko se sreča z Drugim, s tujcem, migrantom, Romom, se sreča s svojo vestjo, kar zahteva zgolj povešanje pogleda, umikanje.

Spomnimo se množičnega posilstva v Kölnu leta 2017, ki ga nemška policija ni preprečila in ga je celo tri dni prikrivala. Naprej, migracij se ne le ne da, v prvi vrsti se jih ne sme preprečevati, vsako drugačno stališče je ksenofobija. Pri tem ne gre za pohvalno »pometanje pred lastnim pragom«, posledice miselnosti so pogubne, kar je jasno vidno pri problematiki Romov in nasilja.

Kje vidite povezavo? Bi to pomenilo, da opustitev ideje o krivdi večinskega prebivalstva lahko reši tudi t. i. romsko problematiko?

Nobenega dvoma ni, da gre za večplasten problem. Vendar pa sem vso svojo strokovno integriteto pripravljen zastaviti za tole tezo: prvi korak pri tem, brez katerega noben naslednji korak ni možen, predstavlja vnovična sekularizacija družbe ...

… nova sekularizacija družbe, ki naj bi bila sinonim sekularnosti? Kako to mislite?

Delovanje prava danes blokirajo predstave o pravičnosti, za katere se ne zavedamo, da so po izvoru in funkcioniranju religiozne. Ideja dedne krivde naroda zahteva delitev državljanov na večinsko prebivalstvo in na Rome. Prvim vsili izključno aktivno vlogo, drugim izključno vlogo žrtve. Ta delitev nima podlage v pravnem redu in je nezdružljiva z avtonomnim posameznikom.

Na Rome moramo začeti gledati kot na ljudi, kot sem jaz in kot ste vi. Izkušnja tega ljudstva je nedvomno travmatična, v Jugoslaviji so bili nekaznovano izpostavljeni policijskemu nasilju, še prej celo pobojem. Po letu 1991 pa so spet izločeni iz civilizacije, potisnjeni so v vlogo statistov v moralnem teatru »nas«, večinskega prebivalstva. Ugrabili smo jih za liturgijo deklariranja »naše« Krivde.

Kaj to pomeni?

Poglejte, kako obravnavamo Rome. Od njih se ne sme zahtevati niti najmanjša odgovornost. Vse, kar storijo, velja zgolj kot odzivanje na njihovo izključenost. Tudi najhujše kaznivo dejanje ne opisuje moralne zavržnosti storilca, pač pa moralno zavržnost družbe, zaradi katere je ta zdrsnil v kriminal. Zločin Roma je bumerang, ki »nam« je priletel nazaj v obraz.

Podobno je Avrelij Avguštin v 5. stoletju pojasnil barbarsko opustošenje Rima kot kazen za njegovo nasilje in krivice, kot »vzgojni« dogodek, ki se je moral zgoditi. Ne zavedamo se, kakšno razčlovečenje Romov predstavlja taka politika. Nimamo jih za ljudi v pravem pomenu besede. V našem moralnem teatru so ponižani v nekakšne otroke ali celo živali, ki se zgolj odzivajo na zlorabe. To je najgloblja kršitev človekovega dostojanstva.

So neke vrste »naši« Indijanci, le da jih nismo strpali v rezervate?

Tako je, Američani »imajo« Indijance, Avstralci aborigine, mi pa Rome. Pred časom sem napisal članek z naslovom Drenjanje v vrsti krivih. Kot rečeno, izrekanje svoje krivde je cenena bližnjica do moralne superiornosti, ki je le korak oddaljena od moralnega pokroviteljstva.

Slavoj Žižek je rekel, če že ne moremo biti več gospodarji sveta, smo pa vsaj krivi za vse, kar se na njem zgodi slabega. Spet Žižek: govorila sva o »blagem« kaznovanju. Žižek sijajno opozori, da je odpuščanje v resnici izigravanje Boga. Le Bog, v državi predsednik države, lahko pomilosti. Ljudje pa moramo izvrševati zakon. Vsiljevanje »humanosti« pri kaznovanju je še ena bližnjica do moralne superiornosti.

Gospod Svetlič, ko govorite o krivdi, pravzaprav o religiji krivde, uporabljate tudi sintagmo »duhovščina 21. stoletja«. Na koga ali kaj mislite s tem?

Religija krivde se je pri nas začela širiti s t. i. nevladnimi organizacijami v devetdesetih letih, kmalu je prešla v akademski svet, na univerze, od tam na diplomante fakultet, v medije in zdaj celo v državne organe.

Ta duhovščina zaseda strukturno mesto, ki ga je zasedala nekoč Cerkev: ni izvoljena, nima mandata in legitimnosti, z ničimer ne odgovarja, toda kljub temu ima zagotovljeno mesto pri vodenju države. Ustvarja vzdušje neprestanih moralnih izrednih razmer, kjer iz trenutka v trenutek državo rešujemo pred popolnim zdrsom v »fašizem«.

Visoki državni predstavniki se priklepajo na nelegalne migrante, da preprečijo moralni kolaps države itd. Na sleherni pojav v svetu gledajo skozi poenostavljeno optiko krivde, v kateri je eden izključni oblikovalec dogodkov, žrtev pa popolnoma pasivna v svoji izkoriščanosti.

Pravni sistem temelji na prisili, brez grožnje s sankcijo nima smisla nobena pravna norma, so nas učili. Ali je v Sloveniji pravilen občutek, da je »država« pogosto preveč mlahava, premalo odločna in vztrajna, ko gre za uveljavljanje pravnega reda?

Raznolikost družbe je dragoceno obeležje liberalne demokracije, ki pa se mora končati na točki, ki se imenuje Kazenski zakonik. Že od srede devetdesetih let dalje gledamo eno in isto: ob vsakem posredovanju policije zoper pripadnike romske skupnosti se nad delo policije v medijih spusti sršenji roj obsodb.

Primož Lavre

Nikogar ni zanimalo tisto, kar je ključno: ali je bilo posredovanje upravičeno ali ne. Torej dejstva. Erupcije ogorčenja niso izvirale iz presoje dejstev, pač pa iz religiozne dogmatike: kogar obremenjuje zgodovinska krivda, ta ne more deliti pravice nad svojo žrtvijo. Zato je vsako dejanje organov pregona že v naprej lahko samo eno, represija policije.

Trdim, da je vsaka taka reakcija ogorčenja »zagovornikov« Romov kamenček v mozaiku, ki je pripeljal do dveh tragedij: smrti gospoda Šutarja in uničenega življenja storilca.

Verjetno t. i. Šutarjev zakon teh dejstev ne bo bistveno spremenil?

Močno dvomim. Ne pozabimo, da je bila opisana doktrina ločevanja družbe na dva dela dominantna vse do pred enim mesecem. Še nedavno je bil predlog, da bi socialne transferje pogojevali z obiskovanjem otrok osnovne šole, z ogorčenjem zavrnjen kot vnašanje represije v socialno politiko.

Že samo omenjanje varnostne problematike je bilo demonizirano kot razpihovanje sovraštva in ksenofobije. Na kratko: pripisovanje vsaj dela odgovornosti romski skupnosti je bilo, do pred enim mesecem, z revoltom medijsko raztrgano.

Ne zaradi Romov, ki ne bi smeli biti krivi – Romi tu v resnici ne brigajo nikogar –, pač pa zaradi »nas«: to bi namreč pomenilo, da nismo (absolutno) krivi! Zanikanje svojega greha pa je za grešnika škandal, ki zahteva izobčenje. Zato je treba ne glede na vse vztrajati: mi smo krivi!

Sliši se kot odmev krščanskega greha …

Kot rečeno, gre za vulgarno recepcijo elementov krščanstva: ne sodi in ne boš sojen, le kdor je brez greha, naj meče kamne. Zato ne obsojajmo Romov, raje odstranimo bruno iz lastnega očesa in najprej poskrbimo za vodo, infrastrukturo itd.

Pravo ne živi v vakuumu, trideset let take agitacije ustvari sistemsko neučinkovitost prava v odnosu do skupine, ki jo zlorabljamo za obhajanje lastne krivde.

Prej ste omenili sekularizacijo, naj vas vprašam še enkrat: ali Slovenija ni sekularna družba?

Dokler se ne bomo otresli bremena, da je naša država prežeta s krivdo, se ne bo dalo vrniti avtoritete pravu in institucijam. Vsi, še tako dobronamerni poskusi bodo ostali na pol poti.

Spet primer iz Novega mesta: tudi predsednica republike je z obiskom skušala doprinesti k pomiritvi razmer, pri čemer je javnosti posredovala dobro novico, da Romi ne bodo več streljali. To naj bi ji zagotovila v pogovoru dva posameznika iz romskega naselja. Ali vidite stekleni strop pri urejanju razmer v obstoječi mentaliteti krivde?

Mislite na pasivno držo predsednice, na njeno a priori podrejeno vlogo?

Predsednica preprosto ni mogla izreči brezkompromisne zahteve, da naj Romi takoj odnesejo nezakonito orožje na policijo in spoštujejo zakon. To bi bilo »preveč«. Dominantna doktrina slabe vesti države je zahtevala »blažji« pristop, ki se je zadovoljil že z obljubo, da bodo prenehali uporabljati avtomatsko orožje, ki ga, mimogrede, zasebnik pri nas v nobenem primeru ne more zakonito posedovati.

Morda so predsednico, če banaliziram, potegnili za nos?

Ne, ne, ona je le izrekla tisto, kar »se mora« v zvezi z Romi reči: previdno prigovarjati, nič zahtevati, zadržano skupaj iskati rešitve itd. Ne dvomim o dobronamernosti intervencije predsednice, toda v tej sodbi je bila na simbolni ravni razgrajena suverenost Republike Slovenije. Gospod Steinbuch, prej ste me prav razumeli, državo je treba še drugič sekularizirati.

Prvič smo državo razmejili od krščanske religije, danes jo moramo od ideologov kolektivne krivde. Spet se moramo vrniti k državniški kulturi, ki nas je oblikovala od maleficijskega reda v 16. stoletju, preko tolerančnih patentov iz 18. stoletja in deklaracij svoboščin v 19. pa do dozorevanja državnosti v 20. stoletju. Imamo kaj pokazati.

Ni se nam treba naučiti nič »novega«, vse že znamo, imamo v avtopilotu. To smo že neštetokrat dokazali. Le duhovščino 21. stoletja je treba spet ločiti od države.

Sedanja vlada je za vse prekrške iz obdobja kovidne epidemije, za katere je bila odgovorna njena predhodnica, uvedla nekakšno splošno amnestijo. Kaj pomeni za državo, če lahko politiki po lastni presoji odločajo, kdaj je nekaj prekršek, kdaj pa ne?

Tudi to je odraz napačnega razumevanja parlamentarne demokracije, pri katerem se je dober volilni rezultat zamenjalo z zmago v vojni. Zato ta amnestija bolj kot na strokovnih razlogih počiva na načelu, da se zmagovalcem ne sodi …

… ali pa na staro misel iz časa zatona rimskega imperija: Gorje poražencem!

Ja, ali pa da zgodovino pišejo zmagovalci! Toda demokracija ni boj, kot ga je opisal Avguštin, med otroki teme in otroki luči, ki se bo končal z uničenjem prvih. Je sistem zavor in ravnovesij, kjer ni zmag in »končnih rešitev«.

Ta miselnost je bila tudi podlaga nekega zakona, o katerem je odločalo tudi ustavno sodišče in bi ga po vsebini lahko poimenovali tudi Zakon o odpravi obstoja prejšnjega mandata. Njegov ratio legis je bil še najbližje duhovnemu obzorju Rdečih Kmerov, ki so s prihodom na oblast leta začeli šteti od nič. Ustavno sodišče žal ni prepoznalo protiustavnosti zakona.

V ločenem mnenju sem opisal tveganja, ki iz tega izhajajo, da lahko namreč poslej vsaka bodoča večina naredi enako. To vodi v razvojno izčrpavanje države in njeno simbolno razgradnjo kot entitete, ki se dviga na vsakokratno oblast.

Naj preskočim na nedeljski referendum o tem, ali država dovoli pomoč pri končanju življenja, torej uzakoni evtanazijo. Volivci so odločali o izjemno kočljivi temi. Si lahko predstavljate, da bi v tem primeru interveniralo ustavno sodišče?

Priznam, da mi je odleglo, ker vsaj v kratkem ne bo ustavno sodišče odločalo o teh vprašanjih. Ne, ker tema ne bi bila eminentno ustavnopravne narave, pač pa ker razprava ni zagotavljala dostojanstva, primernega takšni temi, kot je smrt človeka.

O tem ni mogoče razpravljati v vrtincu progresivnega zanosa in etične izzive trpečega bolnika umestiti nekje med prepoved plastičnih slamic in zmanjševanje izpustov.

Primož Lavre

Zdi se, da izvršilna oblast včasih kar nekako pričakuje, da jo bo ustavno sodišče »pokrilo«, če bo treba. Recimo, ko je šlo za nesrečni zakon o RTV Slovenija, je marsikoga presenetilo, da je nova oblast skoraj odkrito pričakovala naklonjenost ustavnega sodišča.

Mene je bolj presenetilo, da je bilo ob odpravi začasnega zadržanja na nacionalni televiziji slavje. Ustavno sodišče je pobudo za presojo zakona sprejelo, kar pomeni, da je ocenilo, da očitki o protiustavnosti »niso očitno neutemeljeni«.

Žal je bilo mnogim na nacionalki, katere pomen je na ustavno raven dvignilo prav ustavno sodišče, v spontano veselje, da je začel učinkovati zakon, preden se je ustavno sodišče izreklo o njegovi ustavnosti.

Ali je v takšnih razmerah ideja svetovnonazorsko uravnoteženega ustavnega sodišča sploh še živa?

To je vprašanje za instituciji, ki odločata o izvolitvi ustavnega sodnika. Sam sem trdno prepričan, da je ravno uravnoteženost, ki jo omenjate, nujna, da je ustavno sodišče sploh sposobno opravljati svojo nalogo.

Gre za kolegijski organ, ki ne odloča v sporu med, denimo, tožnikom in tožencem. Zagovarjanje in kritika predlagane rešitve se spontano razdeli med devet sodnikov, pri čemer je nepogrešljiv vsak argument v prid ali proti osnutku.

V prispodobi, orkester potrebuje različne inštrumente za popoln zven. Če bi v orkester prišli samo tolkalisti, se njegov smisel razgradi. V zadnjem času je o tem pisal nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, k njegovim analizam nimam kaj dodati.

Nekdanji ustavni sodnik Krivic je bil član prve sestave na Beethovnovi, ki je bila, če se spomnite, zelo pisana, vsekakor pa svetovnonazorsko pluralna in konec koncev tudi vsebinsko zelo močna, čeprav so se, kot je slišati, sodniki pri kakšni odločitvi zatekli tudi k tuji praksi, s čimer seveda ni nič narobe.

S tisto sestavo smo imeli srečo. Začrtali so doktrino, ki so jo desetletja potrdila in v veliki meri še vedno velja. Naslanjanje na tujo prakso je bilo nujno, saj praksa ustavnega sodišča v času Jugoslavije, ki je sicer delovalo v isti stavbi, ni bila uporabna. Vpeljalo se je ustavnopravne teste iz doktrine Evropskega sodišča za človekove pravice, nemškega in avstrijskega ustavnega sodišča itd.

V tem času je ustavno sodišče prevzemalo tudi vlogo zakonodajalca, če ta ni opravil svoje dolžnosti. Da ne omenjamo obrnjene situacije, ko zakonodajalec ni izvršil ustavne odločbe, s čimer je v bistvu napadel njegovo integriteto.

Primož Lavre

Obstaja še tretja možnost, da ustavno sodišče zahteva od zakonodajalca, da uzakoni določen institut, česar očitno sam ni želel. V mislih imam tri vrednostno močno zaznamovane odločitve, za dve od njih sem napisal odklonilno ločeno mnenje. Ena zadeva pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo za samske ženske in lezbične pare.

Ustavno sodišče je presodilo, da obstoječa ureditev vsebuje diskriminacijo, ker zdravljenje predvideva le za heteroseksualne pare. Pri tem je po mojem povsem nepravilno uporabilo ustaljen test, ki mora v njegovi tretji fazi odgovoriti na vprašanje, ali so heteroseksualni pari na eni strani in lezbični pari ter samske ženske na drugi, v »bistveno enakem položaju«.

O diskriminaciji lahko govorimo le, če so različno obravnavani subjekti, ki so po naravi enaki …

… tako je. V tem primeru je očitno, da se primerjani skupini bistveno razlikujeta. V prvem primeru je neplodnost posledica patologije, v drugem ne. V prvem nastopi izjemoma, v drugem z nujnostjo. Toda ustavno sodišče je presodilo, da skupini vendarle sta v bistveno enakem položaju. Kot merilo je uporabilo okoliščino, da si obe skupini pač želita otroka! In na ta način dokazalo diskriminacijo.

V prispodobi: kot bi rekli, da sta pes in hobotnica v bistvenem enaka, ker sta oba sestavljena iz celic. To, da si ljudje nečesa želijo, je najgloblje zasidrano v človeku.

Po tej odločbi je zdaj mogoče diskriminacijo ugotoviti v čisto vsaki situaciji, povsod, kjer si oseba, katero zaznamujejo neke osebne okoliščine, nekaj želi. To je primer, ko je ustavno sodišče, po mojem mnenju, v pravni red vneslo nekaj, kar bi moralo vanj vstopiti preko zakonodajne veje oblasti.

Kako je možno, da so v nekem obdobju na ustavno sodišče prišli pravniki, za katere bi lahko rekli, da so tudi aktivisti?

Pomembno je le, da zna sodnik držati pod kontrolo svoja prepričanja, ko odloča o pravicah drugih. Ne gre le za t. i. svetovnonazorska prepričanja. Dvomim, da se sodniku, ki sodi o kazenskih zadevah, ne oglaša človeški odpor do grozljivih dejanj, za katera izreka kazen. Toda oseba z integriteto zmore notranjo disciplino in se zna vprašati edino, kaj je tisto, kar o presojani zadevi pove pravo.

Koliko vam pravna filozofija olajša delo ustavnega sodnika?

Naloga filozofije ni podajanje odgovorov, temveč v prvi vrsti pravilno zastavljanje vprašanj. Seveda je filozofija v svoji tradiciji izdelala organon za vsa vprašanja, s katerimi se sooča ustavno sodišče, toda zaradi tega niso odgovori nič lažji.

Martin Heidegger je znan po trditvi, da ni treba študirati logike, da bi logično mislili, etike, da bi etično ravnali itd. Tako tudi ni treba študirati filozofije, da prepoznaš problemsko strukturo primera. Vseh devet sodnikov nas je na istem, skušamo identificirati prava vprašanja in v odgovorih nanje dati glas Ustavi. Debate so pogosto zanimive, imam privilegij, da sem del njih, in iz tega se veliko naučim.

In kako bi s filozofskega stališča strnili številne izzive na ravni delovanja prava in demokracije, ki ste jih omenili?

Če stopimo nekaj stoletij nazaj, se vidi več. Zatekanje h krivdi je poceni bližnjica do lastne moralnosti. Komur gre dobro in je s seboj zadovoljen, je morda le korak od napuha. Kdor se pa trpinči in pokleka, ta je že od daleč videti kreposten. V zadnjih letih nam je razsvetljenstvo postalo pretežko breme, naporno je biti svoboden, odgovoren in pred vsem posameznik, tj. sam.

Izročitev sebe kolektivu in vsem skupni doktrini pomirja. Zdrsnili smo nazaj v to, kar nam je dobro poznano, v krščansko dogmatiko. Da ne bo nesporazuma, brez krščanske ideje žrtvovanja absoluta si sodobne demokracije in človekovih pravic ni mogoče zamisliti: država je vrednota le, kolikor sama na sebi ni vrednota, pač pa je žrtvovana za dostojanstvo in blagor državljanov.

Toda iz krščanstva smo vzeli najslabše in to poimenovali progresivnost: samozanikanje in poklekanje pred nekom, ki mu vsilimo simbolno mesto žrtve. Na njem vse stoji in pade: ob poslednji sodbi Jezus reče, kar ste naredili najmanjšemu bratu, ste naredili meni ...

… in to so danes te tako imenovane ranljive skupine?

Tako je, družbena odgovornost ni danes nič drugega kot iskanje vedno novih najmanjših bratov. S tem človeštvo spet razpada na dele, kot je veljalo od rasnih teorij 19. stoletja do poraza nacizma.

Izgubljamo idejo univerzalnega človeka, treba je inkriminirati femicid, saj homocid očitno ne pokrije več vsega. Ekstrem nazadnjaštva je pripisovanje odrešiteljstva tem malim bratom, ki naj bi že po svoji naravi avtomatično oznanjali in delali Dobro. Kot so v križarskih vojnah z ladjami poslali otroke v vojno, ker naj bi bili že sami po sebi utelešenje zmage Dobrega.

Pojavile so se razne Grete, tako na nacionalnem kot mednarodnem nivoju, ki ne grede na problemski nivo njihovega razumevanja izzivov uživajo medijsko fascinacijo.

Skratka, vrniti se moramo k temu, kar v resnici znamo. Sapere aude!, drzni si vedeti!, je Kant opogumljal razsvetljenske sodobnike, posameznike, da si upajo misliti in govoriti. Le tako bomo duhovščino 21. stoletja spet ločili od države. Imamo pravni red, v katerem so kristalizirani neprecenljivi dosežki naše duhovne zgodovine. Ne smemo jih zaigrati zaradi trenutne šibkosti.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.