Če bi Borut Pahor služil denar na manj frivolen način, se nihče ne bi obregnil ob njegovo nastopanje v reklamnih oglasih. A dokler bo v hotelski sobi propagiral pižamo, ob njem pa bo celo napol gola blondinka, naj se pač ne čudi, če postaja tarča ostrih kritik in celo zgražanja. Upravičeno.

Zakaj mu je bilo treba sprejeti vlogo Svilanitove maskote za “najboljšo pižamo na svetu”, ki s popustom stane 44,99 evrov, je zanimivo vprašanje, na katerega, vsaj tako se zdi, nihče pretirano ne išče odgovora. Kajti pri Pahorju, ugotavljajo njegovi neprizanesljivi kritiki, gre samo še na slabše. Po obdobju kraljevanja na Instagramu in propagiranja supov, Mastercarda in Medexa je očitno končal v sobi ljubljanskega hotela Intercontinental; s pižamo na sebi in priležnico ob sebi.

Marsikoga je prizor prizadel, saj je Boruta Pahorja v kočljivem položaju prepoznal kot degradacijo funkcije predsednika republike. Vsekakor je tehtno vprašanje, ali bo bivšega predsednika po eskapadi s pižamo sploh še kdo prepoznal kot moralno avtoriteto. Oziroma še hujše: Ali je bil Pahor sploh kdaj moralna avtoriteta?

Ko nekdo, ki je že “od vrtca dalje proračunski strošek”, kot sem zanj nekoč sarkastično ugotavljal, in ki je bil tri desetletja na vseh najpomembnejših funkcijah v državi, naredi takšen faux pas, se enostavno ne moremo delati, kot da se ni nič zgodilo. Pahorjeva pižama se zdi kot uvertura v nočno moro, sploh za tiste, ki so od bivšega predsednika pričakovali, da bo še kdaj deloval v javnem prostoru in pokušal biti koristen v pomeni tiste ponarodele misli Johna F. Kennedya. Zdaj pa celo mediji, ki so “kralja Instagrama” nekoč podpirali, ugotavljajo, kako je bizarno, če človek, ki je nekoč vladal Sloveniji, danes prodaja pižame.

Zakaj nekdanji predsednik to sploh počne? Se je kdo vprašal, če morda vseeno zaradi denarja? Povsem možno, četudi v tem primeru zgrešeno v izvedbi. Toda Pahor nikoli ni bil operativec, kar potrjuje tudi njegova triletna premierska zgodba, ki se je zanj slabo končala. Po koncu drugega predsedniškega mandata (2022) se enostavno ni znašel, zato ni izključeno, da ima dejansko težave s financiranjem svojega “lika in dela”.

A kot rečeno, če bi želel profesionalno zaslužiti dostojen honorar, potem je reklama za pižamo, ki ne stane niti 45 evrov, zadnje, kar bi človeku padlo na pamet. Zakaj ne reklamira novega Renaultovega električnega avtomobila iz Novega mesta? Nekdo ima očitno težave z domišljijo.

Instagram

Se spomnite oglasa za potovalno torbo Luis Vuitton iz leta 2007, v katerem nastopa Mihail Gorbačov? Reklama je bila čista perfekcija, kajti Gorbočev, zadnji voditelj Sovjetske zveze, urejen kot iz škatljice, sedi na zadnjem sedežu razkošnega retro avtomobila, ki se simbolično pelje ob ostanku Berliskega zidu. Fotografijo je posnela svetovno znana modna fotografinja Annie Liebovitz.

Mimogrede, Gorbačev je pred tem, v drugi polovici devetdesetih, posnel tudi televizijski reklamni oglas za globalno verigo picerij Pizza Hut, ki pa je bistveno manj estetsko dovršen in bolj “ameriški”: dedek Mihail pride z vnukinjo v picerijo na moskovskem Rdečem trgu, dva gosta pa se ob pogledu za zadnjega generalnega sekretarja sovjetske partije začneta prepirati o tem, ali je bil dober ali slab, dokler starejša gospa ne pride do zaključka, da jim je Gorbačov dal pico.

Z reklamama za pico in potovalko je Gorbačov zaslužil najmanj milijon dolarjev, redne prihodke je dobival tudi z motivacijskimi govori (100.000 dolarjev na nastop) in krajšimi predavanji v zasebnih krogih (75.000 dolarjev za pol urni nastop). Da nekdanji predsedniki običajno dobivajo konkretne honorarje za tovrstno delo, seveda ni nobena skrivnost. Gorbačov je bil celo med “cenejšimi”, danes je denimo zelo drag Barack Obama, ki ga še vedno radi vabijo za govorca po različnih svetovnih forumih in elitnih dogodkih.

Bivši predsedniki torej počnejo različne reči po koncu mandata, nekateri bolj, drugi manj intelektualno obrarvane, vsekakor pa nihče ne dela reklam za pižamo. Zakaj se Pahor ne ukvarja s čim bolj pametnim, da ne rečemo intelektualnim, je dilema, ki je vsekakor na mestu. Sploh zato, ker je še oktobra glasno jamral, kako da država od njega nima pravice pričakovati nič, ker mu tudi nič ne daje.

Že tedaj je marsikdo zastrigel z ušesi, kajti iz kontekta bi se dalo razbrati, da je bivši predsednik jezen in užaljen, ker nima nobenega pametnega dela. Ni izključeno, da so ga v zadnjih treh letih, odkar ni več šef države, izkoristili ali celo zlorabili za različne projekte, iz katerih potem ni bilo nič. Mar mu niso na Jambrekovi fakulteti obljubljali mesto predstojnika nekakšne katedre?

Bivši predsedniki res ne morejo promovirati izdelkov, ki sodijo v dopoldanski program komercialnih televizij, ko se med telenovelami vrti televizijska prodaja. Če ima kdo občutek, da država premalo naredi za nekdanje predsednike, ki se po zaključku mandata ne znajdejo v življenju, potem naj o tem steče javna razprava. Saj gre vendar za povsem legitimno vprašanje. Sploh v Pahorjevem primeru. Kajti naš Borut bi bil navzven rad natanko takšen, kot v tisti reklami za Boscarolove električne supe, v kateri je nastopil poleti, ko je v temni obleki, črnih čevljih in s sončnimi očali v stilu Jamesa Bonda plul po morju.

Toda celo Bond je na plačilni listi Njenega veličanstva, naš bivši predsednik pa zmotno misli, da bo s pižamo naredil biznis. To je doslej uspelo edinole komiku Boštjanu Gorencu.