Kajti govorijo nekaj, kar niti približno ni res.

Bruseljski politični in birokratski aparat je ravno prav skorumpiran, da vsake toliko iz njega prileti kak okostnjak. Zadnji in nikakor ne edini primer doslej je goljufanje nekdanje visoke predstavnice Evropske unije za varnostno in zunanjo politiko Federice Mogherini pri projektu Diplomatske akademije.

Nedvomno se obeta ena odmevnejših zgodb o korupciji in klientelizmu na evropski ravni v zadnjega četrt stoletja. Evropsko unijo rešuje edinole dejstvo, da ne gre za sistemsko prakso in da je glede na številčnost funkcij v Bruslju korupcija še vseeno razmeroma redka, bolj izjema kot pravilo. A za evropske volivce je to bolj slaba tolažba.

Marsikdo na severu in zahodu kontinenta, ki ga povezuje največji in najuspešnejši nadnacionalni projekt v moderni zgodovini, imenovan Evropska unija (EU), se morda tolaži, da je evropska ideja še vedno zdrava in trdna in da je korupcija zgolj virus, ki so ga v Bruselj prinesli južnjaki in vzhodnjaki.

Profimedia

Ta kliše, ki ga sicer deloma potrjuje statistika, imajo najraje narodi, kjer s klientelizmom in korupcijsko prakso nimajo zgodovinskih izkušenj. A kliše je še vedno kliše in zato ni čisto res, da so korupcijo v evropske institucije »prinesli« izključno politiki iz sredozemskih in vzhodnoevropskih članic. Res pa je, da so jih doslej največkrat ujeli s spuščenimi hlačami.

Analiza zadnjih 28 let, ki smo jo naredili, pa vključuje tudi predstavnike Velike Britanije, Francije, Nemčije in Avstrije, ki bi jih težko uvrstili med »balkanske države«.

V zadnjih 20 letih je bil Evropski parlament skoraj 50-krat tarča korupcije, kar je neprimerno pogosteje od Evropske komisije. A razlika je tudi logična, kajti v Parlamentu sedi prek 700 poslank in poslancev, medtem ko ima Komisija 27 članic in članov.

Akademija, kovčki in Pfizer

Nekajurno policijsko pridržanje nekdanje visoke predstavnice EU za varnostno in zunanjo politiko v Evropski komisiji, ko jo je vodil Jean-Claude Juncker, je minuli teden močno odmevalo.

Doslej se namreč še ni zgodilo, da bi policija zaslišala tako visokega (nekdanjega) evropskega funkcionarja. Federica Mogherini (52) namreč ni bila navadna komisarka, še manj poslanka Evropskega parlamenta, kjer so doslej zabeležili več primerov korupcije, ampak je bila letih 2014–2019 celo podpredsednica Evropske komisije.

Profimedia

Kot rektorica prestižnega College d’Europe, ki deluje v Brugesu, Varšavi in Tirani, Federica Mogherini ni osumljena le konflikta interesov (kolidž namreč sofinancira Evropska komisija), ampak tudi prirejanja razpisov in korupcije (na ta način naj bi College d’Europe dobil 10 milijonov evrov!).

Pred Mogherinijevo se je v preiskavi belgijskega pravosodja lani znašel njen komisarski kolega Didier Reynders, osumljen pranja denarja, vendar zgodba ni imela takšne medijske odmevnosti. Pri Mogherinijevi, ki si je zaradi izpostavljene funkcije pridobila precej nasprotnikov v Rusiji, na Kitajskem in v drugih avtokratskih državah, lahko pričakujemo drugačno sliko.

Objektivno gledano je po aferi Katargate – 9. decembra 2022 so aretirali tedanjo podpredsednico Evropskega parlamenta, Grkinjo Evo Kaili, saj so pri njej doma, v omari z otroškimi oblačili, našli kovček s 720 tisoč evri gotovine – preiskava Mogherinijeve bržkone najhujši korupcijski škandal v Bruslju v zadnjih tridesetih letih.

Del javnosti, sploh tisti, ki velja za anticepilsko usmerjenega, še vedno ni pozabil na nikoli zaključeno zgodbo Pfizergate, torej masovno nabavo cepiv proti kovidu v prvem mandatu Ursule von der Leyen, predsednice Evropske komisije, ko je šlo za 35 milijard evrov oziroma 20 milijard cepivnih odmerkov, dogovor pa sta sklenila Ursula von der Leyen in šef Pfizerja Albert Bourla.

Preiskava še vedno traja, sporno pa je predvsem favoriziranje enega ponudnika (kršitev načela proste konkurence), preiskovalce pa begajo tudi izbrisana sms sporočila med predsednico Komisije in prvim človekom Pfizerja.

Geostrateška korupcija

Analiza korupcijskih afer in škandalov na ravni evropskih institucij po letu 1998 pokaže določene vzorce tudi na nacionalni podlagi, saj se potrjuje občutek, da so za nedovoljeno nagrajevanje dovzetnejši politiki iz južne in jugovzhodne Evrope. Ker zahodni Balkan še ni del Evropske unije, status najbolj problematičnih evropskih politikov ohranjajo Italijani in Grki.

Profimedia

Zaradi tega marsikdo ni bil presenečen, da se je v najnovejši preiskavi belgijskih pravosodnih organov znašla Italijanka Federica Mogherini, ob njej pa še nekaj italijanskih uradnikov. Tudi v primeru Katargate so poleg Grkinje aretirali in kasneje sodno preganjali še šest italijanskih in dva belgijska evropska politika.

Vendar pa je občutek, da so si doslej s korupcijo v Bruslju roke umazali zgolj Italijani ali Grki, zgrešen. Pravzaprav je ni članice, katere predstavniki ne bi imeli vsaj malce opravka s korupcijo, odvisno od tega, za kako konkreten primer je šlo in kdo je bil v ozadju.

Različni mednarodni akterji namreč letno zapravijo najmanj 3,5 milijarde evrov za »lobiranje v Bruslju«, kar je besedna zveza, ki pogosto meji vsaj na sivo cono, če ne že na nedovoljeno dajanje daril in nagrad.

OLAF, Evropski urad za boj proti goljufijam, je samo v petih letih (2016–2021) obravnaval več kot 500 sumov korupcije, največ (112) leta 2021, se pravi ravno sredi kovidne pandemije, pri čemer je bilo največ javnih naročil in korporativnega lobiranja.

Evropska komisija

Po etičnem kodeksu evropski poslanci ne smejo vzeti darila, ki presega vrednost 150 evrov. V Bruslju deluje najmanj 12 tisoč lobistov, ki za svoje naročnike letno zapravijo vsaj 3,5 milijarde evrov za »lobiranje«.

Največ v Bruslju porabijo Američani oziroma njihovi tehnološki velikani – vsaj 100 milijonov evrov – za vplivanje, da bi dosegli »prijaznejšo evropsko regulativo« (npr. GDPR), ugodnejše davčne predpise …

Zanje v Bruslju dela kakšnih 6000 lobistov. Za Američani so vsekakor Kitajci, ki jih skrbijo strogi predpisi EU v zvezi s tehnologijo 5G, carinami, projektom Pas in Cesta (Belt & Road), prav tako so občutljivi za stalno sitnarjenje Bruslja glede Ujgurov, Tibeta in človekovih pravic na Kitajskem. Kitajski (ali katarski) vpliv na odločevalske procese v Bruslju nekateri imenujejo »geostrateška korupcija«.

Rusija je bila do začetka vojne v Ukrajini prav tako pomembna naročnica lobističnih storitev v evropski prestolnici, vendar se je po letu 2022 umaknila v senco in danes v glavnem izvaja hibridne operacije, s katerimi v zameno za denar na svojo stran pridobiva radikalnejše evropske poslance, denimo skrajno desno AfD, francoski Nacionalni zbor ipd.

Ruska agenda je osredotočena na manipulacijo z javnim mnenjem glede vojne v Ukrajini in ustvarjanje čim večjega resentimenta do projekta Evropske unije, ki jo Putinova ideologija prikazuje kot homoseksualno, degenerirano, protikrščansko in obsojeno na propad.

Katarski kovčki denarja

Pred škandalom, ki je izbruhnil prejšnji teden in v katerem je ključna bivša podpredsednica Evropske komisije Federica Mogherini, je politične kroge v Bruslju pošteno pretresel Katargate. Do njega je prišlo 24 let po prvi korupcijski aferi, za razkritje katere so bili zaslužni novinarji britanskega The Sunday Timesa.

Profimedia

A če so novinarji, ki so se izdajali za lobiste, leta 1998 dokazali, da je z nekaj tisoč funti (evro je bil uveden šele leta 1999) mogoče kupiti evropskega poslanca, da glasuje tako, kot od njega zahtevajo lobisti, se je leta 2023 v primeru Katarja pokazalo, da se v bistvu ni spremenilo veliko – le cena korupcije se je drastično zvišala.

Katarci niso dajali kuvert, pač pa so nosili kovčke denarja. In to prekleto dolgo časa, saj se ocenjuje, da je podkupovanje trajalo približno osem let (!). Toliko časa so predstavniki te avtokratske zalivske države nosili v Bruselj gotovino, s katero so plačevali evropske poslance, da bi bili manj kritični do kršenja človekovih pravic v Katarju in nečloveškega odnosa do tuje delovne sile.

»Lobiranje« se je okrepilo zlasti v času svetovnega nogometnega prvenstva v Dohi leta 2022, ko je Evropski parlament obravnaval hude kršitve pravic delavcev migrantov, ki so v Katarju gradili nogometno infrastrukturo.

Katarska vlada je dovolj uspešno podkupovala evropske poslance, da je preprečila sprejem kar šestih resolucij s tega področja, uspelo ji je izposlovati tudi ukinitev vizumskega režima za svoje državljane ob vstopu v schengensko območje.

Seveda pa v Bruslju niso »lobirali« samo Katarci ali Savdijci, ampak tudi Kitajci. Lani je prišlo do škandala, ki ga je sprožilo nezakonito delovanje kitajskega tehnološkega giganta Huawei, vanj pa je bilo vpletenih vsaj 15 evropskih poslancev ali njihovih asistentov.

Evropski poslanci od Kitajcev sicer niso prejemali gotovine, ampak so jih nagrajevali z vstopnicami za prestižne nogometne tekme, pametnimi telefoni in najverjetneje tudi s finančnimi transferji v virtualnih valutah.

Rusko delovanje, na drugi strani, nima drugega namena kot širjenje ruske resnice in propagande. Posebej po letu 2014, ko se je začel konflikt v Ukrajini (spopadi v Donbasu, okupacija Krima), Rusija s pomočjo desnih radikalcev, največkrat so to evropski poslanci nemške AfD in francoskega Nacionalnega zbora, prepričuje Evropo, da je izključni krivec za vojno Ukrajina in njen »nacistični režim v Kijevu«.

Ruski prijatelji v Evropskem parlamentu delajo za denar in v preiskavi je bilo lani ugotovljeno, da so transakcije potekale tudi prek medija Voice of Europe.

Nepotizem v Evropski komisiji

Marca 1998 so v Evropskem parlamentu prvič javno odkrili korupcijo. Novinarji britanskega časnika The Sunday Times so se predstavljali kot lobisti in vzpostavili stike z 18 evroposlanci različnih političnih grupacij, pogovore oziroma sestanke pa snemali in potem objavili, zaradi česar je v Bruslju nastal vihar.

Novinarji so poslancem v zameno za podporo njihovim amandmajem v zvezi z evropsko direktivo o zaščiti potrošnikov na področju telekomunikacij obljubili med 1000 do 3000 funtov »nagrade« za posamezen amandma.

Rezultati so zanimivi: peterica, nemški krščanski demokrat in njegova rojakinja socialdemokratka, britanski laburist, francoski član zelenih in avstrijski socialdemokrat so takoj pristali na »biznis« in vzeli celo gotovino. Odziv vodstva Evropskega parlamenta je bil medel, nikogar niso kazensko ovadili ali preganjali, češ da je to naloga nacionalnega pravosodja.

Škandal je razkril, da na ravni EU sploh ni nobenih etičnih pravil ali kodeksa, da je področje prejemanja daril netransparentno in da ni urejeno. Posledice razkritja Sunday Timesa bi v Bruslju verjetno še nekako sanirali, če ne bi že naslednje leto izbruhnila afera Cresson, v katero je bila neposredno vpletena Evropska komisija pod vodstvom Jacquesa Santerja oziroma evropska komisarka Edith Cresson.

Profimedia

Nekdanja (in do leta 2022 tudi edina) socialistična francoska premierka, ki je bila v Santerjevi komisiji pristojna za raziskave, znanost in tehnologijo, je za osebnega svetovalca najela kar svojega dobrega prijatelja, dentalnega kirurga, ki je dobival visoko plačo iz evropskega proračuna.

Afera Cresson je tako zatresla Komisijo, da je ta marca 1999 odstopila, kar je bil tudi edini odstop Evropske komisije doslej. Tokrat pa umazanije niso pometli pod preprogo kot običajno, ampak so ustanovili OLAF, Evropski urad za boj proti goljufijam.

Postal je notranja služba Evropske komisije in samostojno preiskuje goljufije s proračunskimi sredstvi EU, korupcijo in neprimerno ravnanje zaposlenih v institucijah.

Ne glede na odstop Komisije, kar je bila politična sankcija, in ustanovitev OLAF-a, se je korupcija v Bruslju potihoma nadaljevala tudi v naslednjega četrt stoletja, čeprav je občasno prihajalo do večjih škandalov, evropski politiki pa so nekoliko bolj pazili na spodobnost, ko je šlo za službena potovanja, darila in nagrade.

Kako so ujeli Zorana Thalerja

Kot da bi želel preveriti, ali so se bruseljski politiki kaj poboljšali, je leta 2011 The Sunday Times ponovil svojo tajno operacijo in štirim evropskim poslancem – med njimi tudi slovenskemu Zoranu Thalerju – ponudil bogato plačane lobistične storitve, konkretno 100 tisoč evrov na leto, če bi bili pripravljeni sodelovati pri vlaganju določenih zakonov v Evropskem parlamentu.

Tudi tokrat so pogovore posneli in prvi se je ujel avstrijski konservativni poslanec Ernst Strasser (Evropska ljudska stranka), ki je bil zaradi tega kasneje obsojen na tri leta zapora.

V škandal, ki so ga Britanci poimenovali Cash-for-Laws (Gotovina za zakone) se je zapletel tudi Zoran Thaler (SD), nekdanji slovenski zunanji minister in dolgoletni funkcionar LDS, ki je potem v sporazumu s tožilstvom skesano priznal krivdo jemanja podkupnine, za kar je bil obsojen na leto in pol zapora.

Poleg Strasserja in Thalerja bi podkupnino vzela še Romun Adrian Severin in Španec Pablo Zalba Bidegain, ki pa sta jo precej bolje odnesla pred domačim pravosodjem (Špancu sploh niso nikoli sodili).

To zgolj potrjuje ugotovitev, da se toleranca, ko gre za korupcijo in nepotizem, proti jugu in vzhodu povečuje. Medijska operacija Sunday Timesa iz leta 2011 je resda temeljila na nezakonitem snemanju, vendar to na koncu ni spremenilo dejstva, da so nekaj poslancev ponovno ujeli z roko v marmeladi in da bi že na podlagi njihovih reakcij lahko sklepali, da je med 720 evropskimi poslanci vedno določen delež takšnih, ki jih ničelna toleranca do korupcije ne gane.

Koliko je potencialnih skorumpirancev, lahko sklepamo na podlagi podobnih statistik; ocenjuje se, da je med 5 in 10 odstotkov takšnih, ki ne bi imeli težav s sprejemanjem nedovoljenih daril ali nagrad za glasovanje po želji »naročnika«. To pa pomeni, da je ta trenutek v Evropskem parlamentu zagotovo vsaj 50 moralno bankrotiranih »predstavnikov ljudstva«, ki so pripravljeni na korupcijo.

Poznavalci »bruseljskega močvirja« hkrati ugotavljajo, da so se v zadnjih dveh desetletjih spremenile le metode delovanja in da je korupcija postala bolj sofisticirana – nikakor pa ni izginila.

Minili so časi, ko je nemški evroposlanec Klaus Lukoschek, član Evropske ljudske stranke, od novinarja Sunday Timesa, ki se je izdajal za lobista, vzel kuverto gotovine.

bobo

Evropski politiki so postali previdnejši in so se danes pripravljeni izpostavljati le za bogate »nagrade«, pri čemer vse do leta 2014 niti ni bilo predvidenih konkretnih sankcij za primere, ko bi jih zasačili. Šele po izbruhu afere Katargate leta 2023 je prišlo do reforme, ki je omogočala tudi kazenske sankcije na ravni EU.

Meja med »lobiranjem« in korupcijo

Bruselj je v zadnjih tridesetih letih postal Meka lobistov, ki imajo stranke tako rekoč z vsega sveta. Ameriški tehnološki velikani, ki letno za lobiranje zapravijo na desetine milijonov evrov, doslej niso bili nikoli osumljeni uporabe spornih praks.

Problem so avtoritarne, nedemokratične države, ki imajo agendo, ob kateri bi se morali v Evropski komisiji vključiti vsi alarmi. Kajti prav v teh primerih se je doslej največkrat izkazalo, da je »lobiranje« v resnici le politično korekten izraz za »korupcijo«.

Odkar so tudi evropski organi nekoliko bolj pozorni na ta fenomen, so lobisti našli obvodni kanal (by-pass) za plačevanje spornih storitev poslancev – in sicer nevladne organizacije, preko katerih perejo denar.

Po aferi Katargate, kjer so organi pregona fizično zasegli več kot 1,5 milijona evrov gotovine, se je modus operandi brž prilagodil, zato so zdaj priljubljena zlasti razkošna darila v obliki potovanj in luksuznih daril, ki se spretno izogibajo generalni omejitvi 150 evrov.

Evropske poslance vabijo na ekskluzivne dogodke, razvajajo njihove partnerice in partnerje, skrbijo za družinske člane in jim nudijo storitve, za katere bi morali drago plačati. Seveda je tudi vse to korupcija, le dokazati jo je težje. In skoraj gotovo je takšnim »lobističnim čarom« doslej podlegel že tudi kak evropski poslanec iz Slovenije.

V zvezi s kitajskim tehnološkim velikanom Huawei se zlasti omenja moško ime, ki bo verjetno kmalu priletelo v javnost, saj smo tik pred predvolilno kampanjo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter