Morda pa si jo je zapravil z napačno izbiro produkcijskega hiše? Zakaj ni projekta raje zaupal profesionalcu, kakršen je Mitja Okorn? Studio Siposh sicer ni brez referenc in njegovi filmski izdelki so za slovenske razmere povsem spodobni. Toda z Janšo so ugriznili v pretrd oreh in zato je počilo že pri kameri, ki je tako statična, da nas malce vzdrami zgolj prizor nad breznom v Kočevskem Rogu.

Gledalca bo zelo zmotilo tudi to, da Janša v svojem dekalogu nikoli ne pogleda v kamero. Problem torej ni Janša, problem je podpovprečna produkcija oziroma slabo narejen dokumentarni film, v katerem se kot rdeča nit vleče motiv stola, na katerem ves čas sedi opozicijski hegemon. Saj bo še kdo pomislil, da mu gre izključno za premierski stolček, ne pa za načela in resnico.

Na začetku je bil torej stol. Objektiv kamere ga je postavil v središče, za njim pa travnik, nekaj sadnega drevja in par hiš v ozadju. Potem v kader z leve strani vstopi temno oblečen mož z velikim belim albumom spominov v rokah. Spominov, ki se začnejo z Roško, četverico, Demosovo vlado, osamosvojitvijo … in nadaljujejo s poroko. Ko moški na stolu lista po albumu, naposled spregovori. Zaslišimo tisti značilni, prepoznavni glas z dolenjskim narečjem. Also sprach Janez Janša, tako je govoril Janez. Pred nami bo deset slik, deset monologov, ki jih bo v ozadju diskretno spremljala instrumentalna glasba.

V drugem prizoru Janša še vedno sedi na stolu in zamišljeno gleda predse. Za njim se razprostira idilična slovenska pokrajina, vendar nismo več v njegovem domačem sadovnjaku. Zeleni travniki, polja in obronki gozdov nam pripovedujejo, da smo na Dolenjskem, blizu njegovega rojstnega kraja. Začenja se pripoved o družini, trdem življenju na vasi, revnem, čeprav brezskrbnem otroštvu, ki sta ga zaznamovala pogosto odsotni oče in odločna mati.

Tretji slika gledalca zdrami. Konec je sproščenosti, zelenih livad in sadovnjakov. Leseni stol s pripovedovalcem je tik nad breznom morišča v Rogu. Na desni vidimo razpelo z Jezusom in sveče pod njim. Spominsko obeležje enega od najbolj mračnih grobišč povojnih pobojev. Iz jame v Kočevskem Rogu, kamor je padel skupaj z drugimi, tudi komaj polnoletnimi domobranci, se je oče Janeza Janše maja 1945 čudežno rešil. Če se ne bi, tega dokumentarca ne bi bilo.

Iz sinove pripovedi o očetovi kalvariji, za katero je prvič, kot pove, izvedel šele konec osemdesetih, ko je prišel iz zapora na Roški, začutimo pravzrok, nekakšno genezo družinske travme, ki se je kasneje manifestirala tudi v političnih in ideoloških nazorih Janeza Janše. Ni naključje, da je ravno vprašanje narodnega razkola, ki ga je spomladi 1945 poglobila krvava sodba zmagovalcev, ki so brez milosti pobili okoli 12.000 sonarodnjakov, domobrancev in civilistov, tudi ženske in otroke, dobilo takšno vlogo v življenju Janeza Janše.

Kot tudi ni naključje, da je prav prizor, iz katerega izvira ključna zamera do komunistov in njihovih naslednikov, če uporabimo paradigmo slovenske desnice, že tako hitro prišel na vrsto v Janševi filmski avtobiografiji. Nikoli zaceljena rana državljanske vojne je v njegovi politični zavesti tisti perpetuum mobile, večna travma, iz katere se napajajo strahovi, jeza in včasih celo sovraštvo. Je za vsem tem skrito tudi prepričanje, da se nekaznovano zlo vedno vrne, zgodovina pa posledično ponavlja, kar preprečuje spravo med živimi?

Janezu Janši nasprotniki očitajo, da je svoj dominanten položaj na desnici zgradil zaradi družinske travme, kar naj bi bil najbolj prepričljiv dokaz, da zlorablja zgodovino za politične cilje in da s tem manipulira s čustvi ljudi. Če pustimo politični diskurz in skušamo ostati nevtralni, potem ne moremo spregledati, da je Janšev politični narativ v določeni meri res travmatiziran zaradi družinske kalvarije, morda celo neke vrste prekletstva, o čemer govori četrti prizor, v katerem se Janša kot pripovedovalec s svojim stolom vrne v civilizacijsko, četudi zgodovinsko ravno tako zaznamovano okolje - in sicer pred stavbo zloglasnega vojaškega sodišča na Roški cesti v Ljubljani, kjer se je maja 1988 začelo sojenje proti četverici (JBTZ). Tam, kjer se je po Janševih besedah začela slovenska pomlad, se je žal sprožila tudi nova družinska travma. Če so očeta skušali likvidirati v kočevskih gozdovih, je bil do sina taisti režim le za odtenek bolj človeški, ko ga je aretiral in zaprl.

Toda tisto, kar je na eni strani videti kot konec neke naivnosti, je lahko tudi začetek nečesa resnejšega. Janez Janša je na Roški vsekakor končal z anonimnostjo, kajti postal je javna oseba, junak ljudstva, ki se je zbralo na ulici pred vojaškim sodiščem. Žrtev zadnjega montiranega procesa na slovenskih tleh v 20. stoletju je pripomogla k družbenemu pretresu, zaradi katerega se je začel socialistični režim v Sloveniji sesedati kot hiša iz peska.

Sin na smrt obsojenega je postal mlad in perspektiven politik na začetku slovenske politične pomladi in prvi minister za obrambo v Demosovi vladi. Za simboličen prehod iz stare v novo republiko, za pretrganje kontinuitete z nekdanjim sistemom bi bil lahko to prelomen trenutek. Občutek zmagoslavja, da smo “premagali” zgodovino in željo po maščevanju, žal ni trajal prav dolgo, saj se je po kratkem zatišju, ko je Slovenija zaradi enotnosti dosegla samostojnost in neodvisnost, v politični in javni prostor vrnila državljanska vojna, resda v latentni obliki, a vseeno. V tem spopadu med komunisti in antikomunisti je prav Janša sčasoma prevzel ključno vlogo in je danes, več kot 35 let kasneje, še vedno na prizorišču.

Janša je veteran naše hladne državljanske vojne, o čemer v dokumentarnem filmu sicer ni veliko govoril. Podobno nedoslednost je opaziti pri omembi dr. Jožeta Pučnika, ki ga sicer korektno izpostavi kot očeta slovenske države in mu pripiše izjemno vlogo ob nastajanju slovenske države, vendar pa v nadaljevanju zamolči, da je taistega Pučnika le nekaj let kasneje mirno politično “lustriral” in prevzel njegovo socialdemokratsko stranko Slovenije (SDSS), v kateri je Jože Pučnik ohranil zgolj simbolično funkcijo častnega predsednika, vse ostalo pa se je podredilo novemu šefu, ki je SDSS postopoma odpeljal iz socialdemokratskega tabora h konservativcem, v zadnjih letih pa celo še bolj na desno.

V petem prizoru Janez Janša, sedeč v svoji pisarni, prav tako na lesenem stolu, obuja spomine o kandidaturi za predsednika ZSMS, ki je vznemirila partijsko vrhuško zaradi preveč radikalnega demokratičnega programa, ki je bil v očeh režima čista kontrarevolucija, zato so ga tovariši vzeli na piko in ga kasneje spravili v zapor. Ki je bil, kot smo ugotovili, pravzaprav (nova) življenjska travma. A tudi ob osamosvojitvi ni šlo vse gladko in za Janšo je bila velika bolečina to, da niso bili vsi vodilni politiki naklonjeni osamosvojitvi; nekateri so ji celo nasprotovali in do zadnjega dne intimno niso bili za samostojno državo.

V naslednji sliki je portretiranec ponovno del travniškega tihožitja, čeprav nekje v ozadju vidimo vojaški oklepnik, ki namiguje na vojno. V šestem prizoru Janša spregovori o vojni za Slovenijo in napornem pridobivanju orožja, nujno potrebnega za obrambo pred jugoslovansko vojsko. Nikakor ni bilo lahko in če bi se okoliščine le za malenkost drugače zasukale, bi se zgodovina morda drugače odvila, desetdnevna vojna pa bi se za nas slabo končala.

Na srečo se ni in zato lahko v 7. prizoru gledamo Janeza Janšo v veliki čitalnici NUK-a, kjer predstavlja svoje knjige. Vedno je bolje pisal kot govoril, se zadržano pohvali in navrže, da je roman Noriško kraljestvo, ki je postal uspešnica tudi pri njegovih političnih nasprotnikih, napisal v zaporu, potem ko je bil obsojen zaradi zadeve Patria. Ko je odhajal na Dob, je imel njegov sin komaj eno leto. Tako kot hčerka iz prve zveze, v času, ko je bil zaprt v vojaškem priporu. Se travma prenaša skozi generacije?

Osma slika je končno bolj sproščena: stol je zdaj na Bledu in za Janševim hribom vidimo Blejsko jezero z otokom in gradom. Govori nam slovenski premier v letih 2004-2008. Pripoveduje o predsedovanju Evropski uniji (2008), ko so nam bila odprta vsa vrata in ko je bila EU kljub grozečim oblakom na obzorju še v zlati dobi. Janša je bil premier tudi med naslednjim predsedovanjem Uniji v času kovida in tik pred izbruhom vojne v Ukrajini, ko so bile razmere že precej napete.

Ko govori o Ukrajini, se spremeni in čutiti je, da podoživlja slovensko osamosvojitveno vojno poti jugoslovanski armadi. Averzija do rdeče zvezde je očitna in Janša se je glede Ukrajine angažiral zaradi osebnih razlogov. Podpora Ukrajini, posebej tisto odmevno potovanje treh srednjeevropskih premierjev v Kijev marca 2022, je rezultat njegove simpatije z državo, ki je v doživela reprizo slovenske vojne za neodvisnost, le da ji zvezde niti slučajno niso (bile) tako naklonjene.

V 9. prizoru se vrnemo na začetek. Spet smo na travniku pred Janševo domačijo. Pripovedovalec govori o harmoniji, ravnovesju, družini, igranju nogometa s sinovoma …Govori o vztrajnosti in svoji poti, kar se nadaljuje v desetem, zaključnem delu, ki sta ga režiser in scenarist postavila v dolino Soče, obkroženo z gorami. Prav tam, na poti s Triglava, se je Janši zgodila najlepša stvar v življenju: srečal je Urško. Gore so očitno posebej kraj v njegovem življenju. Prostor, kjer razčistiš sam s sabo. Zato je alpinizem tudi način življenja in sposobnost, da oceniš, kdaj je treba odnehati.

Te misli pripovedovalec ni pripeljal do konca, zato nam ni odgovoril na vprašanje, do kdaj bo še plezal na slovenski politični vrh, kjer je bil že trikrat, vendar še ni odnehal. Jasno je, da si tja želi še četrtič. Zamenjati leseni stol, s katerim je statično prepotoval 74 minut dokumentarca o svojem življenju, ki ga je ustvarila produkcijska hiša Studio Siposh, s premierskim foteljem, ostaja v načrtu Janeza Janše.

Načrt je zdaj razkrit: natanko tri mesece pred volitvami je veteran slovenske desnice začel osebno in premiersko kampanjo, z dokumentarcem o sebi je prehitel celo ameriško prvo damo Melanio Trump. Morda je “Na svoji strani” celo najdaljši predvolilni spot, vsekakor pa ni po naključju predvajan tik pred volitvami.

Vse to dokazuje, da velikan slovenske osamosvojitve, ki je za mlajše generacije vse bolj zgodovinski lik, še vedno vztraja. Predvsem pa čaka na poslednjo bitko, na poraz zla, kakor vidi naslednike tistih, zaradi katerih je bila doslej travmatizirana njegova družina. Ključni trenutki v življenju Janeza Janše so zato tudi poskus psihoterapije trikratnega premierja, ki bi nas rad prepričal, da si zasluži še četrto priložnost. Morda si jo, morda bodo marca volivci odločili drugače.

Vsekakor pa bi mu politične delnice bolj dvignil dokumentarec, ki bi ga podpisal Mitja Okorn. Saj Studio Siposh ni brez referenc; njegovim filmskim izdelkom ni kaj za očitati in so za slovenske razmere celo izstopajoči. Toda z Janšo so vseeno ugriznili v nekaj, kar je vsaj tako trdo kot oreh. Kamera, ki Janšo spremlja skozi njegov dekalog, je tako nesrečno statična, da nas premakne le v prizoru nad kočevskim breznom. Tudi z glasbeno podlago niso ravni zadeli, predvsem pa gledalca moti, da ga Janez Janša nikoli ne pogleda v oči.

Predstavljajte si, da bi dokumentarni film o Janši posnel Okorn. Nedvomno bi bil dovolj gledljiv, da bi ob poslušanju Janševih življenjskih prigod pomislil, da nima vsaka država trikratnega nekdanjega premierja, ki je bil dvakrat v zaporu, pa je potencialni kandidat za še en premierski mandat. S pravo dinamiko, dobro kamero, pravšnjo mero arhivskega materiala in nekaj dramaturgije bi lahko iz Janše naredili politično pop ikono. Problem torej vsaj tokrat ni Janša, ampak podpovprečna filmska produkcija.