Smo kot država danes bolj spoštovani in cenjeni v svetu, kot smo bili pred 1. januarjem 2024?

Že to, da se nam zastavljajo ta vprašanja, kaže na dvom in negotovost o dejanski uspešnosti nestalnega članstva v Varnostnem svetu v letih 2024 in 2025. Projekt ni bil poceni in je Slovenijo stal okoli 15 milijonov evrov. A podrobnejša analiza razkrije še več neprijetnih dejstev, ki potrjujejo ugotovitev, da je slovenska diplomacija pod Tanjo Fajon dosegla točko nič in da tako slabo v Mladiki še ni bilo.

Dveletno nestalno članstvo v Varnostnem svetu (VS), ki ga vladna koalicija in zunanja ministrica prikazujeta kot izjemen dosežek slovenske diplomacije kot tudi osebni uspeh Tanje Fajon, je odsev slovenske zunanje politike v zadnjih letih.

Združeni narodi

Začelo se je z neokusnim kadrovskim obračunom, ko so vodjo stalne misije pri Združenih narodih Boštjana Malovrha, ki bi moral po naravi stvari prevzeti tudi sedež veleposlanika v Varnostnem svetu, na hitro »odžagali« in na njegovo mesto postavili Samuela Žbogarja, nekdanjega Pahorjevega zunanjega ministra (2008–2011) in državnega sekretarja pri Tanji Fajon. Malovrh je sicer v Združenih narodih brezhibno opravljal svoje delo, vendar se je moral umakniti politično primernejšemu Žbogarju.

»Spet smo neuvrščeni in nepomembni«

Kot bomo ugotovili v nadaljevanju, je politizacija diplomacije, na kar nakazuje pri- mer veleposlanika Malovrha, ena izmed opaznejših sledi, ki jih za seboj pušča Tanja Fajon. Zaradi tega ima tudi članstvo v Varnostnem svetu dve plati.

Notranjepolitična ni posebej nova, saj sledi logiki strankarskega kupčkanja v zunanji politiki, zunanjepolitična pa prinaša varljiv občutek pomembnosti. Kajti četudi iz ust tujih sogovornikov slišimo pohvale slovenski zavzetosti za spoštovanje človekovih pravic po svetu, zavzemanju za mir in načelnosti, pa na drugi strani ne moremo mimo dejstva, da Slovenija v globalnih razmerah, ko je nasilje prevladalo nad mednarodnim pravom, zaradi veta stalnih članic – v glavnem Rusije in Združenih držav – na ključnih glasovanjih Varnostnega sveta ni uspela s svojimi predlogi.

Sašo Radej

To seveda ne pomeni, da so bili slabi, pač pa je polarizacija v Varnostnem svetu dosegla raven iz časov hladne vojne, glavna razloga zanjo pa sta vojni v Ukrajini in Gazi.

Slovenska diplomacija je bila v prvem primeru odločno na strani napadene države, v drugem pa je sprva lovila ravnotežje med Izraelom in Hamasom, potem pa se je zaradi notranjepolitičnih razlogov nagnila na palestinsko stran, kar je povzročilo hudo zamero Izraela.

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel je prepričan, da slovensko postavljanje za Palestince »prinaša nerešljive in drage naloge«, in dodaja, da smo s tem zapustili izraelsko politiko, ki je ne moremo popraviti: »Smo spet neuvrščeni in nepomembni. Spričo tega, da nasprotujemo ZDA in Rusiji, in ker nismo med glavnimi Evropejci, je naš položaj vse slabotnejši.«

Predbožični New York

Tanja Fajon je sicer minuli teden, prav na svetovni dan človekovih pravic, še zadnjič vodila sejo Varnostnega sveta, ki mu Slovenija predseduje decembra, ob zaključku svojega mandata. Obravnavali so razmere v Afganistanu in katastrofalni položaj tamkajšnjih žensk, ki jih je srednjeveški talibanski režim degradiral na bitja brez temeljnih človekovih pravic.

Ker je t. i. feministična zunanja politika že od vsega začetka eden izmed osrednjih poudarkov slovenske diplomacije pod taktirko Tanje Fajon, se zdi presenetljivo, da se je Afganistan na dnevnem redu znašel šele zdaj (o Iranu, zanimivo, niti besede, čeprav tamkajšnji teokratski režim posebej rad zatira ženske). Morda zaradi drugih prioritet, posebej obeh vojn, ki sta zadnja leta zaposlovali Združene narode in še posebej Varnostni svet.

Marko Vavpotič

Kritiki ministrici očitajo, da je slovensko zunanjo politiko preveč podredila svojim osebnim ambicijam in da so njene diplomatske aktivnosti v prvi vrsti namenjene zadovoljevanju lastnih potreb.

Tudi predbožični izlet v New York, tako ji očitajo kritiki, ima poleg nastopa v Varnostnem svetu še drugo, neformalno dimenzijo, ki jo karikirajo zlobne govorice, da bo bivanje v praznično okrašenem New Yorku izkoristila za sprostitev in kak predbožični nakup.

Kakorkoli, Tanja Fajon je uvedla nekaj novih standardov v delo slovenskega zunanjega ministrstva, saj njene službene poti včasih trajajo nadpovprečno dolgo, kar ustvarja občutek, da jih rada »podaljša« za nekaj dni, sploh če gre za eksotične države ali svetovne metropole. Ali kot je nekdo pripomnil: Tanja ima rada tropsko podnebje vsaj toliko kot predbožični šoping.

Vrnitev v hladno vojno

Ironično je, da je kandidaturo za nestalno članstvo v Varnostnem svetu vlada, v kateri je Tanja Fajon podpredsednica in ministrica za zunanje in evropske zadeve, podedovala od svoje predhodnice, pri čemer jo je gospa Fajon takoj vzela za svojo, saj je ugotovila, da ji bo omogočala veliko potovanj.

Ni skrivnost, da tako aktivnega zunanjega ministra Slovenija še ni imela in da je redna ministričina odsotnost v treh letih in pol pustila konkretne posledice na zunanjem ministrstvu v Ljubljani. Vsekakor je bila zadnji dve leti ob vojni v Gazi, ki jo je Tanja Fajon vzela kot osebni mirovniški projekt, prav aktivnost v zvezi z Varnostnim svetom glavna preokupacija slovenske zunanje ministrice.

Sašo Švigelj

Prva faza je bila namenjena lobiranju za nestalni sedež, ko je bilo treba obiskati afriške države, Latinsko Ameriko in del Azije – in Tanja Fajon je to priložnost odlično izkoristila.

Rezultat glasovanja – Slovenija je več kot prepričljivo premagala protikandidatko Belorusijo – ni bil posebno presenečenje, saj je bilo jasno, da Lukašenkov režim proti Sloveniji, ki jo je podpiral ves Zahod in še precej drugih držav, nima realnih možnosti.

V drugi fazi, ki se bo vsak čas končala, je šlo za delo slovenske diplomacije v Varnostnem svetu, kjer pa je do izraza prišla rutina, sposobnost prepričevanja in lobiranja. Slovenija je bila uspešna pri sprejemu več resolucij (Gaza, Darfur, Haiti, Ukrajina, Južni Sudan, Libija) in bila sopredlagateljica pobude za podporo UNRWA, ni pa ji uspelo z drugo resolucijo o premirju v Gazi, ker je padel ameriški veto.

Podobno se je zgodilo z resolucijo o Sudanu, kjer je dala veto Rusija, ki je enako ravnala tudi, ko je šlo za amandmaje k resoluciji o Ukrajini in orožju v vesolju.

Združeni narodi

Pomenljiv je podatek, da je bilo lani v Varnostnem svetu vloženih največ vetov po letu 1986, kar znova potrjuje, da se je svet znašel v podobni situaciji kot v času hladne vojne: štirje ruski, trije ameriški in en kitajski veto so ohromili učinkovitost Varnostnega sveta.

Neuvrščena Tanja Fajon ne bo kandidirala

Med hladno vojno Slovenije kot države seveda še ni bilo, pač pa je bila Jugoslavija, ki je poskušala z neuvrščenostjo vzpostaviti nekakšno alternativo kapitalističnemu zahodu na eni in socialističnemu vzhodnem bloku na drugi strani.

Večina neuvrščenih držav je bila afriških in azijskih, nekaj tudi latinskoameriških. Politika neuvrščenosti je s koncem bipolarnega svetovnega reda, ki sovpada z razpadom Sovjetske zveze, izgubila pomen in postopoma postala irelevantna. Zato je fascinantno nerazumno, da je slovenska zunanja politika v zadnjih letih, tudi po zaslugi Tanje Fajon, ponovno obudila idejo neuvrščenosti in jo celo v nekaterih primerih skušala uveljaviti.

Združeni narodi

Za članico Evropske unije, ki po drugi strani ves čas poudarja potrebo po solidarnosti in enotnosti, ko gre za skupne interese, se zdi nenavadno, da občasno zavzame stališče, ki bi ga prej pripisali kakšni afriški državi.

Še bolj pa slovenska neuvrščenost bode v oči, ko gre za Severnoatlantsko zavezništvo, do katerega stranka Tanje Fajon tako ali tako ne goji ravno prijateljskega odnosa že zaradi ideološkega bremena preteklosti. Nato je zanje še vedno latentni nasprotnik.

Tretja faza slovenskega projekta nestalnega članstva v Varnostnem svetu pa se nanaša na čas po 31. decembru 2025, torej na politični in moralni kapital, ki naj bi ga naša država pridobila v dveh letih članstva v Varnostnem svetu.

Unovčiti ga je poskušal že tisti spin doktor, ki je pred dnevi v medije lansiral »novico«, da bi naša zunanja ministrica utegnila kandidirati za naslednico generalnega sekretarja Združenih narodov Antonia Guterresa (prihodnje leto mu poteče mandat), kar je Tanja Fajon kasneje zanikala, češ da je ni med kandidati, ampak da bi bilo pa res lepo, če bi bila prihodnja generalna sekretarka OZN ženska.

Obujanje nekakšne restavrirane neuvrščenosti nam lahko koristi na družbenih omrežjih na globalnem jugu, kjer hvalijo slovensko držo glede Gaze in Palestincev, nas razglašajo za moralni svetilnik Evrope, ampak več kot aplavza nismo dobili.

Feministična zunanja politika gor ali dol, vse skupaj je v prvi vrsti precej patetičen poskus vzbujanja pozornosti in ustvarjanja zgodbe, ki je v resnici ni. O bodočem generalnem sekretarju bodo odločali največji igralci v svetovni organizaciji, se pravi stalne članice Varnostnega sveta, kar pomeni, da imajo največ možnosti kompromisni kandidati iz t. i. nevtralnih držav.

Diplomati, ki so garali

Ne glede na upravičene kritike na račun Tanje Fajon, ki je z naskokom ministrica z največ kilometrine v vladi Roberta Goloba, pa je Slovenija nestalno članstvu v Varnostnem svetu kot tudi obe enomesečni predsedovanji temu organu izpeljala tehnično brezhibno.

Sašo Švigelj

Kar pa seveda ni zasluga Tanje Fajon, ampak marljive diplomatske ekipe v New Yorku – štela je približno 30 ljudi – in podpornega osebja v Ljubljani, ki so več kot dve leti trdo delali za ta projekt. Gotovo je bil v tem času najbolj medijsko izpostavljen šef misije Samuel Žbogar, ki je bil v Pahorjevi vladi zunanji minister, kot državni sekretar na zunanjem ministrstvu pa se je v lobiranje za nestalni sedež vključil že takoj ob nastopu Golobove vlade.

Ob Žbogarju, ki vendarle ni le diplomat, ampak je hočeš nočeš tudi nekaj politika, se je v New Yorku zelo izkazala njegova namestnica, veleposlanica Ondina Blokar Drobič. Omeniti velja še Špelo Košir, ki je na stalni misiji skrbela za politično koordinacijo, pa prvo sekretarko misije Urško Učakar, namestnico stalnega predstavnika Sašo Jurečko in Gregorja Jenka, prvega sekretarja misije.

Verjetno se jim nihče ne bo posebej zahvalil niti ne bodo deležni posebne medijske pozornosti, saj je doslej še vedno vso smetano pobrala Tanja Fajon, ki zna izkoristiti vsako priložnost za svojo osebno promocijo. Toda pretirano medijsko poudarjanje lika in dela ministrice, kar njeni kritiki vidijo predvsem kot Potemkinovo vas, zakrije resnični problem zunanjepolitičnega delovanja trenutne ministrice.

Združeni narodi

Ne mislimo le nerazumnega vračanja k neuvrščenosti, ki je danes takšna eksotika, da se ji je odrekla celo Srbija, temveč predvsem dejstvo, da diplomacija Tanje Fajon nima nobene prave vsebine in da je sama sebi namen.

Ali kot nas je opozoril dolgoletni veleposlanik: Ministrica je tako zelo odsotna, saj ves čas potuje, da je v Mladiki, na sedežu zunanjega ministrstva v Ljubljani, sploh ni čutiti.

Zdi se, da je Instagram pomembnejši od depeš, da je obiskovanje eksotičnih prestolnic na drugih kontinentih bolj kot interesom države namenjeno njeni osebni promociji in uživanju. To, da gospa Fajon obožuje tropske kraje, je čudovito, ampak obenem tudi njena zasebna stvar. Zakaj moramo to plačevati davkoplačevalci?

Ministrica na službeni poti

Diplomati, s katerimi smo bili v stiku pred pripravo članka in zaradi občutljivosti teme niso želeli biti imenovani, ministrici zamerijo, da se Mladika, sploh služba za odnose z javnostmi, ves čas ukvarja samo s Tanjo Fajon, kot da bi bili v njeni službi, da se vse vrti okoli nje (in občasno državne sekretarke Neve Grašič, njene strankarske kolegice iz SD), medem ko so ostali zaposleni potisnjeni v anonimno ozadje, kar jih dela brezvoljne, anemične in neambiciozne.

Združeni narodi

S pretirano odsotnostjo, ki jo ministrica upravičuje z diplomatskimi aktivnostmi, reševanjem svetovnih kriz ali bojem za pravice žensk (kar je sicer pohvalno), je povezana tudi kadrovska politika Tanje Fajon.

In sicer v dveh smereh. Eno je zaposlovanje strankarskih tovarišev in bivših poklicnih kolegov in kolegic, česar pri njenih predhodnikih nismo videli, vsaj v tako velikem obsegu ne. Tanja Fajon je zaposlila »na zaupanje« strankarskega kolega Jerneja Štromajerja in Nevo Grašič, ki je brez diplomatskih izkušenj postala celo državna sekretarka.

Iz stranke so prišli tudi Milica Kotur, Patrik Bole, Daša Windischer, Maja Kezunovič … Ministrica pa je poskrbela tudi za nekdanjega w novinarja Zorana Potića in Vlasto Jeseničnik, dopisnico RTV Slovenija iz Moskve, ki je čez noč dobila službo na slovenskem veleposlaništvu v ruski prestolnici.

Ko gre za kadrovsko politiko v smislu profesionalnih diplomatov, pride ministričina kronična odsotnost še bolj do izraza, saj se pozna, da Mladika nima šefa in da ni več nobene hierarhije. Državna sekretarka Melita Gabrič, pravijo naši viri, je edina, ki je ves čas trdo delala, ampak je bila tudi v glavnem sama.

Zdaj je kandidatka za veleposlanico v Washingtonu, od koder želi predčasno oditi veleposlanik Iztok Mirošič, vendar temu (upravičeno) nasprotuje predsednica republike. Edina, ki bi lahko vsaj približno držala skupaj ministrstvo, medtem ko Tanja Fajon rešuje svetovne probleme, je generalna sekretarka Barbara Žvokelj, ki pa se pripravlja samo še na novo službo, veleposlaniško mesto v Kopenhagnu.

Razmere na ministrstvu so zaradi slabega vodenja vse slabše, vlada razsulo, celo dobesedno: hiša zaradi slabega vzdrževanja razpada, kljuke odpadajo, vrata se ne zapirajo, stene so umazane, robovi okrušeni itn. Ker je ministrica praviloma na službeni poti, v Mladiki vlada stihija, saj ni pravega nadzora, zato vse več zaposlenih niti ne prihaja več v službo, saj delajo kar od doma.

Epilog nekega članstva

Ko se bo 31. decembra zaključilo dveletno obdobje, ko je bila naša država nestalna članica Varnostnega sveta, se bomo naposlušali vladne samohvale, kako izjemno uspešen je bil ta projekt in kako je Slovenija s svojo načelnostjo, moralno držo in pripravljenostjo na dialog postala vzorčni primer države, ki je resda del zahodne hemisfere, vendar spoštuje multilateralizem in se bori za interese malih, deprivilegiranih držav.

Tudi če je to do neke mere res in je Slovenija v Varnostnem svetu nastopala kot zagovornica šibkejših, pa je mednarodna politika na koncu še vedno stvar interesov, sploh nacionalnih.

Združeni narodi

Tu pa je edino, kar nas zanima, odgovor na vprašanje, ali je članstvo v Varnostnem svetu dejansko koristilo našim nacionalnim interesom. Obujanje nekakšne restavrirane neuvrščenosti nam lahko koristi na družbenih omrežjih na globalnem jugu, kjer hvalijo slovensko držo glede Gaze in Palestincev, nas razglašajo za moralni svetilnik Evrope, ampak več kot aplavza nismo dobili.

Kaj ima država od tega? Je varnejša, bogatejša, so njeni prebivalci srečnejši? Odnosi med narodi, sploh v zadnjih letih, ko je spet prevladala brutalnost, so še vedno talci t. i. realpolitik. Torej hladne preračunljivosti in interesov. Šteje zgolj to, kar nam koristi in povečuje blaginjo naših državljanov. Zato je naivno pričakovati, da bomo zaradi aktivnosti v Varnostnem svetu postali pomembnejša država. Ne bomo.

Varnostni svet je po ruski invaziji na Ukrajino, s čimer se je podrla mukoma zgrajena arhitektura mednarodnih odnosov po koncu blokovske razdelitve sveta, postal podobno irelevanten kot v času hladne vojne.

Združeni narodi

V ta organ, ne pozabimo, smo bili izvoljeni zato, ker je bila naša konkurenca, ruski satelit Belorusija, obsojena na poraz. In ker so nas podprle vse evropske in zahodne partnerice.

Vseeno pa smo se bolj kot s Srednjo in Vzhodno Evropo, katere predstavniki smo bili, dve leti ukvarjali z Gazo in Hamasom, zaradi česar je slovenska vlada uspešno uničila dolgoletno prijateljstvo in zavezništvo z Izraelom. Posledice bodo, morda še ne jutri, vendar bodo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.