Kultne radijske oddaje, ki je ob nedeljah zvečer poslušalce obveščala, kje so »naše ladje«, že nekaj časa ni več. Tudi drobna časopisna rubrika, v kateri ste lahko prebrali, v katerem svetovnem pristanišču je zasidrana ali po katerem morju pluje ladja z imenom slovenskega mesta, gore ali reke, je izginila.

Razlog za to je dejstvo, da je Splošna plovba iz Portoroža, edini slovenski ladjar, letos po sedemdesetih letih dokončno prenehala obstajati. Znameniti logotip Triglava in morskih valov pod njim je postal zgodovina in bo odslej živel le še v Pomorskem muzeju v Piranu.

Triglav in morski valovi pod njim so spomin na čase, ko je po svetovnih morjih in oceanih plulo več deset slovenskih ladij. Zgodba o privatizaciji portoroške Splošne plovbe bo šla v črno kroniko slovenske tranzicije, saj je tudi v tem primeru tuj kupec, nemški lastnik, podjetje počasi izčrpal, prodal eno ladjo za drugo, podjetje pa na koncu poslal v likvidacijo. Tiste ladje, ki niso našle kupca, je doletela najbolj kruta usoda – poslali so jih v razrez, kot se reče.

Tudi Laho, znamenita ladja, ki je več kot trideset let kot edina potniška ladja plula po slovenskem morju, je minuli teden odplula na svojo poslednjo pot. Ker je lastnik ni mogel več vzdrževati, kupca pa ni bilo, mu ni preostalo drugega, kot da jo odpelje na Hrvaško, kjer jo bodo spremenili v staro železo.

Edina ladja, ki je še ostala na slovenski Obali, potem ko je država po vstopu v Evropsko unijo »potopila« celotno ribiško floto. Saj ni bila ravno impresivna, ampak morda se še spomnite dveh ladij, Ribe I in Ribe II, ki sta bili nekoč privezani na izolskem pomolu? Obe so spremenili v staro železo. Država se jima je odrekla.

Ob novici, kakršna je tista o uničenju starega »Lahota«, ki je bil med drugim tudi edina plavajoča restavracija, katere se ta trenutek spomnim, človek dobi nekakšen cmok v grlu. Ob vseh milijonih, ki jih država in lokalne skupnosti v našem imenu zmečejo za takšno in drugačno infrastrukturo, vodomete, rondoje, občinske spomenike in nepotrebne projekte, je očitno preveč pričakovati, da se bo našel dobri samaritan, ki bi ocenil, da več kot stoletje stara ladja vendarle predstavlja neko kulturno dediščino. In da bi jo, če ne drugega, lahko spremenili v muzej.

Kdor si ne zasluži države, bo z njo ravnal kot svinja z mehom, kdor nima odnosa do morja, pošilja ladje v razrez in jih prodaja za staro železo.

Kajti ignoranca »foreštov« iz Ljubljane, ko gre za odnos do Primorske, je še vedno neverjetna in se v zadnjih osemdesetih letih ni kaj dosti spremenila, pa naj gre za nesrečno staro ladjo, vprašanje ribištva ali meje na morju. Splošen vtis je, da politično vrhuško en drek briga, kaj se dogaja s slovensko obalo, s slovenskim morjem in z ljudmi, ki tam živijo.

Če je edini dosežek ljubljanske politike preimenovanje osrednjega primorskega praznika, tj. priključitve Primorske »matični domovini«, potem je to zelo žalostno. Kakšna matična domovina neki. Ta domovina bolj kot na matico spominja na mačeho.

Pokojni zamejski pisatelj Boris Pahor, ki je vse življenje – razen ko so ga preganjali fašisti, nacisti ali komunisti – preživel v svojem rodnem Trstu, je zelo natančno, vendar literarno opisal ta vehementni, pokroviteljski odnos ljubljanskih politikov in Ljubljančanov do Primorske in Primorcev. Precej bolj grobo, skoraj že primitivno ga danes simbolizira pločevina z ljubljanskimi avtomobilskimi tablicami, ki se za vikende vali proti morju in se praviloma obnaša tako, kot da je vse njihovo.

Moja prababica je bila Tržačanka in zame je edina prava slovenska obala tista med Barkovljami in Tržičem (Ljubljančani naj si tisto svojo jadralno »Barcolano« nekam vtaknejo). Prav ta, v bistvu najsevernejši del jadranske obale oziroma Tržaškega zaliva je najlepši. Posebej jeseni.

Če s seboj nosimo delčke duš svojih prednikov, potem so moji tržaški geni očitno dominantni, saj v tujini nikoli nisem čutil domotožja po Sloveniji ali rojstnem mestu, zelo pogosto pa sem pogrešal tisto sončno tržaško riviero, sončno cesto med Barkovljami in Devinom, vonj borovcev, ki se sklanjajo nad morjem. Ravno prav spenjeni kapučino, ki ga počasi srkaš, medtem pa opazuješ morsko gladino in obzorje proti jugozahodu.

Morda je vsega krivo to, da Trst nikoli ni bil dovolj slovenski, da bi lahko postal slovenski. In da smo bili leta 1945 na napačni strani železne zavese, ko smo ostali brez Trsta, Goriške in Benečije (podobno kot na Koroškem). Kajti če bi nam bila zgodovina bolj naklonjena in bi Trst postal slovenski, bi bil zagotovo tudi prestolnica samostojne države, saj je bil dejansko edino pravo mesto na tem ozemlju. Ljubljani se namreč še danes vidi, da je v bistvu provincialno mesto in da ji manjka meščanski »šlif«.

S tem pa Trst nikoli ni imel težav. V času Avstro-Ogrske, ko je bila Ljubljana le malo večja železniška postaja med Dunajem in Trstom, je po teh krajih hodil slavni irski pisatelj James Joyce, ki se je na poti v Trst za krajši čas ustavil v megleni Ljubljani, vendar nad mestom ni bil navdušen. Pač pa je ostal v Trstu, kjer je poučeval angleščino, njegov učenec je bil tudi Boris Furlan, kasnejši dekan ljubljanske pravne fakultete, liberalec, profesor in pravni filozof.

Furlan je bil eden izmed obtožencev na povojnem montiranem Nagodetovem procesu. Komunistično pravosodje ga je zaradi zahodne propagande obsodilo na smrt z ustrelitvijo, o čemer je leta 1947 poročal celo New York Times. Zaradi slabega zdravja so ga pomilostili in leta 1951 izpustili. Nekaj let kasneje ga je naščuvana množica v Radovljici vrgla v Savo, zaradi česar je hudo zbolel in umrl. Njegovo življenjsko zgodbo je v noveli Joyceov učenec imenitno opisal Drago Jančar.

Morda je nauk, ki ga dobimo iz naše burne, s čustvi nasičene zgodovine, da si mora narod privilegije zaslužiti, sicer ni upravičen do njih. Kdor si ne zasluži države, bo z njo ravnal kot svinja z mehom, kdor nima odnosa do morja, pošilja ladje v razrez in jih prodaja za staro železo. Kot Romi, s katerimi imamo Slovenci zdaj menda silne težave. A kaj, če se nam zgodovina res ponavlja kot farsa in danes gledamo, kar lahko že v naslednji ponovitvi postane tragedija? Kako že pravijo? Kogar napake iz zgodovine nič ne naučijo, jih ponavlja.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.