Saj bo korupcija v vsakem primeru še naprej kraljevala v državi, svobodna in neodvisna od politike in sodstva. Mislite, da bi se zaradi tega kaj spremenilo, da bi bilo kaj drugače? Bi v takšnem kolektivnem prebujenju Slovenci naposled ugotovili, da ni pomembno, kakšne strankarske barve je mačka, ampak je pomembno, da lovi miši – če te simbolizirajo korupcijo?

Ne, ne bi. Nič se ne bi spremenilo, nič ne bi bilo drugače, ker je stopnja nezadovoljstva med ljudmi še vedno prenizka, da bi dosegla kritično točko. Je že res, da so novembra zaradi romskega nasilja in neučinkovitosti državnih institucij ponoreli Dolenjci in oblasti glasno in jasno povedali, da imajo dovolj.

Čeprav se je zdelo, da so odločevalci v Ljubljani slišali njihov glas, je po šestih tednih postalo jasno, da so priprli napačnega osumljenca, in potreben je bil še en krog silovitega javnega in medijskega pritiska, da so se represivni organi zbudili in prijeli novega osumljenca, morda tokrat celo pravega.

Nasilje in korupcija sta se razpasla zaradi povsem inertnih državnih institucij, za katere ljudje vse prevečkrat niso na prvem mestu, ampak so nekakšno nujno zlo, s katerim se morajo vsake toliko ukvarjati.

To ni le kronični problem javne uprave, ki bo vsak čas dosegla kritično mejo 200 tisoč zaposlenih, kar je, mimogrede, čista norost, pač pa je tudi ključni hendikap politične elite obeh polov.

Desnica bi že preganjala korupcijo, celo tisto v zdravstvu, če bi s prsti v marmeladi zalotili le politične nasprotnike, ne pa svojih. In seveda obratno: levičarji so neusmiljeni borci proti klientelizmu in se hvalijo z ničelno toleranco do korupcije – dokler se med osumljenimi ne znajdejo njihovi pajdaši in politični podporniki.

Jasno je, da na ta način ne bomo nikamor prišli. Če politiki niso sposobni, ne morejo ali ne smejo napovedati vojne korupciji, potem bosta imela policija in pravosodje peklensko delo. Kjer ni politične volje in interesa, je težko kaj narediti.

Pixabay

Ko sem se pred kakšnim letom ali dvema tako rekoč skrivaj dobil s tožilcem Specializiranega državnega tožilstva, ki ga je zanimalo, kaj smo novinarji odkrili v zvezi z žilnimi opornicami (stenti), česar ni odkrila parlamentarna preiskovalna komisija, sem dobil občutek, da sva oba le kmeta na šahovnici, ki naju močnejši igralci premetavajo enkrat v eno, drugič v drugo smer.

Državni tožilec, ki ni pustil niti tega, da bi mu plačal kavo, je deloval kot nekdo z integriteto, kar me je razveselilo. Morda je še upanje, sem si rekel. Vendar sem pri njem obenem zaznal tudi dobršno mero razočaranja, ker ima v določenih primerih zvezane roke in ne more ukrepati.

Korupcija. Delamo se, da je ne vidimo, občasno se sicer razburjamo zaradi nje in zahtevamo, da se kaj zgodi, ampak ker se praviloma ne zgodi nič, mirno živimo svoja življenja dalje.

Ko me je na koncu vprašal, ali mislim, da bo kdaj bolje, sem se počutil, kot da sem na onkološki kliniki in se pogovarjam z bolnikom s hudo diagnozo, pa ga moram z veselim obrazom prepričati, da bo še vse v redu.

Morda bo, morda ne bo. Stvari so v resnici zelo preproste. Tako kot bodo mediji postali četrta veja oblasti v trenutku, ko se bodo zavedeli svoje moči – in ta seveda ni v prilizovanju politikom in drugim odločevalcem –, bodo tudi tožilci, sodniki, državljani, volivci, davkoplačevalci … saj je vseeno, lahko vplivali na boljšo prihodnost Slovenije, če bodo po najboljših močeh opravljali svoje delo in če bodo jasno in glasno postavili svoje zahteve. Dovolj je korupcije! Dovolj je podkupovanja! Dovolj je opravičevanja spornih dejanj, ki so sama po sebi nezakonita in tudi nemoralna!

Toda da bi prišli do te točke, bo treba še marsikaj razčistiti. Tudi na osebni ravni. V Sloveniji je ključna težava, ki večini ljudi zamegljuje realen pogled na korupcijo, njena relativizacija. Vsak tretji med nami bi izkoristil priložnost, če bi se mu ponudila.

V Ljubljani pogosto slišimo tisto staro reklo iz časa prejšnje Jugoslavije »Druže Tito, ti si krao, al si i nama dao«, le da je malce aktualizirano na primeru najlepšega mesta na svetu in njegovega turističnega razcveta v zadnjih dveh desetletjih. Opravičil kolikor hočete, izgovorov na ducate, samo da ne bi bilo treba pogledati resnici v oči in si priznati: Slovenci smo s korupcijo na ti.

Zakaj se je to zgodilo in kdaj je do tega prišlo, sta že postranski vprašanji. Balkanizacija, tranzicija, udbomafija … izgovorov in različnih teorij ne zmanjka. Vedno je treba nekaj najti, da se ne bi začeli ukvarjati s sabo, da ne bi začeli s samoizpraševanjem. Kajti tam je konec blefiranja in igranja družbenih vlog.

Vsak človek sam pri sebi še kako dobro ve, ali je moralno pošten ali ni. Psihopati te sposobnosti nimajo, ampak zato so pač psihopati. In niso vsi skorumpiranci in moralni bankrotiranci tudi psihopati, nikakor ne. Mnogi med njimi so zelo simpatični, zabavni ljudje, s katerimi bi šel človek na pivo. Ampak to ne spremeni dejstva, da so skorumpiranci in kriminalci.

Seveda vsi zelo dobro vemo, o čem govorim in za kaj gre. Toda mar res? V pravu sta krivda in odgovornost zelo natančno definirani. Obstaja tudi posebna situacija, ko nekdo nekaj ve, pa ne naredi nič.

V zgodovini, sploh v 20. stoletju, so na tej podlagi razvili teorijo kolektivne krivde, ki sicer formalno ne more biti razlog za kakršnokoli (pravno) sankcijo, gre pa za močno moralno sporočilo: ljudje, ki dobro vedo, kaj se dogaja, pa so tiho in ne storijo nič, da bi se kaj spremenilo, se nimajo pravice sprenevedati, da niso nič vedeli in posledično niso mogli na nič vplivati.

Prišli smo do samega bistva našega problema: korupcija je tu pred nami, med nami, korupcija je povsod okoli nas. Delamo se, da je ne vidimo, občasno se sicer razburjamo zaradi nje in zahtevamo, da se kaj zgodi, ampak ker se praviloma ne zgodi nič, mirno živimo svoja življenja dalje. Vsak zase smo zaprti v svojem vrtičku, kjer cvetita klientelizem in korupcija. Sosedova, ne naša, jasno.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.