Javnosti govorijo češ da smo »naslednja tarča Rusije« in da bo Putin, če pade Ukrajina, napadel Evropo? Se jim je zmešalo? Ali pa so le neskončno zmedeni, zaradi česar si Evropska unija v zadnjih letih v bistvu sama koplje jamo, pa naj gre za zeleni prehod, ki sem ga nekoč označil za novo transmisijo nemškega nacizma, podnebne spremembe, ogljični odtis ali t. i. odpornost.

Vse to so puhlice, s katerimi oblastne elite »naslavljajo« ključne dileme našega časa. Vsekakor pa zmaga strah pred Rusi oziroma ultimativno dejstvo, pred katero so nas postavili: da nas bo Putin napadel. Rutte pravi, da kmalu.

Zadihajmo. Vzemimo si čas. Rusija, ki v štirih letih ni sposobna vojaško poraziti Ukrajine in ki šele zdaj končno začenja čutiti zahodne sankcije (hud padec gospodarske rasti), naj bi se lotila Evropske unije oziroma kar Nata, ki je v vseh pogledih močnejši in superiornejši? Se vam zdi to logično? Jasno, da ne.

Toda kljub temu domala vsi evropski voditelji ponavljajo isto mantro. Pred tem so nas več kot tri leta prepričevali, da je vojaška pomoč Ukrajini ključna za varnost Evrope, zdaj pa je Rusija že tik pred tem, da nas napade. Kot da se vladajoče elite v Evropi ne zavedajo, da bo takšno manipuliranje z javnim mnenjem pripeljalo do vzpona skrajno levih in skrajno desnih strank, ki edine nasprotujejo oboroževanju in ustvarjanju vojne klime.

Vojna v Ukrajini postaja hudo neugodna za večino evropskih vlad, ki se imajo za zmerne ali celo liberalne in ne podlegajo levim in desnim populistom. Te zdaj poleg Rusije sponzorirajo tudi Američani, saj so v Združenih državah na oblasti ljudje, ki jim ekonomsko in politično močna Evropa ne ustreza, obenem pa si ne morejo privoščiti nadaljevanja ukrajinske vojne ali celo njene razširitve.

Zaradi tega Donald Trump ob odobravanju Vladimirja Putina sestavlja okvirni načrt za konec najhujše vojne v Evropi v zadnjih 80 letih. Načrt, ki predvideva precejšnje koncesije Rusiji, legalizira agresijo in Rusijo postavlja v položaj zmagovalke.

Nekakšna nova Jalta, boste pripomnili. Za Ukrajino bi bil takšen razplet hud šok, saj so jim vodilni evropski politiki več kot tri leta zagotavljali, da ne bodo dopustili, da Putin legalizira, kar je nezakonito pridobil.

Toda v mednarodnih odnosih velja ena sama resnica: večje ribe jedo manjše. Če Evropska unija meni, da mir z Rusijo ni možen, ker vztraja pri okupaciji petine ukrajinskega ozemlja, potem bo morala sama vojaško posredovati. Američani gotovo ne bodo, brez njih pa je paraliziran tudi Nato. Seveda je to zmaga za Putina, ki ga projekt Evropske unije nikoli ni posebej navduševal, vendar ga tudi ogrožal ni.

Preokupiral ga je Nato, o širitvi katerega je ruski avtokrat že na varnostni konferenci v Münchnu leta 2007 odkrito povedal, kaj si misli. Če danes ameriška zunanja politika ugotavlja, da se jim ne splača več investirati v Nato, Evropska unija pa je za Washington tako ali tako zavožen projekt v zatonu, potem imamo Evropejci resen problem. Največjega po letu 1945!

Pred 80 leti so o usodi poražene Nemčije odločali trije zmagovalci – Roosevelt, Churchill in Stalin, danes pa se v Moskvi in v Miamiju za zaprtimi vrati in brez predstavnikov uradnih državnih institucij, napol zasebno pogovarjajo zgolj še Američani in Rusi.

Brez ameriške vojaške in obveščevalne podpore Ukrajina ne bo dolgo zdržala, kar pomeni, da je le vprašanje časa, kdaj bo Zelenski popustil in privolil v sporazum, ki mu ga bo sestavila Trumpova ekipa, v kateri so ključni nepremičninski magnati, BlackRock in Wall Street.

Kajti mirovni sporazum bo v resnici določal, kdo bo imel največje koristi od povojne obnove Ukrajine, predvsem pa od njenih naravnih bogastev, redkih zemelj na vzhodu, ki so tudi eden od glavnih razlogov za ameriško prizadevanje po čimprejšnjem končanju vojne. Če bo možno, še pred božičem.

V resnici gre zgolj in samo za denar. Ne le za izjemne zaloge redkih zemelj, nad katerimi imajo trenutno monopol Kitajci, ampak tudi za nekaj sto milijard evrov zamrznjenega ruskega premoženja na Zahodu, ki naj bi ga porabili za financiranje obnove Ukrajine – seveda pod ameriškim nadzorom.

Evropa bi se tako obrisala pod nosom, zato bo izjemno pomembno, kako se bo ta teden odločila Evropska komisija glede 200 milijard evrov zaplenjenega ruskega premoženja.

Če bodo v Bruslju ignorirali ameriške načrte in denar namenili oboroževanju Ukrajine, bodo prekrižali načrte Donaldu Trumpu, s tem pa bo v vodo padel tudi ameriško-ruski načrt za končanje vojne, ki je le del širšega projekta zbliževanja jedrskih velesil, v katerem ni ne Evropske unije ne Kitajske.

Kajti nobenega dvoma ni, da je azijska velikanka osrednja točka prihodnjega konflikta, Združenim državam pa bi zavezništvo z Rusijo zelo olajšalo obračun s Pekingom.

Američani in Rusi so v preteklosti že sodelovali, ne nazadnje so bili zavezniki v drugi svetovni vojni, medtem ko so bili med hladno vojno v glavnem ideološki nasprotniki. Toda v tistem obdobju ni bilo samoumevno niti zavezništvo med ZDA in Zahodno Evropo oziroma med Sovjetsko zvezo in maoistično Kitajsko.

Transatlantsko zavezništvo je pošteno skrhala sueška kriza leta 1956, kitajsko-sovjetsko ideološko partnerstvo pa se je končalo v šestdesetih letih. Kdor danes ocenjuje odnose med temi (štirimi?)i centri moči, mora upoštevati vse zgodovinske okoliščine. Nikjer ni rečeno, da je zavezništvo med Moskvo in Pekingom večno. Kot tudi nihče ne more zagotoviti, da med ZDA in EU že kmalu ne bo prišlo do hudega ekonomskega in političnega spora.

Obstaja celo realna nevarnost, da zaradi Ukrajine razpade Nato in odnosi med ZDA in EU padejo na najnižjo točko v novejši zgodovini. Primerjave z Jalto, kjer so leta 1945 določili bodoče meje v Evropi, niso zlovešče le zato, ker gre za mesto na Krimu, ki si ga je leta 2014 nezakonito priključila Rusija, ampak predvsem zaradi simbolike.

Pred 80 leti so o usodi poražene Nemčije odločali trije zmagovalci – Roosevelt, Churchill in Stalin, danes pa se v Moskvi in v Miamiju za zaprtimi vrati in brez predstavnikov uradnih državnih institucij, napol zasebno pogovarjajo zgolj še Američani in Rusi. Evropske unije ni več, Ukrajina pa se je znašla v nehvaležni vlogi poraženke. Bi bil lahko scenarij še slabši za prihodnost demokratične in svobodne Evrope?

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.