Švedska nadaljevanka Vredno življenja (A Life’s Worth), ki jo ob četrtkih vrtijo na Televiziji Slovenija, je eden bolj realističnih televizijskih prikazov vojne v BiH.

O njej vsi vemo, da je bila brutalna in da v njej nihče ni bil nedolžen. Vendar pa to še ne pomeni, da lahko relativiziramo krivdo in da so vse tri strani enako odgovorne za nasilje. Vojno so spomladi 1992 začeli Srbi, ki so hitro obkolili Sarajevo in ga za več kot tri leta spremenili v koncentracijsko taborišče, v katero je bilo težko priti, iz njega pa še težje.

Obleganje Sarajeva, s streljanjem na civiliste in neselektivnim bombardiranjem civilnih ciljev, je bila ena izmed ključnih točk obtožnic Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu, s katerimi so se morali na koncu soočiti praktično tudi vsi vidnejši voditelji bosanskih Srbov: general Ratko Mladić, ki se je kasneje vpisal v neslavno knjigo genocida zaradi Srebrenice, politični voditelj bosanskih Srbov in psihiater po poklicu dr. Radovan Karađić in celo Biljana Plavšić, njegova naslednica na položaju predsednika t. i. Republike Srbske, ki je bila doslej tudi prva in edina med srbskimi politiki v Bosni in Hercegovini, ki je sprejela odgovornost za zločine proti človeštvu.

Očitno so na Balkanu ženske pogosto pogumnejše od moških.

O tem, da srbske položaje nad Sarajevom, od koder so cevi usmerjene proti mestnim ulicam in trgom, obiskujejo različni »gostje« od blizu in daleč, nekakšni vikend strelci, se je govorilo že pred tridesetimi in več leti.

Zgodba je leta 2022 dobila spodoben dokumentarni nastavek s filmom Sarajevo safari, ki ga je posnel slovenski režiser Miran Zupanič, v njem pa bi vsak malce bolj talentiran preiskovalec ali tožilec našel dovolj materiala za preiskavo.

Si predstavljate, da bi leta 2022, ko je luč sveta ugledal Zupaničev dokumentarni film o vikend turistih, ki so iz različnih evropskih držav hodili streljat civiliste v Sarajevu, preiskavo sprožilo naše tožilstvo, morda kar Specializirano državno tožilstvo iz Ljubljane?

Jaz tudi ne, priznam. Ne znam si predstavljati, kakšne (politične) posledice bi takšna preiskava prinesla za naše odnose s srbsko entiteto znotraj Bosne in Hercegovine, v kateri je pred tremi leti kraljeval Milorad Dodik, menda najbolj skorumpiran politik na Balkanu.

Verjetno bi ga slovenska poteza vsaj tako šokirala in vznemirila, kot ga je letošnja razglasitev za nezaželeno osebo na ozemlju Republike Slovenije. Saj res, menda si Dodikovi prijatelji v Ljubljani obupno prizadevajo, da bi ga slovenska vlada po Trumpovem zgledu umaknila s seznama »sankcioniranih«.

Ampak za Roberta Goloba bi bila nekaj mesecev pred volitvami to zagotovo preveč tvegana poteza. Sploh v kontekstu vladnega boja proti organiziranemu kriminalu, znotraj katerega ima balkanska mafija poseben status.

Ni izključeno, da so pri streljanju za zabavo sodelovali tudi slovenski državljani. Ni skrivnost, da so nekateri v tistem času ob petkih odhajali na fronto in da so bili v ponedeljek že nazaj v službi.

A pustimo Dodika in njegove slovenske poslovne partnerje, ki se hvalijo, da uživajo pravosodno imuniteto. Zgodba o streljanju Sarajevčanov za zabavo, za katero so izprijenci iz različnih držav, ne zgolj Srbije ali Rusije, plačevali visoke zneske, ni od včeraj niti je ni prvi aktualiziral režiser Miran Zupanič.

Da so prijatelji bosanskih Srbov hodili na Pale in okoliške kraje, od koder se je ponujal panoramski razgled na Sarajevo, se je vedelo že ves čas. Tudi to, da so takšni »turisti« izstrelili kak rafal ali ustrelili iz ostrostrelske puške, ni skrivnost. Nekateri priložnostni strelci so se namreč ob tem še fotografirali, drugi pa so vseeno pazili, da jih kamere ne bi zasačile s prstom na sprožilcu.

Ali je bil med temi »turisti«, ki so obiskovali položaje bosanskih Srbov, tudi sedanji srbski predsednik Aleksandar Vučić, veliki prijatelj ljubljanskega župana in po njegovih besedah najbolj vizionarski politik na Balkanu, bo morda pokazala preiskava tožilstva iz Milana.

Sodeč po nekaj arhivskih fotografijah in posnetkih je Vučić v tistem obdobju nedvomno obiskal Pale, najverjetneje kot član skrajno desne Srbske radikalne stranke (SRS) in njen poslanec (1993–1995). Ta del se časovno ujema z obleganjem Sarajeva, ki se je končalo novembra 1995 s podpisom mirovnega sporazuma v Daytonu.

Morda ni naključje, da se je zgodba o Vučićevem »turističnem« streljanju na Sarajevo ponovno pojavila prav ob tej obletnici, v letu, ki je bilo za Bosno in Hercegovino (kot tudi za Srbijo) izredno napeto in konfliktno.

Če je hrvaški preiskovalni novinar Domagoj Margetić na milansko tožilstvo vložil ovadbo proti srbskemu predsedniku zaradi njegove domnevne vpletenosti v t. i. sarajevski safari, kot včasih poimenujejo streljanje za zabavo na civiliste v Sarajevu, ima ta poteza hočeš nočeš takoj tudi politično težo in ozadje.

To, da je Margetić po nacionalnosti Hrvat in da ga je Vučić zaradi tega nemudoma označil za »ustaša«, je še najmanjši problem. Balkanska folklora pač. Drugače ne znajo.

Večja težava je skepsa, kajti ljudem, ki ne poznajo Balkana, se bo zdelo, da gre za fikcijo, za filmsko zgodbo, četudi je glede na podatke, ki so bili že objavljeni in s pomočjo prič tudi potrjeni, dejstvo, da so v letih 1992–1995 v Bosno dejansko hodili tudi takšni izprijenci, ki so plačali, da so lahko iz varne razdalje streljali na civiliste v obkoljenem mestu. Morda je obstajal celo nekakšen cenik in so bili najdražji otroci.

Nasprotno od slovenskih tožilcev, ki si niti ne bi upali prevzeti takšnega primera, imajo Italijani nekaj izkušenj s pregonom najhujšega kriminala in prav tožilci s severa (Brescia) so se pred več kot tremi desetletji najbolj izkazali pri preganjanju mafije na jugu. Zato ni izključeno, da bo preiskava ne glede na veliko časovno oddaljenost prinesla kakšne rezultate.

Zakaj se tega neslavnega poglavja vojne v Bosni in Hercegovini doslej še nihče ni zares lotil, ostaja odprto vprašanje. Konec koncev ni izključeno, da so pri streljanju za zabavo sodelovali tudi slovenski državljani. Ni skrivnost, da so nekateri v tistem času ob petkih odhajali na fronto in da so bili v ponedeljek že nazaj v službi. Eden od teh »vikend rezervistov«, ki se je hodil borit na srbsko stran, naj bi bil celo pomemben davčni inšpektor.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.