Minuli teden smo pripravljali članek ob zaključku dveletnega nestalnega članstva Slovenije v Varnostnem svetu. Poskušali smo sami oceniti strošek projekta, o katerem slovenska vlada in zunanje ministrstvo na čelu s Tanjo Fajon govorita zgolj v superlativih.

Naša ocena, da smo davkoplačevalci za šopirjenje – samostalnika »preseravanje« pač ni v SSKJ – v Združenih narodih odšteli 15 milijonov evrov, se je izkazala kot preskromna.

Z ministrstva za zunanje in evropske zadeve so nam namreč naknadno sporočili, da je dosedanji skupni strošek projekta Varnostni svet presegel 22 milijonov evrov.

Točna številka je 22.238.592,90 evra, seveda nas fascinira zlasti tistih 90 centov na koncu. Ampak ob vsej švicarski natančnosti ne smemo pozabiti, da gre le za trenutno oceno, kot poudarjajo tudi v Mladiki, in da se lahko strošek na koncu, ko bodo prišli vsi računi, še nekoliko poviša.

Morda celo za več sto tisoč ali celo kak milijon evrov. Ob dosedanjem kurjenju denarja se to niti ne zdi veliko. Navadili smo se že, da vlada v predvolilnem času ne gleda na malenkosti in da troši v Trumpovem slogu (Spend, Baby, Spend!).

Vseeno pa se zdi več kot 22 milijonov evrov za dve leti sedenja v Varnostnem svetu, ki je organ vse bolj paralizirane Organizacije združenih narodov, konkretna investicija, za katero bi v gospodarstvu rekli: Če bodo učinki multiplikativni in bomo nazaj dobili več, kot smo vložili, potem je šlo za rentabilen projekt.

Pa je res tako? Za kaj vse je Golobova vlada sploh porabila teh 23 milijonov? Po besedah zunanjega ministrstva, ki opozarja, da gre za projekt, ki se je začel leta 2022 in se bo končal prihodnje leto, so bili ključni stroški dela, materiala in storitev, transferji mednarodnim organizacijam in ustanovam ter investicijska vlaganja in nakup osnovnih sredstev.

Prvo leto (2022) je poraba znašala dobrih 233.000 evrov, leta 2023 več kot 5 milijonov, lani 6,2 milijona evrov, letos blizu 8 milijonov evrov. Za prihodnje leto je predvidenih manj kot 3 milijone.

S tem, ko se 31. decembra zaključi dveletno (nestalno) članstvo Slovenije v Varnostnem svetu, se bo krepko zmanjšalo tudi število zaposlenih in sodelavcev zunanjega ministrstva.

Ta hip jih v projektu Varnostni svet dela 31; 16 na Stalnem predstavništvu pri OZN v New Yorku, eden manj pa v Mladiki. Ekipo diplomatk in diplomatov, ki so okrepili sicer skromno kadrovsko zasedbo v Združenih narodih, po novem letu čaka selitev nazaj v domovino, država pa bo končala tudi najemne pogodbe za dodatne prostore v New Yorku, ki jih je Slovenija potrebovala v času, ko je bila članica Varnostnega sveta.

Toda v resnici stvari niso tako preproste, še manj pa transparentne. O tem, kako dobro investiran denar je (bil) to, bomo bržkone poslušali razprave še ves predvolilni čas, ko se bo treba hvaliti, kako izjemno pomemben je bil projekt članstva v Varnostnem svetu.

Bili smo center sveta, se borili za premirje v Gazi, vodo v Afriki, ženske pravice, pomoč tretjemu svetu … in vse to so propagandisti ministrice za zunanje zadeve Tanje Fajon marljivo objavljali na Instagramu, X, Facebooku, TikToku. Ni, da ni – bi rekli na jugu.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.