Lani, leta 2019 smo praznovali stoletnico ustanovitve prve slovenske univerze. Na to smo, kot majhen narod, upravičeno ponosni. V vsakem pogledu smo dohiteli večje evropske narode, ki imajo svoje univerze že stoletja. (Za resnično svoje jih lahko štejejo seveda šele od takrat, ko so na njih začeli predavati v njihovem, nacionalnem jeziku, po tem, ko je iz univerz izginila latinščina).

»Kako lepo je, če si pomagamo, zaupamo, se skupaj veselimo in se imamo radi. Srečno vsem, ki ste dobri ljudje,« je na facebooku zapisal v Božička oblečeni poslanec SDS Marijan Pojbič in se fotografiral s poslansko kolegico Lidijo Ivanuša, ki je iz SNS prebegnila v SDS.

Za nazaj se ne da spremeniti nič, naš pogled mora biti tudi ob koncu leta obrnjen naprej. Morda pa le ni vse tako črno, kot se zdi, treba je ohraniti kanček optimizma. V življenju ni pomembno samo to, kdo je na oblasti ali kolikšna je gospodarska rast, v osebnem življenju so pomembne tudi druge stvari, najprej zdravje, šele nato sreča, uspeh …

Nedavno nas je Dnevnik razveselil s prav bizarnim intervjujem. Od nekod so izkopali Dušana Šinigoja, nekdanjega predsednika izvršnega sveta skupščine socialistične RS, torej nekake vlade socialistične Slovenije.

Vladimir Veličković je eden najbolj zaznamovanih evropskih slikarjev druge polovice 20. stoletja.

Že od nekdaj je december mesec, ko nas večina malce upočasni vsakdanje hitenje, korak postane bolj umirjen, oči z lažnim navdušenjem zro v blišč in igro svetlobnih iluzij, na katere lahko naletiš na vsakem koraku, skozi možgane pa se podijo zatežene misli, ki nekako ne dovoljujejo, da bi se predal radostim trenutkov, ki sicer tvorijo ogrlico, imenovano pričakovanje božiča.

Milena Miklavčič, pisateljica in kolumnistka

Tako bi se lahko začel naslov 14. romana o izmišljeni francoski markizi iz časa Ludvika XIV., glavne junakinje nekoč priljubljene serije romanov francoske pisateljice Anne Golon, po katerih so celo posneli pet filmov.

Eni so bili nekoč glavni frajerji in milijonarji, danes so v zaporu, drugi pa si še vedno domišljajo, da so v politiki bog in batina, čeprav so pogoreli na celi črti. Ne glede na ideološke ali druge razlike si delijo enako usodo – desetletje 2010–2019 končujejo kot luzerji. Kljub temu nam večina od njih še vedno skače po glavi in soli pamet, kot da se ni nič zgodilo in so še vedno zmagovalci, ne pa luzerji. Zato za mnoge od njih ne kaže, da se jih bomo znebili kaj kmalu v naslednjem desetletju, ki je pred vrati.

Igor Gošte, kolumnist

Tokrat je pred vami ultimativna trojka vrhov slovenskih institucij, ki so po mnenju avtorja popolnoma uspavali institucije, ki jih predstavljajo, in od zunaj delujejo kot živi mrliči.

Janša vse bolj bluzi o rekonstrukciji vlade in se že vidi na premierskem stolčku, čeprav ga podpira vedno manj volivcev in je eden najbolj osovraženih politikov. Janše to seveda nič ne gane, saj živi v svojem čunga-lunga svetu. Domišlja si, da je Šarčeva vlada mrtva na kratek rok in že napoveduje, kako bomo imeli boljše življenje, ko bo on prevzel oblast.

Dr. Drago Karl Ocvirk, religiolog

Nedavno dogajanje v Cankarjevem domu med predstavitvijo knjige Prvi spol psihologa Romana Vodeba kaže podobo Slovenije, ki je daleč od podobe države, kakor smo si jo slikali, ko smo se osamosvajali.

Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja

Aleš Žužek, novinar

Ker smo se davkoplačevalci znebili večinskega dela najškodljivejšega državnega premoženja, to je državnih bank, je življenje postalo prijetnejše. Nikoli več ne bodo omrežja in banksterji prevalili stroškov svojih goljufivih shem na davkoplačevalce.

Mediji se na veliko ukvarjajo z domnevno Šarčevo ljubico in njeno zaposlitvijo, ne pa s Šarčevimi škodljivimi dejanji, s katerimi nas lahko vse spravi na kant.

Dr. Boštjan M. Turk, politični analitik in publicist

Ivan Puc, novinar