Preludij so zaigrali še pred izvolitvijo, ko so se akademiki obrnili na poslance, da ne bi storili takega koraka. Potem so štafeto prevzeli novinarji, posebno tisti, ki jih moramo plačevati vsi. Javna hiša RTV Slovenija je postala pravo leglo laži, manipulacije, zavajanja, medijskega linča in kar je še takega. Potem so začeli kolesariti.
»Sledi denarju« je dobro pravilo presojanja javnega dogajanja. In pri vseh naštetih gre najprej za denar, za njihova udobna delovna mesta in njihove visoke prihodke. Požvižgajo se na red, na zakone, na solidarnost in narod. Njim gre zase! In zato so pripravljeni Slovenijo v tujini blatiti z svojimi največjimi psovkami: »Orbanizacija! Fašizem!«
Vložili so interpelacijo zoper Zdravka Počivalška. Da gre za maščevanje, vidijo celo slepci. Da pritiskajo in rušijo SMC od znotraj, lahko sklepamo, saj jim Jani nosi informacije in v sami poslanski skupini širi malodušje in psihozo, ki prihaja z leve.
Levica, kontinuiteta, UDBO-mafija, kakorkoli jih imenujete, je prav, strelja na vlado z vsemi topovi. Pri tem svojo paniko širi med ljudi in znova ustvarja apokaliptično vzdušje. »Če se ne vrnemo na oblast, bo kmalu vsega konec …« je sporočilo. Pri tem smo šele na začetku te živčne vojne. Niso še izstrelili iz zadnjih in največjih topov. Artilerija pa se pripravlja.
Na plan prihajajo sindikati! Poslušali bomo o solidarnosti, o ubogih, ki ne morejo preživeti, o malih obrtnikih, ki propadajo, in to od tistih, ki imajo bajne plače, ki so bili pridno tiho, ko so levičarji uničevali podjetnost in skrbeli le zase. Na ulice bodo spravili množice brezposelnih in spet bo revežu govoril tajkun. Norosti Slovenije, bolne od komunističnega osvajanja duš.
To je vojna živcev. Vojna brez mrličev, a s številnimi nedolžnimi žrtvami. V vojni je vse dovoljeno. Trditve, da »je demokracija ogrožena«, »da novinarji niso svobodni«, »da imamo desni ekstremizem na oblasti« … so laži.
Prihaja težek čas brezposelnosti in nizkih plač. Preživeli bomo toliko lažje, kolikor bomo potrpeli in pošteno, brez zavisti in privilegijev delili. Kdor ima redno plačo iz proračuna, bi moral biti vesel in pripravljen, da jo država zmanjša v korist tistih, ki so na zavodu oziroma na trgu.
Zahteva za povišice, za »solidarnostne dodatke in izplačila« so ta hip višek sebičnosti. Vlado čaka herkulsko delo, ker je nered prevelik, recesija pa svetovna. In ta nered izkoriščajo levičarji, da ohranijo svoje privilegije. Ker jim gre samo zase.
To je vojna živcev. Vojna brez mrličev, a s številnimi nedolžnimi žrtvami. V vojni je vse dovoljeno. Trditve, da »je demokracija ogrožena«, »da novinarji niso svobodni«, »da imamo desni ekstremizem na oblasti« … so laži. Lažje bi bilo dokazovati nasprotno. Edino sredstvo, ki ga imamo zoper bes, ki se je sprožil na levici, je potrpežljivo vztrajanje, prepričevanje, trdno držati skupaj, podpirati drug drugega in premagovati malodušje z realističnim optimizmom.
Pa seveda nenehno ponavljati: »nobenih volitev«, »poslanci držite skupaj in vzdržite«, potem pa na volitve in tam potrditi svoje izbire in prepričati onih 40 odstotkov, da se vrnejo k aktivnemu državljanstvu in volijo.
Dela je veliko ne samo za vlado, temveč za vsakega, ki hoče boljšo Slovenijo, brez paničnih levičarjev, ki jim iz srca želim svobodo od državnih seskov in manj sebičnosti.
Požvižgajo se na red, na zakone, na solidarnost in narod. Njim gre zase!
