Sončni mrk Dobra karma

5. junij 2020: začetek sezone mrkov! Kaj to ...

meghan markle Svet24.si

VIDEO: Meghan spregovorila o rasnem nasilju v ZDA

tito primerjava Reporter.si

Predstavil rezultate analize, ki dokazujejo, da ...

b64cdc39d252bf0b05e37161f3c928ac Svet24.si

Kacin se je vrnil in povedal, kdaj bo vlada ...

janez janša1 Necenzurirano

Če ne dobiš varovanih podatkov, kliči Lahovnika...

magnifico Odkrito.si

Kaj Magnifico pravi o Janševem tvitu?

Špela Grošelj Njena.si

Trenutek nepazljivosti je pri Špeli Grošelj ...

Kolumnisti

Protestniki na kolesih; v izrednih razmerah očitno vznikajo tudi pravni paradoksi

Deli na:
Protestniki na kolesih; v izrednih razmerah očitno vznikajo tudi pravni paradoksi

Dr. Andraž Teršek - Foto: Bobo

Ne želim biti nerazumljen. Zato se bom, kot vselej, potrudil biti jasen. Z izkustveno premišljenim zavedanjem, da človek nikoli ne more preprečiti tistim, ki jih to veseli, zabava, kratkočasi, ali pač k temu usmerja neobvladljivi značaj, da ga nebi namenoma razumeli drugače, kot je nekaj o nečem ali o nekom zapisal ali izrekel, popačili ali povsem spreobrnili kontekst njegovih izjav, mu pripisali nezapisano ali neizrečeno, ali o tem enostavno in nagajivo lagali.

Zavračam vsakršno nasilje: fizično, verbalno, psihično, idejno, ideološko… Nisem zagovornik provociranja. Upiram se manipulacijam, zapeljevanjem, slepomišenjem, sprenevedanjem, obljubam s figo v žepu, nastavljanjem pasti ipd. Spoštujem in cenim t.im. »civilni pogum.« Torej človekovo moralno odgovornost do sebe in etično odgovornost do drugih, da misli in se vede kot odgovorno, dostojno, spoštljivo, resnicoljubno, pošteno, kot aktivni državljan, kot misleča oseba - javno.

Razumem in podpiram (o tem sem precej pisal) institut t. im. »civilne neposlušnosti.« Kadar je legitimna-upravičena: z njo tisti, ki kršijo točno določeno pravilo, opozarjajo oblast, da sama krši norme, ki so pomembnejše od tistega, točno določenega pravila, ki ga »civilno neposlušni« kršijo v znak protesta. Velja pa omeniti, kar je zanjo bistveno (in glede tega je v knjigi zelo prepoznavnega profesorja prava, ki je hkrati učbenik za študente prava, nespregledljiva napaka): akterji vnaprej pristanejo na kazen in se kaznovanju ne upirajo.

Ne spodbujam kritizerstva, aktivno državljansko držo pa razumem kot legitimno, argumentirano, dobroverno in dobronamerno kritiko tistega javnega dogajanja in tistih akterjev javnih dogajanj, ki si zaradi določenih ravnanj in drž zaslužijo kritično analizo, ocenjevanje in vrednotenje. Predvsem vsakokratno oblast. Vsakokratno. Manj me zanimajo gola mnenja o nekom in o nečem.

Postavljam se v bran kritike, ki je misleča in utemeljena. To pomeni, da ima podlago: v dokazljivih dejstvih, v konkretnih okoliščinah, v informiranosti, v vedenju in v znanju. Tako se oblikujejo prepričanja. Ki so nekaj drugega, kot gola mnenja. Najbolj me zanimajo prepričanja. In zavedam se, da so lahko zmotna in da se jih človek prepogosto preveč oklepa. Ker človeku najbolj lažejo prav njegovi možgani, kot uči psihološka znanost.

Zato se najraje pogovarjam s tistimi (ali berem zapise tistih), ki mislijo drugače. Sicer se človek zabetonirano postavi v središče vesolja in utegne se mu zgoditi, da se ne more premakniti niti za centimeter. Kakšna potrata hitro minljivega življenja.

S tem uvodom prehajam na miselno in pravno osvetlitev samo enega primera od mnogih, ki se dogajajo v teh izrednih časih v javnem prostoru. V preteklih tednih sem se jedra tega primera, ki ga razumem kot velik in naraščajoči »splošni problem«, pisno že dotikal.

V preteklih letih sem v svojih pravnih zapisih (knjigah, člankih in komentarjih) veliko pozornosti namenil pravici do zasebnosti. Utemeljeval sem jo kot tako, samo po sebi, posebno pozornost pa sem namenjal njenim konfliktnim trkom s svobodo izražanja, s svobodo javnih občil, s pravicami in dolžnostmi predstavnikov novinarskega poklica, predvsem pa z državo in njenimi mehanizmi in organi, ki odražajo monopol države nad sredstvi sile in prisile (policija, kriminalisti, vojska, redarji, inšpektorji).

Pojasnjeval sem, kdaj in pod katerimi pogoji sme država poseči v pravico do zasebnosti. Posebej sem pojasnjeval, kdaj sme, po ustavi, v ta namen uporabljati tehnične pripomočke: za sledenje, za avdio in video snemanje, za prisluškovanje, za sledenje...

Pojasnjeval sem, kdaj sme posameznik uporabiti takšno tehniko in metodo zoper drugega posameznika: v katerih primerih in pod katerimi pogoji. Pravnimi. Pojasnjeval sem tudi, kdaj se tako pridobljene informacije (zapisi, gradiva) smejo na sodišču uporabiti kot dokaz in kdaj ne.

Študentje so me razumeli. Zdelo se je, da me razumejo tudi državljanke in državljani, ki so se v to poglobili. Ob številnih pogovorih s predstavniki policije in kriminalistične službe se mi je zdelo, da tudi oni tematiko dobro razumejo. In zdelo se mi je, da me še najmanj razumejo pravniki. Predvsem pa sodnice in sodniki rednih sodišč. Celo manj, kot ljudje na javnih političnih funkcijah.

In zdaj h konkretni zadevi. Verjetno se boste spomnili primera, ko sta dva mladeniča do smrti pretepla tretjega mladeniča, to kaznivo dejanje kar sama tudi posnela in je bilo celo nekaj časa dostopno na spletnem kanalu Youtube. In morda se boste spomnili, da je oseba na sodniški funkciji na prvi stopnji posnetek zavrnila kot dovoljeni dokaz. Sklicujoč se na člen v Kazenskem zakoniku, ki naslavlja vprašanje »nedovoljenega snemanja brez privolitve«.

Tako nespametno in pravno ignorantsko, da si je večjo nespametnost in nerazumevanje prava težko zamisliti. In še mnogo je bilo primerov pred rednimi sodišči, ko bi se avdio ali video posnetek lahko uporabil in bi se moral uporabiti kot dokaz, ker so za to bili izpolnjeni pravno teoretični pogoji in kriteriji – pa se ni.

No, zgodila se je tudi zanimiva neposrečenost, ki bi jo tudi označil kot nespametnost in pravno ignoranco: pod vodstvom nekdanjega predsednika KPK je bil celo objavljen javni razpis, namenjen javnosti, naj s pomočjo tehnologije (mišljeni so bili, domnevam, predvsem pametni telefoni) poskušajo »nekoga« zalotiti pri ravnanju, ki se jim bo zdelo »koruptivno«, zadevo zabeležiti in jo poslati na KPK. Neke vrste natečaj za najboljši posnetek ali fotografijo. Tako je bil ta »projekt« (ki so mu sledile še protikorupcijske slikanice za otroke) javnosti predstavljen v medijih.

Ponovil bom že zapisano: človek človeku volk, človek človeku nadzornik in policaj. Takšna družba, ali bolje, družba, ki vse bolj postaja takšna, slej ko prej ne potrebuje več policije. Postane policijska država. Pa ne zaradi policije. Zaradi te vrste ljudi.

Danes se zdi, kot bi družba bila zarotirana za 180 stopinj, postavljena na glavo glede tega vprašanja. Ljudje zbirajo »dokaze« drug proti drugemu. O prepovedanem posedanju na prepovedanih klopicah, o kršenju zapovedane razdalje med sogovornikoma na ulici, o kršenju zapovedi, da se v krogu, kljub razdalji dva metra ali več, ne sme pogovorno družiti več kot pet oseb, o kolesarjih, ki se skupaj vozijo v zavetrju drug drugega, o avtomobilih, ki so zaradi napačne registrske oznake parkirani v napačni občini… In ljudje so snemali in fotografirali: mimoidoče posameznike, voznike in avtomobile, pare, družine, sosede, znance…

Celo mladeniča, ki si je drznil v večernih urah na praznem košarkarskem igrišču nekajkrat vreči žogo proti košu. In je to storil »brez maske in brez rokavic« - ni manjkalo forumskih komentatorjev, ki so mu, sklicujoč se na svoj intelekt, očitali pomanjkanje pameti in ga suvereno označili za veliko družbeno nevarnost, za resnega delinkventa, potencialnega prenašalca okužbe.

Preveč ljudi je začelo prežati drug na drugega, v upanju, da bodo zabeležili nekaj, kar bodo lahko poslali policiji kot dokaz, da ta pa se bo kmalu prikazala in opravila svojo dolžnost – delinkventa kaznovala, oglobila. Spletišče Facebook je postalo prostor za zbiranje dokazov in odkrivanje delinkventov, nevarnih ljudi, ohranjevalcev in spodbujevalcev pandemije. Preko objavljenih fotografij in video posnetkov. In policija jih je začela k temu spodbujati.

Prepovedi in zapovedi je treba spoštovati. Priporočil se je treba držati. Ne samo zaradi nas samih, ampak predvsem zaradi drugih ljudi. Pa četudi bi jih z nasprotnim ravnanjem samo malo prestrašili. A človeška pamet, razum, odgovornost, vest, prizemljenost… imajo svoj začetek in svoj konec. Kaj je vmes?

Ponovil bom že zapisano: človek človeku volk, človek človeku nadzornik in policaj. Takšna družba, ali bolje, družba, ki vse bolj postaja takšna, slej ko prej ne potrebuje več policije. Postane policijska država. Pa ne predvsem zaradi policije. Predvsem zaradi te vrste ljudi.

Kot optimistični pesimist upam, da bom pravilno razumljen, a se hkrati zavedam možnosti, da bom povsem napačno razumljen. In bom sklenil z vprašanjem: ali je kaj, če je sploh kaj, narobe s takšno sliko družbe?      

loading...
Loading...