Nobenemu politiku, ne levemu ne desnemu, ne gre verjeti na besedo. To, kar povedo, je treba vselej jemati z rezervo in preveriti. To je temeljno pravilo profesionalnega novinarstva. Politikom je treba gledali pod prste, jih kritizirati, za njihovo lepo podobo v javnosti pa naj skrbijo propagandisti, ne pa novinarji. Nobene izredne razmere tudi ne smejo biti izgovor za omejevanje nadzora nad oblastjo. Politikom je treba redno nastavljati ogledalo. Kdo, če ne mediji in nadzorne institucije države, bo to počel? Volivci neposredno vsakodnevnega nadzora nad politiki nimajo, volitve, ko jih lahko kaznujejo, so na štiri leta.
Poglejmo kar zadnjo politično afero. So državnega sekretarja na ministrstvu za notranje zadeve Franca Breznika res uničili mediji, kot zdaj joka in stoka, ali si je politično kariero zapečatil sam? Ker je v večernih urah 2. aprila s službenim avtomobilom prehitro vozil po ljubljanski obvoznici. Pa so ga zato ustavili možje v modrem in ga preizkusili z alkotestom, ki je pokazal 0,44 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka oziroma nekaj več kot 0,9 promila alkohola v krvi.
Ne samo da je ogrožal svojo varnost in varnost drugih udeležencev v prometu, Breznik je incident menda zamolčal celo svojemu predpostavljenemu, ministru za notranje zadeve Alešu Hojsu, če slednjemu sploh gre verjeti na besedo, da o tem ni bil obveščen. Breznik se je za dva tedna lepo potuhnil in čakal, da bi šla zadeva mimo. Niti na misel mu ni prišlo, da bi odstopil. Odstop je ponudil šele tedaj, ko je informacija prišla do novinarjev, ko ni imel več drugega izhoda. Toliko o politikovi načelnosti!
Hujše od tega, da je Breznik vozil pijan, pa je njegovo srečanje s predstavniki podjetja Rastoder, javnosti znanega po blagovni znamki Derby banane, ki se je odvilo tisto popoldne. Policijski specialci so namreč konec januarja v njihovem skladišču v Ljubljani v vnaprej načrtovani akciji nenapovedano opravili preiskavo zaradi mamil. Mediji so nato poročali, da so makedonski policisti februarja v pošiljki banan iz Južne Amerike, zapakirani v škatle Derby, našli kilogram kokaina. A vse to državnega sekretarja na MNZ (pod katerega spada policija), ki ga je na ta položaj 20. marca imenovala vlada, ni odvrnilo od tega, da ni šel tja menda urejat donacijo za humanitarne organizacije v njegovi domači občini Lenart.
Pri Rastoderju po odvetnikih zdaj sicer sporočajo, da ne podjetje ne njegov lastnik Izet Rastoder v preiskavi nimajo statusa osumljencev in so jih zlorabile kriminalne združbe za tihotapljenje mamil, a preiskava tega primera po informacijah iz policijskih virov še ni končana. Drži tudi, da je donacija 1250 kg čebule in 1883 kg banan podjetja Rastoder v Lenart prispela že naslednji dan, 3. aprila, a sam obisk Breznika ravno v tem podjetju sproža celo vrsto dodatnih vprašanj. Je primerno, da se državni sekretar na MNZ ukvarja še z urejanjem donacij, in to celo v podjetjih, ki so bila pod drobnogledom policije? Bi lahko donatorji v zameno zahtevali protiuslugo, da se jih pusti pri miru?
Nenačelen kot je, se bo gotovo želel vrniti v poslanske klopi, zato že išče sto in en izgovor, da bi relativiziral afero. V javnosti se poskuša prikazati kot žrtev medijskega linča, namesto da bi obmolknil in se umaknil v politično karanteno domov v Slovenske gorice. Pa naj potem svojim volivcem poleg banan in čebule prodaja še »buče« in upa, da mu bodo oprostili in ga leta 2022 izvolili za župana Lenarta.
Je šel Breznik po donacijo v Rastoderjevo podjetje samoiniciativno ali ga je tja napotil kdo drug? So bile banane in čebula samo krinka za še kako »donacijo« v drugačni obliki? Banane v Lenartu gotovo ne rastejo, čebula pa. Je morda ta Breznikov obisk pomagal urediti razvpiti doktor davčnih utaj Rok Snežič, ki Slovence z oglasi vabi, da odpirajo podjetja v Bosni in Hercegovini, premierja Janeza Janšo pa je spoznal med prestajanjem zaporne kazni na Dobu? Vsi trije omenjeni se med sabo dobro poznajo, navsezadnje so solastniki propagandne mašinerije SDS, ki je zapakirana v medije in za nemoteno delovanje nenehno potrebuje svež denar.
Franc Breznik je veljal za perspektivnega politika SDS, zadnja afera pa razkriva njegov drugi, morda pravi obraz, ki ga je zadnja leta prikrival z govoričenjem o četrti industrijski revoluciji in ekshibicionizmom v rumenem tisku, kjer so ga predstavljali kot nekakšnega playboya iz Slovenskih goric, ki naj bi doživel svoje mokre sanje s slavno nemško lepotico Heidi Klum. Res je globoko zašel, da se je njegova politična kariera zdaj po lastni neumnosti končala v nekem skladišču banan.
Nenačelen kot je, se bo gotovo želel vrniti v poslanske klopi, zato že išče sto in en izgovor, da bi relativiziral afero. V javnosti se poskuša prikazati kot žrtev medijskega linča, namesto da bi obmolknil in se umaknil v politično karanteno domov v Slovenske gorice. Pa naj potem svojim volivcem poleg banan in čebule prodaja še »buče« in upa, da mu bodo oprostili in ga leta 2022 izvolili za župana Lenarta.