Politični konkurenti, kakor si jih predstavljamo v demokratični družbi, bi vladi ta dosežek viteško priznali. Pokazali bi, da je treba v težkih časih stopiti skupaj in se skupno boriti proti epidemiji. Mi imamo skupnega sovražnika, ki se mu reče virus in v taki vojni je treba pozabiti na notranja nasprotja. Tako pa se je pravzaprav ponovilo stanje kot je bilo med med drugo svetovno vojno, ko so slovenski levičarji bolj kot po okupatorju udarili po »notranjem sovražniku«.
In če se ne bi slovenski levičarji bali srbskega vodja Miloševića bi se zgodba iz druge svetovne vojne ponovila med osamosvojitvijo. Sedaj smo v tretji »vojni« , v spopadu s smrtonosnim virusom in levica se spet obnaša po že znanem in pričakovanem scenariju. Noben zunanji sovražnik ne more biti dovolj nevaren, da ne bi še večji sovražnik bil Janez Janša in vsi tisti, ki so v sedanji situaciji ob njem.
Modro ravnanje JJ, ki je v tej težki situaciji pozval na enotnost, ki je v delo vladne ekipe vključil tudi Jelka Kacina in Mateja Lahovnika, čeprav ta dva politika nikakor ne sodita v njegov krog, je za levičarje nekaj česar ne poznajo in česar oni nikoli ne bi bili sposobni.
Zopet enkrat smo lahko spoznali, da levičarji demokracije in demokratičnih metod tekmovanja in delitve oblasti ne prenesejo. Pri njih gre vedno za revolucijo in revolucionarne metode. Vedno gre za boj, kjer je vse dovoljeno. Napad na sedanjo vlado je bil očitno načrtovan. Prisluškovali so in celo snemali pogovore. Prežali so v zasedi na prvo napako, zaseda pa je pojem iz vojaškega žargona.
O kaki novinarski objektivnosti ni ne duha ne sluha. Pomislimo samo na vse denarne »posle« ljubljanskega župana. Tudi to, da ga sedaj v tej veliki krizi nikjer ni in da vse zaukazane ukrepe le z nejevoljo dovoljuje in da se vidi, kako ga jezi, ker on sedaj v Ljubljani ni edini balkanski gazda, je zelo zgovorno. Kljub vsemu pa ljubljenec dominantnih medijev. Ko gre za njega ni nobenih zased, nobenega raziskovalnega novinarstva.
Sodobno levičarstvo je del evropske samodestruktivnosti. Sovražijo evropsko civilizacijo in delajo vse, kar ji škodi. Vedno delujejo proti temu, kar Angleži imenujejo »common sense«, mi pa »zdrav razum«. Ni mogoče verjeti, ampak v Španiji je v času prvih smrti zaradi virusa socialistična vlada ljudi pozvala, da naj se udeležijo feminističnih manifestacij ob 8. marcu. Rezultat te iracionalne politične odločitve smo videli nekaj vrstic nazaj!
Danes sem na medmrežju videl, kako so levičarski aktivisti v Berlinu agresivno demonstrirali zaradi protivirusnih ukrepov. Odvil se je spopad s policijo, ki je mnoge demonstrante aretirala. In vendar so bili ukrepi narejeni tudi za njihovo zdravje in za njihovo preživetje!
V Franciji se vsake toliko časa odvija kak ulični spopad, kaka mikro revolucija. V pariških predmestjih se demonstranti spopadajo s policijo, že zopet gorijo avtomobili in trgovine. Švedska socialistična vlada eksperimentira s svojim narodom. Naši levičarji obljubljajo, da se bo zgodila ulica, v teh dneh so se vozili s kolesi po Ljubljani in s tem protestirali. Obljubljajo pa več.
Nikar si ne mislimo, da se to ne bo zgodilo. Levica z revolucijo misli resno. In njih je treba jemati resno. Oni so še vedno v boju. Janez Janša jih ni po naključju pozval, da naj pridejo že enkrat iz gozda in začnejo graditi skupno domovino. Apeliral je na razum, toda ta apel bo ostal brez odziva. Apelirati na razum, ko gre za iracionalno sovraštvo, ne deluje. Revolucija je stanje, ki kar traja. Ali nam niso nekaj takega ubijali v glave v socializmu?
Takrat smo se iz tega norčevali, sedaj šele spoznavamo, kaj pomeni izraz permanentna revolucija. In ne slepimo se, da gre samo za tiste, ki se s kolesi vozijo pred parlamentom. Kaj pa tisti, ki navdušeno in v kamere pojejo italijansko Bandiera rossa? Ki tudi v Dražgošah obujajo spomine na našo krvavo bratomorno vojno. Pravzaprav ničesar ne skrivajo, odkrito opuščajo politično mimikrijo – masko nekakšne socialne demokracije.
Pravzaprav je težko razložiti zakaj se vse to dogaja. Zakaj mladi ljudje, ki jim gre dobro, ki so siti in lepo oblečeni, ki imajo lepa nova kolesa, grozijo z revolucijo. Ljudje, ki sodijo v privilegiran sloj v tej državi! Kaj se je zgodilo v Sloveniji in Evropi? In zakaj so povsod po Evropi do levičarskih razgrajačev tako tolerantni?
Kaj nam koristi demokracija, če se bo po vsaki zmagi desne opcije »zgodila ulica«, če bojo tudi pri nas goreli avtomobili, če bodo po zraku letele molotovke? Kdo si bo še upal glasovati za normalne stranke in ali bo ob tej stalni grožnji z ulično revolucijo sploh lahko kdaj prišlo do normalizacije našega vsakdanjega in političnega življenja?
Stanje, ko ena stran računa na politično tekmo v dobrobit naroda, dobi pa vojno napoved, ne more trajati večno. Mi, kolikor nas je še dobrih ljudi, kot bi rekel France Prešeren, lahko samo gledamo te simptome samouničevanja, ki jo izvaja sita ljubljanska mladina.
Edini izhod iz tega zakletega stanja bi bilo temu zlu spodrezati korenine. Odstraniti vir okužbe!
Nehajmo kupovati in brati naše vodilne medije, ki so v rokah rdečih tajkunov in v katere pišejo učenci nekdanjega marksističnega centra. Nehajmo gledati nacionalno TV! In vprašajmo se, zakaj davkoplačevalci financiramo celo vrsto klubov in nevladnih organizacij, katerih edina naloga je zganjati revolucijo, ščuvati proti normalnosti. Vprašajmo se, zakaj Slovenija potrebuje Mirovni inštitut. In vprašajmo se, zakaj recimo potrebujemo FDV, to kovačnico neomarksističnih kadrov.
