Pred skoraj petdesetimi leti sem imel čast povabiti v Sušnikovo študijsko knjižnico na Ravnah profesorja Branka Rudolfa, da nam je govoril o Goethejevem Faustu. Pri kavi nam je pripovedoval anekdoto iz svojega življenja »komisarja za kulturo« v Mariboru in okolici v letih po vojni. Bil je prepričan privrženec marksizma, eden redkih iskrenih komunistov, ki sem jih v življenju srečal.
Pred veliko nočjo so ga poklicali na komite in ga zadolžili, naj javno nastopi proti temu, da kmetje pripeljejo na tržnico tradicionalne velikonočne jedi, od potic do pobarvanih jajc, šunk in klobas. Pričakovali so, da bo govoril v tem smislu na shodih in da bo kaj napisal za mariborski Večer. Njegov odgovor je bil: »Tovariši, ne bom se boril proti pobarvanim jajcam!« To je bil stavek pogumnega in razumnega človeka, kakršnih je bilo v tistem času zelo malo, v komandni kabini komunističnega režima pa najbrž nobenega.
Tu imamo paradoks, da imamo na isto zadevo, na »pobarvana jajca«, komunisti in tisti, ki verujemo v Jezusa in njegov evangelij, podoben pogled. Oboji trdimo, da je to del folklornega praznoverja, le da so komunisti v tem videli po eni strani neumnost, kar je res, po drugi pa simbole »reakcionarnega klerikalizma«, kakor se je tedaj glasila njihova latinščina, medtem ko je za kristjane, ki resno jemljejo evangelij, to praznoverje, malikovanje in sramotenje resničnega spomina na osvoboditev Izraela iz egiptovske sužnosti in na vstajenje Jezusa Kristusa iz groba v Jeruzalemu, ki je tudi edina osnova in zagotovilo našega vstajenja v času drugega Kristusovega prihoda na zemljo, ki ga kristjani pričakujemo.
Razlika je tudi v tem, da so se komunisti proti temu praznoverju in neumnosti bojevali ne le besedno, kakor so to pričakovali tudi od prof. Rudolfa, temveč še bolj administrativno, vse do represivnih ukrepov in nastopov tedanje službe »Ljudske milice«, medtem ko za kristjane velja, kakor pove apostol Pavel:
»Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih« (Ef 6, 12).
Izvor velike noči je Božje naročilo:
»GOSPOD je rekel Mojzesu in Aronu v egiptovski deželi: Deseti dan tega meseca naj si vsak priskrbi po eno jagnje za očetno hišo, po eno jagnje za hišo« (2 Mz 12, 1-3).
Tako se ne bojujemo niti proti mesu na tržnici ali na policah trgovin ali na mizah katoličanov ali pravoslavnih, ki s svinjino celebrirajo svoje dojemanje praznika, ki so ga Judje obhajali z ovčjim mesom, ki jim je bilo prispodoba za prihodnje »nedolžno jagnje«, ki je podoba našega Odrešenika, niti proti pobarvanim jajcam, ki so značilno čaščenje poganskih božanstev plodnosti, in proti drugim folklornim sestavinam »velike noči«, ki nima povezave z izvorom tega v osnovi judovskega praznika, kakor tudi ne proti ljudem, ki so velik judovski praznik in edini resnični praznik kristjanov, Gospodovo smrt in vstajenje, spremenili v bučno folklorno in pogansko prireditev ter z jedjo simbolizirano norčevanje iz osrednjega Kristusovega simbola, saj predpodoba Križanega ni prašič, ampak jagnje.
Pred veliko nočjo so ga poklicali na komite in ga zadolžili, naj javno nastopi proti temu, da kmetje pripeljejo na tržnico tradicionalne velikonočne jedi, od potic do pobarvanih jajc, šunk in klobas. Pričakovali so, da bo govoril v tem smislu na shodih in da bo kaj napisal za mariborski Večer. Njegov odgovor je bil: »Tovariši, ne bom se boril proti pobarvanim jajcam!«
Krščansko bistvo tega praznika je zajeto v Pavlovih besedah:
»Če se oznanja, da je bil Kristus obujen od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera« (1 Kor 15, 12-14).
Na te besede sem se spomnil te dni, ko sem na avstrijski televiziji v verskem programu Kreuz & Quer prisluhnil predstavitvi znanega dunajskega duhovnika dr. Alberta Reinerja, ki se mu moram v njegovem človeškem profilu prikloniti, saj njegova življenjska in tudi duhovniška pot ni bila lahka, dvakrat je pogumno prebolel raka; a na vprašanje, kaj veruje, je odgovoril v slogu sodobnega evropskega šamana: Ne verujem v vstajenje na onem svetu, ampak v nekakšne energije, ki za nami morda ostajajo.
Tako nekako. Ni mu bilo treba skrbeti, kaj bo rekel njegov škof in kardinal, saj približno tako vero danes javno ali vsaj pri sebi izpoveduje velik del najvišjega cerkvenega vodstva. In to je vse bolj tudi vera večjega dela poimenskih kristjanov, ki se definirajo z »zakramenti« in obredi, praznovanji in romanji, prižganimi svečami in oluščenimi »velikonočnimi« jajci, ne pa s hojo za Kristusom, ki je edino spričevalo resničnega kristjana.
Dogodek, iz katerega se je rodilo krščansko praznovanje velike noči, je potekal tiho, brez vsakih ceremonij, v najeti dvorani v Jeruzalemu, kjer so po Jezusovem naročilu pripravili velikonočno jagnje v spomin na izhod iz Egipta, a tudi že kot napoved dogodka, ki je takoj sledil in temeljno spremenil svet. Ne v smislu socialnih, okoljskih, oblastnih, tehničnih in drugih reform, pač pa v tem, da smo po Kristusu dobili neposreden dostop do Boga brez vseh drugih posrednikov razen Jezusa, kajti:
»Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus« (1 Tim 2, 5).
Dogajanje v teh dneh je poleg vsega drugega tudi resno opozorilo z neba, da bo šale kmalu konec in bo vsakdo moral dajati odgovor o tem, za kom je hodil, komu je sledil, komu je skušal postati podoben. Kdor ima razum, se boji tega, ki bo ta odgovor od vsakogar terjal, ne pa virusa, ki lahko dela težave telesu, lahko ga tudi usmrti, nobenega vpliva pa nima na človekovo večno perspektivo.
Da imajo v drugih deželah vendar – kako neverjetno – oblastnike, ki ne mislijo le meseno, ampak tudi duhovno, je tale nagovor pastorja cerkve Central Christian Church Joea Wrighta ob odprtju senatne sejev mestu Topeka v zvezni državi Kanzas 23. januarja 1996 s temi besedami:
»Nebeški Oče, danes stopamo pred Tebe, da bi Te prosili za odpuščanje in da nas bi napotil in vodil. Vemo, kako tvoja beseda pravi: Gorje tistim, ki hudo imajo za dobro, a prav to smo delali.
- Izgubili smo duhovno ravnotežje in svoje vrednote obrnili na glavo.
- Priznamo, da smo absolutno resnico Tvoje besede zasmehovali v imenu moralnega pluralizma.
- Slavili smo druge bogove in temu rekli multikulturnost.
- Pritrjevali smo perverznosti in temu rekli alternativni načini življenja.
- Izkoriščali smo revne in temu rekli loterija.
- Zanemarili smo potrebne in temu rekli samoohranitev.
- Nagrajevali smo lenobo in temu rekli socialna podpora.
- Oče, v imenu izbire smo svoje nerojene otroke ubijali in nato v imenu pravice do življenja ubijale te, ki zagovarjajo splav.
- Zanemarili smo vzgojo svojih otrok in temu rekli izgradnja samozavesti.
- Zlorabili smo oblast in temu rekli politična spretnost.
- Poželeli smo lastnino svojega soseda in temu rekli davki.
- Ozračje smo zastrupili z obscenostmi in pornografijo in to označili kot svobodo izražanja.
- Posmehovali smo se starim vrednotam naših prednikov in temu rekli razsvetljenstvo.
Preišči nas, o Bog, in prepoznaj danes naša srca! Preizkusi nas in pokaži nam katero koli zlo v nas in potem nas očisti vsakega greha in nas osvobodi.
Vodi in blagoslovi te može in žene, ki so jih poslali ljudje Kanzasa in ki si ji Ti določil, da bi vladali tej čudoviti deželi. Podari jim svojo modrost za vladanje in naj nas njihove odločitve usmerjajo v središče Tvoje volje. To prosim v imenu Tvojega Sina, živega Rešitelja, Jezusa Kristusa. Amen!
Ne bom vprašal, ali imata Slovenija in Avstrija take poslance in ministre,da bi svoje posvete zečeli z molitvijo, a tudi ko se vprašam, ali imata enega samega takega občinskega svétnika, ki bi kaj takega predlagal, ostajam v območju hude skepse z nekaj upanja, da se motim.
