V nedeljo, 22. 3., je RTV SLO na prvem programu gostila kandidata za članstvo v Centralnem komiteju ZKS (novembra 1989), predsednika »reformiranih« komunistov ter športnega funkcionarja, ki si je za geslo svojih neštetih mandatov vzel rek antičnega pesnika Horaca: »Postavil sem si spomenik, trajnejši od brona«.
Države so propadale (SZ, SFRJ), nastajale so nove (Slovenija, EU), režime je odnašalo in na njihova mesta naplavljalo druge (Egipt, Libija …) Menjavale so se demokratske in republikanske oblasti, spreminjale so se rabe energentov, namembnosti gorivnih celic, strukture računalniških vezij; moda, indeksi telesnih mas manekenk in manekenov; materiali; avtomobilska industrija je napravila v tem času radikalno spremembo, prav tako letalska.
Le Janez Kocijančič je »ostajal in trajal« – kot beremo v znameniti pesmi Mirabojski most –, visok kot hrast, trden kot bron na čelu slovenskih športnikov, neminljivi predsednik nacionalnega olimpijskega komiteja.
Nič, kar je vozilo po cestah ali frčalo po zraku, ni ostalo takšno, kot je bilo. Še naravoslovne znanosti so se v temeljih tresle. Le Janez Kocijančič je »ostajal in trajal« – kot beremo v znameniti pesmi Mirabojski most –, visok kot hrast, trden kot bron na čelu slovenskih športnikov, neminljivi predsednik nacionalnega olimpijskega komiteja.
Ljubo Jasnič, Športna loterija in Nordijska kombinacija pri SZS (omenjamo samo najpomembnejše deležnike) so si bili edini, da je edina pot naprej za takšnega predsednika, za kakršnega se je Janez Kocijančič pri svojem delu neprenehoma izkazoval, zgolj neomejeno ponavljanje mandatov. In to je šlo do zavidljivega rekorda. Ljubljencu domačih športnih muz je uspelo ostati četrt stoletja na čelu OK RS. Pred takšnim dosežkom mora vsak pošten Slovenec – sneti klobuk.
A kar je budilo največ čudenja: ob nečloveški zaposlenosti svojih moči ni odtegoval drugim. Kdo bi sebično poniknil v »opravilu enem« (izraz je Prešernov), se zadovoljil s častmi in nalogami, ki so se mu na onem mestu ponujale, a on ni bil iz tega testa. Vsega se je razdajal, spet do neslutene razsežnosti.
Do fiaska s Tamom (in Drnovškom) je vodil »reform-komunistično« stranko (1996).
Do fiaska s Tamom (in Drnovškom) je vodil »reform-komunistično« stranko (1996). Ime smo dali v narekovaje, ker je šele pod mandatom njegovega naslednika ta stranka zmogla napraviti korak iz okostenele preteklosti: če je Janez Kocijančič na spravni slovesnosti v Rogu rinil roke globoko v prav vse žepe, kar jih je štela njegova suknja, je Borut Pahor, naslednji predsednik tako imenovane Stranke demokratične prenove, zmogel čez Rubikon in odprl vprašanje narodne sprave na način, ki je nosil v sebi kvas prihodnosti.
A tedaj je bil Janez Kocijančič že drugje: težaško se je vpregel v voz, ki sliši na ime RTV SLO. Postal je tam predsednik Svéta: ne samo, da je korêto vlekel v strm klanec (beri v nove čase demokracije), moral se je tudi stalno razgledovati po smeri, naklonih in vseh mogočih odklonih, ki jih je prinašala nova doba svobode. Za to pa je bil načelnik »Svéta«: organa, ki je tako kot v časih partije skrbel za pravilni »kurz«.
Ob tem je njegova neizčrpna osebnost našla še čas, da je opravljala svetovalna dela: trudila se je na primer na državnem Telekomu. Da je ob tem premogla energijo za osnovanje Foruma 21, društva modrecev in pravičnikov, katerih edina stiska je ta – da jih je premalo, je dobesedno na meji biološkega čudeža.
Sin Gorazda Kocijančiča (na sliki) Matic Kocijančič ima službo na Univerzi – brez mednarodnih referenc in na osnovi bibliografije, ki temelji na – časopisnih člankih.
Lahko gremo nekaj let nazaj, a ostanemo v istem familiarnem krogu. 24. oktobra 2016, malo po okrogli obletnici (10-letnici), odkar je dotični postal »osebnost revije Delo za leto 2005, je internetni portal RTV SLO objavil predstavitev knjige O nekaterih drugih (izdano s sredstvi proračuna RS). Avtor je oseba, ki je z literarnim junakom prvih odstavkov kar najtesneje povezana (naslednja generacija istega priimka). Vzporedno s tem je prostor za promocijo namenil tudi državni radio. Knjigo in avtorja so prestavili »kraljevsko«.
Primerjali so ga z najpomembnejšimi filozofi zahoda, najprej z Descartesom: pri tem naj bi G. Kocijančiča logos avtorja Razprave o metodi celo presegal: »A ne gre kot pri Descartesu za pozitivno opredeljevanje, ampak za negativno približevanje, ki se nikoli zares ne konča« Odlomek iz hvaljenega besedila navajamo: »Nihilistični nič je lahko - … - že vnaprej iz-bit z radikalno drugačnostjo apofatičnega Niča in mojo predanostjo, spokojnim od-puščanjem lastne edine-biti. Nič ničnosti ni ničenje vsega, kar je, bruha iz nedoumljivosti svojega Izvora in je skupaj s celoto sveta, s celoto pojavov, odnosov, razmerij, in jih kot bit vsega enhipostaziram, dan kot ogrožajoča osnova mojega sveta, kot njegovo stalno bitno razjedanje v času, kot njegova skrajna izpostavljenost. Vendar mi ravno v tem, ko na najgloblji ravni vidim, da apofatični Nič ni pregnanten zgolj z ogrožajočim ničem, ki v času razjeda moj obstoj, ampak da daje ta z ničem ogroženi obstoj sam, da torej prebogato – v preobilju – izliva celoto mojega sveta v njegovi biti (…) hkrati z njegovo ničnostjo, zasije medenološka diferenca apofatičnega in nihilističnega niča.« (MMC RTV SLO).
Kaj je to …? Kaj v besedah delajo vezaji, ki sicer povezujejo priredne zloženke tipa Vič-Rudnik? Kako je nič lahko iz-bit, če je nič? Koliko vrst niča obstaja? Dve, pet, oseminštirideset? Nič je pač nič. Nič ničnosti je ali ni ničenje vsega, in če da ali če ne, kdo ali kaj potem bruha iz nedoumljivosti (sicer pleonazem, ker je stavek sam nedoumljiv) svojega Izvora (katerega in od koga ali kaj ter zakaj z veliko začetnico?) … Kaj je to: apofatični nič ni pregnanten zgolj z ogrožajočim ničem …? Pregnanten je po germanskih in latinskih etimologijah toliko kot noseč (rojstvo). Kaj to počne v slovenščini? Je nič noseč? …
Častni meščan Ljubljane 2018 dr. Janez Kocijančič z ženo Andrejo in hčerko Nike.
Knjiga pohval in pritožb je edina strokovna monografija človeka, ki predstavlja tretjo generacijo istega priimka (vir: Cobiss). Izšla je pri založbi, katere najvplivnejši deležnik je prav avtor besedila iz gornjega odstavka. Mladi mož že ima službo na Univerzi – brez mednarodnih referenc in na osnovi bibliografije, ki temelji na – časopisnih člankih. V posmeh stotinam študentov humanistike, ki so boljši, a ostajajo prekarci. So na cesti, ker niso prvorazredni.
Intervju Janeza Kocijančiča, ki je na nacionalni RTV SLO prišel v trenutku, ko se je država zatresla spričo katastrofe, ki ji ni nič, kar smo do sedaj spoznali, podobnega, je v tem smislu svojevrstna razsvetlitev. Govori o vselej posvečenih v skrivnosti uspeha, blagostanja in kar je še teh blagrov. Zanje bo tako ostalo tudi tedaj, ko se bo – če se bo – pričujoča kuga poslovila z obličja Zemlje. Kakšne glose imajo namreč tudi žalosten konec.
