Izjema so Štajerci, sploh pa Prekmurci, kjer se je skozi stoletja edina ohranila judovska skupnost na Slovenskem. Na Kranjskem so jih za vsak primer pregnali že konec 16. stoletja, in Ljubljana je bržkone edina evropska prestolnica, kjer boste zaman iskali sledove sinagoge.

Nova slovenska elita

O ljubljanski sinagogi se le ugiba. Morda je nekoč stala na Židovski stezi – to je majhna, ozka in skorajda strma ulica, ki povezuje Gosposko cesto in Židovsko ulico v Stari Ljubljani. Židovska steza je v neposredni bližini Deželnega dvorca, kjer domuje Univerza v Ljubljani, z njenega velikega balkona pa je najlepši razgled na Kongresni trg. Desetega maja 1945 so na njem slavili prihod svobode v belo Ljubljano.

Slavnostni govornik je bil pesnik Oton Župančič, oblečen v pražnjo črno obleko s temnim metuljčkom, v rokah je imel list belega papirja, iz katerega je ognjevito bral svoj govor. Za Župančičem so lahko ljudje opazili pripadnike nove družbene in politične elite. Josipa Ribičiča, Borisa Kidriča, prvega predsednika povojne slovenske vlade, pa Josipa Vidmarja, čigar brat Milan je med vojno predsedoval Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.

Na častni tribuni z nacisti

Prav družina Vidmar je dokaz, kako relativna je črta med dobrim in zlom, svobodo in suženjstvom, uporom in kolaboracijo. Josipov brat Milan je namreč leta 1944 prav tako gledal na Kongresni trg, le da v precej drugačni družbi.

Zdi se paradoksalno, toda pod liberalno vlado svobodnjakov, ki so ustanovili celo strateški svet za preprečevanje sovražnega govora s svetovno znano aktivistko Niko Kovač na čelu, se je sovražni govor razplamtel bolj kot kdaj prej.

29. junija 1944 je tam potekalo veliko protikomunistično zborovanje, na katerem so se pojavili vsi pomembnejši predstavniki kolaborantske oblasti, na čelu s prezidentom pokrajinske uprave, generalom Leonom Rupnikom, prevzvišenim škofom Gregorijem Rožmanom in poveljnikom domobranske vojske Francem Krenerjem. Vidmar je sedel na častni tribuni, obdan z nacisti, gestapovci in domobranci.

Enajst mesecev kasneje, 26. maja 1945, je njegov brat Josip z balkona univerze spremljal maršala Tita, ki je prav tako nagovoril več tisoč ljudi na Kongresnem trgu. Odmevale so zlasti njegove besede, namenjene izdajalcem, ki so pobegnili iz naše dežele:  »Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših čudovitih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.«

Za elito je vedno poskrbljeno

Milanu Vidmarju, ki bi ga kak preveč zagret komunistični aktivist lahko obtožil, da je izdajalec, ker je sedel na častni tribuni z okupatorji, se nikoli ni zgodilo nič. Morda je imel kot matematik in znanstvenik zgolj veliko srečo, da mu nihče ni zameril sodelovanja na domobranski procesiji? Morda pa ga je vseeno rešilo to, da je bil njegov mlajši brat Josip predsednik Prezidija ljudske skupščine, torej velika živina v novem sistemu.

V bistvu je vseeno, kajti za družbeno elito je vedno poskrbljeno. Tisti, ki nosijo vso težo svojih odločitev, četudi so bile sprejete v dobri veri, so praviloma navadni ljudje. Ti so pač pogrešljivi. Na tisoče jih je z življenjem plačalo svojo »izdajo«, ker je pač tako odločila revolucionarna oblast. Dokazov niti niso imeli časa iskali, saj se je mudilo, sodišča so bili strelski vodi, brezna in rudniški jaški.

Agresivna ruska propaganda

Slovenci se še dolgo ne bodo sporazumeli, kdo je bil v obdobju 1941–1945 storilec in kdo žrtev. Toda to je značilnost vsake državljanske vojne, predvsem pa revolucije. In če zdaj našo nacionalno travmo apliciramo na odnos do trpljenja drugih, pridemo do zanimivih ugotovitev.

Vzemimo le dva najbolj kričeča primera nasilja in umiranja, ki zaposlujeta tudi množico bolj ali manj anonimnih spletnih komentatorjev: Ukrajino in Bližnji vzhod. V prvem primeru naj bi bila odločitev, na čigavi strani so naše simpatije, jasna in načelna: Ukrajina je žrtev, Rusija je agresor. Po dveh letih in pol najbolj brutalne vojne v Evropi po letu 1945 očitno nismo več prepričani v to, vsaj če spremljamo družbena omrežja in komentarje vodilnih medijev ne.

Glede na agresivnost ruske propagande, ki se ujema z nazori teoretikov zarot in anticepilcev, se zdi logično, da Putinova politika uživa tako visoko podporo med vraževernimi Srbi in antiameriško usmerjenimi Slovenci.

Ruska propagandna mašinerija je utemeljena na sovražnem govoru do vsega, kar je liberalno, zahodno in demokratično. Skozi rusko perspektivo je Evropa degenerirana starka, ki si zasluži smrt, Ukrajina pa rusko ozemlje, ki ga je Volodimir Zelenski, seveda prav tako žid, želel prodati zvezi Nato.

Medalja za pobijanje upokojencev

Zdi se paradoksalno, toda pod domnevno liberalno vlado svobodnjakov, ki so ustanovili celo strateški svet za preprečevanje sovražnega govora s svetovno znano aktivistko Niko Kovač na čelu, se je sovražni govor razplamtel bolj kot kdaj prej. Še nikoli se na spletu ni tako žalilo, zmerjalo in pozivalo k pobojem nasprotnikov.

Poleg Ukrajine strasti razvnema vojna na Bližnjem vzhodu, kjer je mir zgolj obdobje med dvema vojnama, konflikt med Judi in Arabci (Palestinci) pa se zdi nerešljiv. Pri nas se nasprotja med ljudmi končajo v sovražnem govoru, na ozemlju nekdanje britanske Palestine pa z vojno. Odkar je Putin začel vojno proti Zahodu, je nacionalkin portal MMC povsem pod vplivom ruskih trolov, nič manj niso agresivni proarabski aktivisti, za katere je antisemitizem nekakšna šala.

Eden zadnjih primerov, s katerim bi se lahko ukvarjal strateški svet Nike Kovač, je povezan z napadom v Izraelu, ko je palestinski terorist s tovornjakom zapeljal v skupino upokojencev in jih več ubil. V množici antisemitskih komentarjev je Janez Stariha napisal, da bi morali temu človeku dati medaljo za to, kar je storil. Stariha je mestni svetnik v Ljubljani, ki vzorno nadaljuje tradicijo v najlepšem antisemitskem mestu na svetu.