Rex non potest peccare, kralj ne more grešiti! To je tisti znameniti angleški »The King can do no wrong« , ki pomeni popolno imuniteto vladarja, nedotakljivost oblasti pred kakršnokoli kazensko ali civilo odgovornostjo. Vladar ne more storiti nič nedovoljenega ali prepovedanega. Ker je pač kralj.

Še vedno se sklicujejo na svojo nedotakljivost

Čeprav je srednjeveški pogled na imuniteto suverena v zgodovini sicer postopoma izpuhteval, se danes nekateri svetovni voditelji, za katere se zanima roka pravice, še vedno sklicujejo na svojo nedotakljivost. Ne mislim na Roberta Goloba, pač pa na Vladimirja Putina, ki ga išče Mednarodno kazensko sodišče. Rusi ne priznavajo tega sodišča, podobno kot ga ne Združene države, Severna Koreja in še dva ducata držav.

Včasih bi že nekaj manj sodniške arogance rešilo marsikatero grenko izkušnjo.

Vladarji so se stoletja izogibali osebni odgovornosti za svoje malopridnosti, dokler jih ni civilizacijski razvoj postavil v položaj, ko niso postali le prvi med enakimi, pač pa dejansko povsem enakopravni z drugimi državljani. Posebej tam, ker vlada pravna država, so prvi med enakimi celo bolj na očeh ljudstva kot »običajni« državljani, saj nosijo politično odgovornost za svoja dejanja in odločitve.

Marsikdaj jih prav politična odgovornost, ki je v svojem bistvu objektivna, odnese s položaja. Poleg tega so politiki in javni funkcionarji ves čas na očeh javnosti, ki je do njihovih napak običajno stroga in nepopustljiva.

Sodniška aroganca

Kako pa je s profesionalnimi državnimi uradniki, zaposlenimi v pravosodju, in sodniki, ki se pogosto obnašajo vzvišeno in vzbujajo dvom, da dejansko sodijo »v imenu ljudstva«? So nedotakljivi? Jasno, da niso. Sodniki oziroma sodnice (gre za enega najbolj feminiziranih poklicev pri nas) kvečjemu trpijo zaradi nizkega javnega ugleda, vendar doslej še niso našli načina, da bi ovrgli stereotipe o sebi. Pa bi včasih že nekaj manj sodniške arogance rešilo marsikatero grenko izkušnjo.

Opisal bom dva primera. V prvem sem bil stranka v postopku, celo obdolženec. Šlo je za tožbo proti mediju, ki se je vlekla več let, in zasebni tožilec je bil očitno pripravljen vztrajati v nedogled, četudi je bilo hitro jasno, da bo s svojim zahtevkom težko uspel. Na koncu, na višjem sodišču, ki je sprejelo pravnomočno odločitev, je možakar, sicer državni uradnik, izgubil, izdajatelj medija in jaz kot (bivši) odgovorni urednik sva bila oproščena.

Na sodišče me je hotela pospremiti celo policija

Na tem mestu bi se morala zgodba zaključiti. Vendar se ni. Nekaj mesecev kasneje sem namreč prejel sklep sodišča, češ da moram kot obsojeni (!) v tisti zadevi plačati stroške kazenskega postopka. Sprva sem bil prepričan, da gre za dvojno napako, saj tisti, ki je oproščen, običajno nima nobenih stroškov.

No, meni jih je sodnica določila zato, ker mi je pošto nekajkrat vročal zasebni detektiv, enkrat pa me je na sodišče hotela pospremiti celo policija. Prisilna privedba. Na srečo sta bila policista dovolj normalna človeka in sta mi verjela na besedo, da bom zmogel sam do sodišča, zato ste me le pospremila v razpravno dvorano. Zakaj sploh tak cirkus, mi ni bilo jasno. Kot da bi bil kriminalec, ki beži pred roko pravice …

Bobo

Toda ta del, ki me je stal 350 evrov, sem pač požrl in plačal, medtem ko dejstvo, da me je sodnica mirno prekvalificirala v obsojenca, težje sprejmem. Ampak tudi to bi lažje prenesel, če bi se mi za napako kdo opravičil. Mislite, da se mi je sodnica opravičila, ker me je – verjamem, da nenamerno – razglasila za obsojenca? Ne, seveda se mi ni. Verjetno sem naiven, ker sem pričakoval, da zasebno opravičilo ne more biti prehud zalogaj za našo neodvisno sodstvo.

Intelektualna degradacija

Bi komu padla krona z glave, če bi rekel oprostite? Morda bodo naši pravnuki dočakali dan, ko se bodo sodniki spustili z Olimpa in postali človeški, torej takšni, kot so nekoč že bili, o čemer pišejo naši literati od Kersnika do Jurčiča. Biti sodnik je bil nekoč zelo ugleden poklic, ki je užival visok družbeni status. Takrat so ljudje sodnike še spoštovali. Bistveno pa je to, da so si sodniki to spoštovanje prislužili s svojim delom.

Kdaj natančno se je vse to izgubilo? Gotovo ne čez noč. Sodnike so leta 1945 ponižali v navadne izvrševalce oblastnih odločitev, delitve oblasti je bilo konec. »Usta, ki izrekajo besede zakonov«, kot je sodnike nekoč imenoval Montesquieu, so postala usta, ki govorijo, kar jim ukaže partija.

Takšna intelektualna degradacija gotovo pusti posledice, vendar so se sodniki konec osemdesetih znebili pokrovke policijske države in po letu 1991 ponovno postali samostojna veja oblasti. Jim je svoboda toliko stopila v glavo, da so postali arogantni?

Pridobitna dejavnost sodnikov

Sodniki so namreč v marsičem podobni angleškim vladarjem pred letom 1215, ko so jim baroni vsilili znamenito Magno carto Libertatum (Velika listina svoboščin), s katero so jim vsaj malo omejili oblast. Če želite s sodniki komunicirati, je to v resnici nemogoče. Kakršnakoli vprašanja so pritisk nanje, na njihovo neodvisnost. Kritike pa so sploh nedopustne.

Ustava pravi, da smo pred zakonom vsi enaki. Pa to dejansko velja tudi za sodnike?!

S tem je povezan tudi drug primer. Med preiskovanjem zgodbe o sporu med lastniki večstanovanjske stavbe v Kosezah smo poskusili vzpostaviti stik z okrajno sodnico, ki ji je investitor očital, da je zahtevala 100.000 evrov nagrade, če prepriča sosede, da sprejmejo njegov projekt dokončne ureditve večstanovanjske stavbe, poleg tega bi mu drago zaračunala tudi vsako uro »popoldanskega« poslovnega svetovanja, ki mu ga je ponujala. Vse to je seveda pridobitna dejavnost, ki je v nasprotju z zakonom o sodniški službi.

Na sodišču niso želeli komentirati niti hipotetičnega primera, ko bi sodnik opravljal pridobitno dejavnost, konkretna sodnica pa nam ni odgovorila na eno samo novinarsko vprašanje. Se je pa namesto nje oglasil njen odvetnik in nam med vrsticami zagrozil, da nadlegujemo njegovo stranko, da naša vprašanja posegajo v zasebnost sodnice in da ne niso le grožnje njej, pač pa tudi njenim družinskim članom.

Ustava pravi, da smo pred zakonom vsi enaki. Pa to dejansko velja tudi za sodnike?!