Toda naša komodna Levica bi bila seveda v vladi do konca, če je možno, pa tudi v naslednji. Oblast je slast, te stranke pa prav nič ne skrbi, da slovensko gospodarstvo njenih neomarksističnih pogledov ne bi preživelo.

Lomastenje te radikalne stranke, ki po naravi stvari sodi med opozicijo, je bilo doslej omejeno na notranjo politiko. Ni jih bilo vedno prijetno poslušati, včasih so imeli nore zamisli, občasno so koga tudi nasmejali s svojimi poenostavljenimi pogledi na svet. Zdaj pa so z zahtevo, ki jo je najmanjša poslanska skupina naslovila na vlado, zahtevali prenehanje vojaške pomoči Ukrajini.

Sprememba politične strategije oziroma širitev polja delovanja pomeni, da se subverzivnost Levice širi v zunanjo politik in mednarodne odnose. Nataša Sukič, ki v imenu stranke poudarja nujnost demilitarizacije in diplomatske rešitve rusko-ukrajinske vojne, je bodisi naivna bodisi nevedna. Pokvarjena po mojem ni, kajti v tem primeru bi sedela v poslanskih klopeh kakšne druge, večje stranke.

Nataša Sukič je simptom politike, ki nas lahko pripelje v resne težave. Če sta krivca za to naivnost ali nevednost, potem jo je treba opozoriti, s kom imamo opravka glede agresije na Ukrajino. S psihopatom, lažnivcem in osumljenim vojnim zločincem Vladimirjem Putinom.

Nataša Sukič je bodisi naivna bodisi nevedna. Pokvarjena po mojem ni, kajti v tem primeru bi sedela v poslanskih klopeh kakšne druge, večje stranke.

Podobno naivno so o nekem drugem zločincu pred skoraj natanko 86 leti razmišljali zahodni politiki z britanskim premierjem Chamberlainom na čelu, ko so v Münchnu pristali na Hitlerjevo izsiljevanje in z njim podpisali sporazum. Simbolika belega lista papirja, s katerim je britanski premier mahal po vrnitvi v London, je kmalu postala morbidna: bela barva namreč pomeni predajo, kapitulacijo.

Naša Levica, ki ima o mednarodni politiki, vojni in miru povsem iluzorne predstave, za katere lahko ugotovimo, da so na nivoju nekdanjega Pionirskega lista, bi danes naredila natanko takšno napako, kot so jo evropski demokrati leta 1938: v imenu miru, karkoli to že pomeni, bi podpisala sramotni sporazum s Hitlerjem (Putinom) in žrtvovala državo, ki je trn v peti diktatorja. Pred 86 let je bila to Češkoslovaška, danes bi bila žrtev njihove naivnosti Ukrajina.

Zgodovina se ravno na primeru Nataše Sukič in Levice lahko ponovi kot tragedija. Poziv k prenehanju pošiljanja vojaške pomoči Ukrajini pomeni podporo agresorju. Človek se ob tem vpraša, ali je lahko nekdo tako cinično naiven, da verjame, da bi prenehanje vojaške pomoči napadeni državi pomagalo k miru. V bistvu bi res pomagalo, toda le k večnemu miru. To, kar zagovarja Levica, je namreč kapitulacija. Predaja. Tega sicer za nobeno ceno ne bodo hoteli priznati, vendar drugačna razlaga enostavno ni mogoča.

Kaj bi si o takšni kapitulantski mentaliteti, ki prežema moderno Levico, vajeno oblastne komoditete ter vseh malih in malo večjih privilegijev, mislili nekdanji tovariši, partizani, komunisti? Vsi tisti, ki so svoje politično in družbeno poslanstvo utemeljili z ustanovitvijo Komunistične partije Slovenije. Tisti, ki jih je z nočnim pohodom z baklami na Čebine počastila tudi vrhovna kulturna politkomisarka Asta Vrečko.

Kaj bi si vsi pogumni partizani, ki so se štiri leta upirali kapitulaciji pred močnejšim sovražnikom, agresorjem, ki ga je gnal podoben motiv kot ruske imperialiste v Ukrajini, mislili o takšnih pozivih, kakršni danes prihajajo iz Levice?

Kaj za božjo voljo se gredo v tej stranki? Ali Levica sploh še ohranja tradicijo upora? Je to še stranka, ki spoštuje borce za svobodo?

Vprašanja, ki se zastavljajo, nikakor niso površinska, še manj retorična. Kaj za božjo voljo se gredo v tej stranki? Ali Levica sploh še ohranja tradicijo upora? Je to še stranka, ki spoštuje borce za svobodo? Je to stranka, ki spoštuje svobodo, za katero velja, da je neodtujljiva in človeku sveta?

Dvomim, da so (vsi) odgovori lahko pritrdilni. Kajti to, kar danes poskuša uveljaviti in v politični diskurz vnesti Levica, je logika kapitulantstva in predaje. Tovariši se niso borili za to, da bi njihov podmladek pljuval na njihove grobove in sramotil spomin na odpor proti takšnemu ali drugačnemu fašizmu.

Mislim, da je treba biti brutalno iskren in jasen: Levica odreka napadenim Ukrajincem pravico do upora, do obrambe pred ruskimi zavojevalci. Odrekati človeku pravico do obrambe pa ne pomeni nič drugega, kot da pristanemo na to, da je njegova svoboda omejena. Da drugi odločajo o njegovi usodi, še več, o njegovem življenju in smrti.

Govoriti o prekinitvi (vojaške) pomoči Ukrajini je nova agenda Levice, s katero misli dvigniti svoj zapravljeni politični kapital. Razumem, da nujno potrebuje nekaj, s čimer bi lahko obdržala volivce, ohranila obraz in na naslednjih volitvah ponovno prišla v parlament. Takšna politika ni prepovedana, kajti živimo v demokratični in svobodni državi.

Stari borci, komunisti in partizani se obračajo v grobovih! Marsikaj so doživeli in preživeli, le tega, da jih bodo lastni vnuki tako hinavsko izdali, ne.

Tisto, kar zelo moti in kar je pravzaprav moralno zelo sporno, pa je to, da Levica svojo politično agendo gradi na življenjih in smrti Ukrajincev. O tem, ali se bodo še naprej upirali Rusiji ali pa se bodo predali oziroma začeli pogajati o kapitulaciji, ne odloča Levica niti Američani in Britanci, še manj zveza Nato.

O svoji eksistenci odločajo zgolj in samo Ukrajinci. Mi jim lahko v teh najtežjih časih stojimo ob strani in jih podpiramo. Tudi z orožjem. Kdor to problematizira, naj ima toliko jajc in začne vojno s Putinom, s katero ga bo prisilil k pogajanjem oziroma k miru.

Zakaj naša draga Levica na sproži mirovne pobude v Moskvi? Doslej niso zmogli ene same ostre besede proti Putinu. Kako to? Se ga tako bojijo?! Oh, kako se stari borci, komunisti in partizani obračajo v grobovih! Marsikaj so doživeli in preživeli, le tega, da jih bodo lastni vnuki tako hinavsko izdali, ne.