Na prvi sliki Tanja Fajon s čelado in v neprebojnim jopiču sedi v blindiranem terencu, ki divja po somalski prestolnici Mogadiš.

Drugi prizor je umirjen, kontemplativen: predsednica republike Nataša Pirc Musar si v naglavni ruti z zanimanjem ogleduje Veliko mošejo šejka Zajeda v Abu Dhabiju, glavnem mestu Združenih arabskih emiratov.

Na tretji sliki pa vidimo Matjaža Hana, gospodarskega ministra, ki v slogu Benečana Marca Pola išče nove trgovske priložnosti na Kitajskem, posebej za slovensko avtomobilsko industrijo v krizi, in pozira z avtomobilčkom v rokah.

Trije visoki predstavniki naše države so bili v prvih dneh novembra sicer na treh različnih koncih sveta, vendar imajo njihove misije podobno sporočilo: Slovenija je resda evropska država, članica Evropske unije in Severnoatlantskega obrambnega zavezništva (NATO), vendar kot nestalna članica Varnostnega sveta ZN skrbi tudi za odnose z globalnim jugom kot tudi z državami, s katerimi doslej posebnih stikov ni imela. Toda ali je to sporočilo, ki smo ga namenoma oblikovali kot izjavo za javnost zunanjega ministrstva, dejansko točno in vsebinsko ustrezno?

Da bi odgovorili na to resno in utemeljeno vprašanje, si moramo najprej razjasniti, kdo in kaj smo. Slovenski nacionalni interesi so predvsem življenjsko odvisni od širšega okolja, kamor smo zgodovinsko, kulturno, civilizacijsko, politično in gospodarsko umeščeni. Torej od Evrope, točneje Evropske unije. V širšem smislu pa pripadamo zahodni hemisferi, ki se je po padcu berlinskega zidu razširila tudi v Srednjo in Vzhodno Evropo.

Instagram

Toda s to definicijo slovenskega DNK, če lahko temu tako rečemo, se vsi ne strinjajo; del politike oziroma oblasti ima s tem določene težave, zaradi česar slovenska diplomacija zadnje dve leti in pol počne stvari, ki jih težko razumemo.

Pandorino skrinjico je hote ali nehote odprla zunanja ministrica Tanja Fajon, ko je ob nastopu mandata definirala svojo »feministično zunanjo politiko«, ki na papirju govori o opolnomočenju žensk na vseh področjih, v praksi pa se ministrica brez težav srečuje s predstavniki avtoritarnih režimov, kjer so pravice žensk brutalno poteptane, na drugi strani pa predolgo molči ob zelo očitnih zlorabah žensk.

Črni jastreb in bela golobica

Šestdnevna afriška turneja, na katero se je Tanja Fajon podala 31. oktobra, je prišla kot naročena za resno razpravo o identiteti slovenske zunanje politike. Obisk Etiopije je Mladika formalno opravičila s slovesnim odprtjem slovenskega veleposlaništva v Adis Abebi. Argumenta za to potezo, ob kateri bo marsikdo zavijal z očimi, naj bi bila dva: Slovenija je že med lobiranjem za nestalni sedež v Varnostnem svetu OZN obljubljala večjo prisotnost v podaharski Afriki, in Etiopija, ki ji je nekoč vladal Titov neuvrščeni prijatelj cesar Haile Selassie I., se je zdela primerna izbira.

V Adis Abebi je namreč sedež Afriške unije, organizacije, ki združuje 55 držav s kar 1,4 milijarde prebivalci. Sliši se impresivno, vendar pa Afriška unija ni ekvivalent Evropski uniji. Z drugimi besedami, Adis Abeba ni Bruselj, Slovenija pa z Etiopijo nima omembe vrednih gospodarskih odnosov, blagovna menjava v lanskem letu po podatkih statističnega urada (SURS) ni dosegla niti treh milijonov evrov (Slovenija je v Etiopijo izvozila za 1,75 mio evrov blaga, uvozila pa za 1,2 mio).

X.com/MZEZ

Na novo odkrita Afrika je očitno posebnega pomena za slovensko diplomacijo. Tanja Fajon je med obiskom Etiopije ponovila, da Slovenija podpira reformo Varnostnega sveta ZN in pravičnejšo zastopanost afriške celine. Argumenti, s katerimi Mladika opravičuje prisotnost v tem delu Afrike, torej nimajo zveze z ekonomijo, kar pomeni, da so lahko samo politični.

Toda tu se takoj zastavlja vprašanje, zakaj potem pozornosti ne namenjajo tudi največjim in najpomembnejšim afriškim državam, med katerimi ne moremo mimo 234-milijonske Nigerije ali pa najbolj razvite in mednarodno vplivne Južnoafriške republike, članice skupine BRICS. V JAR Slovenija še vedno nima ambasade. Odprla pa jo je v »gorski« Etiopiji.

»Želimo si okrepiti sodelovanje z Etiopijo na področju kmetijstva, apiturizma, prenosa tehnologij, umetne inteligence, upravljanja voda in odpadkov,« je bilo slišati ob slovesnem odprtju veleposlaništva v Adis Abebi, ki ima spričo svoje nadmorske višine skoraj 2.400 metrov nad morjem  zagotovo najbolj ugodno klimo med vsemi afriškimi državami. Slovenska veleposlanica malarije tam ne bo dobila.

Tanja Fajon je iz Etiopije poletela v kraj, ki bi ga v jeziku Donalda Trumpa imenovali »usrana luknja« (shit hole), in sicer somalsko prestolnico Mogadiš, za katero ste morda slišali zaradi  ameriškega akcijskega filma Black Hawk Down (Sestreljeni črni jastreb), ki ga je režiral Ridley Scott.

Somalija je sinonim za propadlo državo (failed state), obvladujejo jo različne plemenske tolpe, islamistične skupine in pirati, ki operirajo v morju ob t. i. Afriškem rogu. Vas zanima naša blagovna menjava s Somalijo? Po podatkih Sursa je Slovenija lani od tam uvozila, pazite, da vas ne vrže na rit – za celih 13 evrov blaga. Trinajst evrov! Pri izvozu pa pride popolno presenečenje: celih 18 milijonov evrov (!). Izvažamo tja orožje?

Slovenski troti in kenijske čebele

Zakaj je morala zunanja ministrica z močnim varovanjem v Mogadiš, kjer je še nekaj ur pred njenim prihodom izbruhnilo občasno streljanje? Morda gre za del ministričine notorične zaskrbljenosti nad kriznimi žarišči, za njena prizadevanja za mir in varnost, kar je v ospredju slovenskega delovanja v Varnostnem svetu ZN? V Mogadišu sicer že več kot leto in pol ni bilo nobenega tujega obiska, sploh pa ne iz Evropske unije, kar samo še potrjuje ugotovitev, da gre za resnično pozabljeno državo.

X.com/MZEZ

Na srečo se je kratek obisk najbolj nevarne afriške države končal brez incidentov, Tanja Fajon pa je afriško turnejo zaključila v Keniji, še eni neuvrščeni državi, kjer se je srečala z zunanjim ministrom Mudavadijem in izpostavila razvojno sodelovanje med državama s poudarkom na čebelarstvu.

Da, čebele in voda so rdeča nit slovenske diplomacije do globalnega juga, kritiki afriške turneje Tanje Fajon pa se sprašujejo, zakaj ni obiskala tudi Tanzanije, s katero je Slovenija vsaj turistično precej bolj povezana kot z Etiopijo ali Kenijo, kajti priljubljeni otok Zanzibar spada pod jurisdikcijo Tanzanije.

Naša država sicer financira dva projekta v Keniji, prvi je povezan z »upravljanjem rečnih bazenov v Keniji s pomočjo satelitske tehnologije, drugi pa s »krepitvijo podnebne odpornosti skupnosti v sušnih predelih Kenije«. Seveda tudi v tem primeru ne gre brez opolnomočenja žensk: Slovenija v Keniji »spodbuja čebelarke k ustvarjanju dobička in aktivnemu sodelovanju pri soodločanju v skupnostih«.

Če se je kdo ob tem spomnil na večdnevno poletno popotovanje predsednice Nataše Pirc Musar po Mongoliji, kjer je propagirala opolnomočenje žensk v gozdarstvu, mu ne bomo nič zamerili. A k predsednici se bomo še vrnili. Tanja Fajon, ki je imela v Keniji sestanek tudi z ministrom za investicije, trgovino in industrijo, je ugotovila, da obstaja »velik potencial na področju obnovljivih virov energije, kmetijstva, farmacije, turizma in čebelarstva«.

V idealnem svetu bi bila Kenija lahko vstopna točka za slovenska podjetja na afriški trg, koprsko pristanišče pa za kenijske proizvode na trge Srednje in Vzhodne Evrope. Toda realnost je neprizanesljiva: iz Kenije smo lani uvozili za pol milijona evrov blaga, izvozili pa za 1.35 mio evrov.

Daniel Novakovič/STA

Dejstvo je, da nobena afriških držav, ki jih je obiskala Tanja Fajon, za Slovenijo po statističnih podatkih ni omembe vredna gospodarska partnerica. Zakaj potem takšen poudarek sodelovanju z njimi?

Milijardni primanjkljaj s Kitajsko

Tanja Fajon se je ob zaključku svoje afriške turneje v idiličnem ambientu rezidence predstavništva Evropske unije v kenijske prestolnice Nairobi srečala z veleposlaniki držav EU. Poročala jim je o obisku Somalije in varnostnih razmerah tam. Medtem ko je uživala v prijetno topli tropski atmosferi in srkala smutije, se je njen strankarski kolega Matjaž Han v Šanghaju potil od naporov, da bi dosegel preboj v gospodarskem sodelovanju s Kitajsko.

Minister Han, ki je formalno pristojen tudi za turizem, se v Šanghaju ni šel turizma, kajti drugače kot z Afrike imamo s Kitajsko konkretno gospodarsko menjavo, čeprav so številke impresivne le iz kitajske perspektive: Slovenija namreč tja izvozi za manj kot 300 milijonov evrov, uvozi pa kar za 7 milijard evrov blaga (!). Tako orjaško neravnovesje bi se sicer lahko zmanjšalo, če bi kitajski proizvajalci avtomobilov začeli kupovati slovenske izdelke. Toda Kitajska je imela doslej sloves precej kavbojske države, ko gre za odnos do patentov, blagovnih znamk in varstva industrijske lastnine.

Han se je najprej udeležil odprtja Kitajskega mednarodnega uvoznega sejma (China International Import Expo – CIIE), srečal se je tudi z namestnikom ministra za trgovino in gospodarsko sodelovanje, pa tudi županom 4,5-miljonskega Ningboja. To je realni domet Slovenije na Kitajskem, za katero smo morda zanimivi zaradi Luke Koper, avtomobilske industrije in turizma.

X.com

Kitajci naj bi sicer v pogovorih poudarili, da cenijo držo Slovenije glede uvedbe carin na uvoz električnih vozil iz Kitajske. Največ priložnosti za sodelovanje med državama naj bi bilo na področju avtomobilske in farmacevtske industrije. Avtomobilski grozd Slovenije in Kitajsko združenje proizvajalcev avtomobilov sta sicer podpisala pismo o nameri.

Slovenska avtomobilska industrija je ta hip močno vezana na evropski trg, sploh nemški, kamor gre kar 40 odstotkov izvoza, zato je kriza nemške avtomobilske industrije povzročila mrzlično iskanje novih partnerjev. Tudi na Kitajskem. Toda ali je lahko Kitajska nadomesti izpad Nemčije?

Glede na negotovost trgovinskih odnosov med Evropsko unijo in Kitajsko se zdi zelo tvegano staviti na to karto, dvome je še povečala izvolitev Donalda Trumpa za ameriškega predsednika. Morebitna trgovinska (carinska) vojna med Zahodom in Kitajsko bi namreč zadala nov udarec slovenski avtomobilski industriji, če bi se preveč naslonila na izvoz na Kitajsko.

Azijska supersila je že nekaj let najpomembnejša trgovinska partnerica Slovenije v Aziji, z njo posluje 5000 slovenskih uvoznikov in 500 izvoznikov. Blagovna menjava s Kitajsko je lani znašala kar 7,65 milijarde evrov, s čemer je ta država četrta največja trgovinska partnerica Slovenije. Pred njo so le Švica, Nemčija in Italija.

X.com

Tisoč in ena noč

Če sta imela Tanja Fajon in Matjaž Han vsak na svoji celini naporno delo, je predsednica republike Nataša Pirc Musar najbolj uživala. V okviru uradnega obiska Združenih arabskih emiratov, kjer ji ni bilo treba odpirati veleposlaništva, saj že deluje, se je srečala z gostiteljem, šejkom Mohamedom bin Zajedom, ki jo je sprejel v svoji rezidenci v prestolnici emiratov Abu Dabiju.

Predsednica si za potovanje v eno najbogatejših in najrazvitejših držav v Perzijskem zalivu ni vzela pet dni (kot v primeru Mongolije), vseeno pa brez nekaj turizma ni šlo. Spletni oboževalci so se je lotili zaradi muslimanske naglavne rute, ki jo je nosila. Vendar so udarili mimo, saj jo je morala nositi na ogledu Velike mošeje šejka Zajeda v Abu Dabiju, kamor obiskovalke ne smejo brez take rute.

In opolnomočenje žensk? Seveda, tudi brez tega ni šlo, in predsednica se je v pogovoru s predsednikom federativnega nacionalnega sveta, v katerem sodeluje polovica žensk, dotaknila tudi pomena opolnomočenja žensk. Tokrat glede na poročanje kabineta niso izrecno omenjali žensk v gozdarstvu ali čebelarstvu, kar pa je glede na puščavo, ki pomeni celotno kopno Združenih arabskih emiratov, tudi razumljivo.

Posebnega namena tega obiska nismo mogli odkriti – razen seveda formalnega: predsednico so povabili na uradni in prijateljski obisk in se je temu odzvala. V njenem kabinetu za področje nacionalne varnosti, EU in zunanjih zadev skrbijo Nataša Dolenc, Zoran Stančič, Zlatko Šabič in Eva Tomič. Ustavimo se pri slednjih dveh: Šabič je profesor mednarodnih odnosov na FDV in strokovnjak za Vzhodno Azijo, Tomičeva pa svetuje predsednici na področju podnebne politike in človekovih pravic.

Daniel Novakovič/STA

Njen vpliv na predsednico je precejšen, kot nekdanja vodja Urada OZN za človekove pravice na zasedenem palestinskem ozemlju naj bi bila zaslužna tudi za ostra stališča predsednice do Izraela in vojne na Bližnjem vzhodu. Marsikdo bi rekel, da je Eva Tomič pristranska, ko gre za izraelsko-palestinski spor, vendar bi verjetno lahko podobno rekli za Zlatka Šabiča glede Kitajske.

Diplomatski turizem s ščepcem neuvrščenosti

Ključna ugotovitev glede diplomacije Tanje Fajon je zagotovo ta, da se nenavadno veliko pozornosti namenja neuvrščenim državam in t. i. globalnemu jugu. Tudi nekaj zadnjih državniških potovanj Nataše Pirc Musar gre v ta kontekst. Z multilateralizmom ni nič narobe, če temelji na uravnoteženju in daje prednost deželam, s katerimi si delimo sorodne vrednote. Pač pa je nekaj narobe, če se v ospredju znajdejo avtokracije in države, za katere bi težko rekli, da so demokratične.

Pomenljiva tišina ob primeru Ahou Daryaei, Iranke, ki je zadnja žrtev represije nad ženskami v teokratski diktaturi, kaže na dvojna merila ministrice za zunanje zadeve in predsednice republike. Teheranska Tanja, kot smo z nekaj upravičenega sarkazma že večkrat poimenovali zunanjo ministrico, je v zadnjih letih vzdrževala redne stike s svojim iranskim kolegom, že v času lobiranja za nestalni sedež v Varnostnem svetu ZN pa je obiskovala arabske in afriške države, upajoč, da bo Sloveniji s tem zagotovila dodatne glasove v boju za varnostni svet.

X.com

Leteča diplomacija Tanje Fajon, ki sta ji na pomoč priskočili tudi Urška Klakočar Zupančič s posvajanjem opic v Ugandi in predsednice republike Nataša Pirc Musar, je na koncu dejansko pripeljala do prepričljive zmage nad Belorusijo v tekmi za nestalno članstvo v Varnostnem svetu ZN.

Toda Slovenija bi premagala ruskega vazala tudi brez »neuvrščene« zunanje politike, zaradi katere so Fajon in njena ekipa – zlasti velja omeniti Samuela Žbogarja – obiskali kup držav, v katere še ni stopila noga slovenske diplomacije. Od Namibije do Etiopije, od Karibov do Južne Amerike, da Jugovzhodne Azije niti ne omenjamo.

Marsikje so bili obiski ne glede na njihovo ciljno usmerjenost (varnostni svet) kljub vsemu koristni, saj so povečali interes tudi za bilateralne odnose in ekonomsko sodelovanje. Odprtje ambasad v Alžiriji (zemeljski plin), Južni Koreji (avtomobilska industrija) ali Združenih arabskih emiratih (energetika, finance) zagotovo ni bila slaba poteza, nasprotno. Obstaja še nekaj držav, denimo 130-milijonska Mehika, kjer Slovenija po več kot treh desetletjih samostojnosti ni odprla diplomatske misije.

Toda po drugi strani je odpiranje veleposlaništev v državah, kakršna je Etiopija, težko razumeti. Še manj pa obiske držav, s katerimi je gospodarsko sodelovanje smešno nizko, drugih razlogov za sodelovanje pa ni. Marsikoga vse skupaj spominja na čase neuvrščene Jugoslavije, ki je imela ambasade tudi v najbolj eksotičnih afriških prestolnicah, jugodiplomati pa so se obnašali, kot da so predstavniki velesile.

Toda nostalgija za starimi časi ne more biti izgovor za zunanjo politiko, ki ni v skladu s temeljnimi usmeritvami naše države. Gospodarsko sodelovanje z deželami, iz katerih uvozimo za nekaj evrov blaga, se sliši kot slaba šala, ministrska ali celo državniška potovanja v kraje, ki so za Slovenijo v vseh pogledih eksotični, roko na srce, pa niso nič drugega kot diplomatski turizem.