Šok ob Trumpovi zmagi je bil takrat hujši kot minuli torek, ko so ameriški mediji objavili prve rezultate in je bilo jasno, da Kamala Harris nima resnih možnosti. Naslednji dan se je izogibala medijem, ko je zvečer le nagovorila svoje privržence in priznala poraz, je bil njen obraz siv. Še huje se je zgodilo 2016. Hillary Clinton, tako zelo prepričani v zmago, da je ob razglasitvi rezultatov in spoznanju, da je poražena, doživela živčni zlom. Za krajši čas so jo celo hospitalizirali.

Američani imajo anarhističnega sranja dovolj

Verčič se seveda tudi letos ne bo nikamor izselil, tovrstne besede je treba jemati v kontekstu nemoči in pasivne agresivnosti. Celoten medijsko-politični establišment je minuli teden doživel stisko, ker se je Trump, ta enfant terrible ameriške politike, zmagoslavno vrnil na prizorišče. Vsekakor gre za zadrego vladajoče elite, ki Trumpa (pa tudi kateregakoli drugega političnega izobčenca, outsiderja, ki poseže v razmerja moči) razume kot anomalijo, motnjo v sistemu.

Če ta izobčenec ni politično korekten, če govori brez dlake na jeziku, da ga razumejo vsi volivci, ga bomo enostavno razglasili za fašista, pospravili na smetišnico in vrgli v kanto za smeti. Tako gre to v Evropi, ki je obsedena s politično korektnostjo, krivdo in prilagajanjem manjšinam, ranljivim skupinam, itd.

Toda Amerika ni Evropa. Američani so minuli teden povedali, da imajo tega anarhističnega sranja, ki izkrivlja normalnost in se norčuje iz zdrave pameti, dovolj. Zato bo tokrat bolečina medijsko-političnega establišmenta, ki mu je pred štirimi leti neznansko odleglo, ker ni zmagal Trump, po svoje še toliko večja. Če bi se hoteli »znebiti« Trumpa, bi morali namreč zamenjati več kot polovico volivcev.

Komu pripada oblast?

Seveda je to absurdno in nemogoče, vendar gre za način razmišljanja, ki se je v minulih dveh ali treh desetletjih priplazil v kroge družbene in politične elite v večini zahodnih demokracij. Logika je enostavna: na oblasti naj bodo samo tisti, ki jim oblast pripada. Kdo so to, se ve, volivci bi morali vedeti, koga se ne sme voliti. A ker so volitve pri nas na Zahodu svobodne (kolikor toliko, če smo natančni), ne moremo ravno goljufati, če zmagovalec dobi nekaj milijonov glasov več od drugouvrščenega kandidata.

Za majhno družbo, kakršna je slovenska, je politična klima, v kateri primanjkuje svežega zraka, preveč ljudi pa verjame, da je do vladanja upravičen zgolj ozek krog izbrancev, dušeča. Potencira negativno selekcijo, ki nam zastruplja državo.

Republika seveda ni rešena, če jo vedno upravljajo eni in isti ljudje, ena stranka. Zdaj bomo iz Amerike prešli na Slovenijo, kjer je pretežni del družbene elite prav tako navijal za Kamalo Harris, češ da pomni zmernost, kontinuiteto, stabilnost … Četudi že površna analiza pokaže, da neokonservativna zunanja politika, ki temelji na vojaški dominaciji, podrejanju Evrope in iskanju vedno novih konfliktov, ne more biti nekaj normalnega, zdravega in sprejemljivega.

Nekateri liberalci in razumni levičarji so to na srečo še pravočasno spoznali, zato jih danes ne skrbi, da bi menjava oblasti pripeljala do konca sveta, kot poskušajo prikazati aktivisti in pristaši ideologije, ki temelji na premisi, da so samo oni upravičeni do nečesa, ker da jim to pripada. V teoriji temu pravimo »self-entitlement«, v praksi pa to pomeni, da je zgolj ena politična stran(ka) upravičena do upravljanja države, torej do oblasti.

Pošteni komunist Dolanc

Da bi bolje razumeli fenomen »upravičenosti do oblasti«, se spomnimo govora Staneta Dolanca, visokega partijskega funkcionarja, ki je konec sedemdesetih let v Splitu povedal, da so pri nas na oblasti komunisti. Če ne bi bili, je svareče povzdignil glas, bi to pomenilo, da je na oblasti nekdo drug. Kar pa seveda ni res niti se to nikoli ne bo zgodilo.

Dolanc je bil pač pošten komunist, ki je samo iskreno povedal, kar je mislil. Predvsem pa je že trideset let mrtev, kar pa ne drži za partijsko mentaliteto. Ta se namreč ni poslovila z letom 1990, ampak se je v marsičem prenesla tudi v nove, demokratične stranke. In to ne samo na levici, pač pa se je pošteno razporedila po celotnem političnem spektru, torej tudi na desnici. Gre za prepričanje, da je prav samo tisto, kar govorijo eni oziroma drugi, da je njihova resnica ena in edina in da politična konkurenca v resnici ni zdrava, ampak škodljiva.

Res je sicer, da se je virusa upravičenosti do oblasti pri nas bolj kot desnica nalezla levica, ki je bila po letu 1990 tudi precej dlje na oblasti, vendar ima osrednja politična stranka na desnici podobne težave, h katerim moramo prišteti še slabo skriti kult osebnosti.

Zastrupljena država

Za majhno družbo, kakršna je slovenska, je politična klima, v kateri primanjkuje svežega zraka, preveč ljudi pa verjame, da je do vladanja upravičen zgolj ozek krog izbrancev, dušeča. Potencira negativno selekcijo, ki že tako preveč zastruplja državo.

Če k temu dodamo še  posledice dolgoletne indoktrinacije, s katerimi bi se moral predvsem spopasti izobraževalni sistem (pa se ne), pridemo do zaključka, da pri nas pravzaprav sploh ni možna takšna katarza, kot so jo doživeli Američani: očiščenje v smislu resetiranja politike, kompletne zamenjave oblasti, kar je edini recept za okrepitev zdrave, konkurenčne družbe, v kateri bodo ljudje na volitvah glasovali za tistega, ki se jim bo zdel boljši, sposobnejši, ker bo vzbujal največ zaupanja in ker bo dal občutek, da ve, kaj govori.

Takšna sprememba bi povsem spremenila slovensko politično mlakužo, v kateri oba ključna igralca že trideset let ribarita v kalnem in vzdržujeta status quo. Zato ne potrebujemo enega Logarja, Prebiliča ali Gregorčiča, ampak pravo armado novih, mladih političnih upov, ki bodo šli na volitve z namenom, da obrnejo Slovenijo na glavo!