Kakšen vpliv bo imela na Logarjev projekt, na katerega mnogi še vedno gledajo s precejšnjim nezaupanjem, prihajajoča politična kriza, za katero je tokrat poskrbela kar policija, ki je predsednika vlade Roberta Goloba kazensko ovadila? Zdi se, da je odpadnik iz SDS izbral odličen trenutek za začetek strankarskega projekta, kajti napetosti v zakulisju vlade in levih centrov moči so dosegle vrhunec in prvič v Golobovem mandatu se odpirajo realne možnosti za temeljito preoblikovanje vlade, kjer ni izključena niti menjava na premierskem položaju.

Anžetu Logarju se v teh dneh smeji. Dobesedno zadnji hip je »pobegnil« iz SDS in s tem tudi formalno zaključil tridesetletno povezanost z Janezom Janšo. Če bi čakal samo še teden dlje, bi ga zasenčila kazenska ovadba proti predsedniku vlade, ki bo zagotovo zaposlovala medije naslednje tedne. Morda je prav to naključje krivo, da najbolj fanatični teoretiki zarot verjamejo, da je Logarjev izstop iz Janševega ozvezdja pravzaprav del perfidne igre levih centrov moči, za katere dela nekdanji zunanji minister. Po tej teoriji je vse logično, zato ni naključje, da se je začelo tudi odstavljanje premierja.

Marko Vavpotič

Seveda bodo najbolj zvesti verniki ene ali druge strani vedno našli dokaze za svoje trditve. Vendar je zgodba o Anžetu Logarju, ki se je 23 let, od leta 1999, ko je vstopil v SDS, kalil v stranki, več mandatov pa je preživel tudi kot poslanec in predsednik strankinega ljubljanskega odbora, precej bolj kompleksna. Najprej se velja vprašati, zakaj oziroma kdaj naj bi se začel njegov dvom o dogmatski nezmotljivosti dolgoletnega šefa SDS – Janez Janša je namreč SDSS, predhodnico današnje SDS, iz rok Jožeta Pučnika prevzel leta 1993, torej pred več kot tridesetimi leti.

Kaj se je zgodilo, da je Logar v nekem trenutku, ironično je, da prav na vrhuncu svoje politične kariere, ko je bil minister za zunanje zadeve v tretji Janševi vladi (2020–2022), odločil za postopni odmik od uradne linije, če uporabimo star partijski izraz? Viri, s katerimi smo se pogovarjali, se strinjajo, da odločitev ni bila sprejeta hitro, ampak se je razvijala postopoma.

Vsega so krivi »glupi davki«

Kocka je padla, je vzkliknil legendarni rimski vojskovodja, cesar in diktator Julij Cezar, ko je s svojo vojsko prestopil reko Rubikon. Logarjev Rubikon je prav tako povezan z okoljem, naravo, vendar v bolj prenesenem pomenu. Človek, ki je kriv, da je Logar danes tam, kjer je, je bil namreč okoljski minister v zadnji Janševi vladi, torej ne le strankarski tovariš bodočega predsednika nove stranke, pač pa tudi kolega minister.

Toda vsega tega ne bi bilo brez Bojana Petana, ki je leta 2007 s tedanjim gospodarskim ministrom in sokrajanom Andrejem Vizjakom v nekem lokalu pil kavo in se pogovarjal o stvareh, ki so kar štirinajst let ostale varno spravljene v predalu. Njun pogovor je bil namreč skrivaj posnet. Na vrhuncu referendumske kampanje julija 2021 je čudežno prišel iz predala na POP TV, kjer so ga seveda z veseljem objavili.

arhiv Reporterja

In bilo je kaj slišati, kajti Vizjak je kot gospodarski minister »svetoval« Petanu, ki je bil šef DSZ in Term Čatež, naj se izogne plačilu visokih davkov, ker so to »glupi davki«. Izbruhnila je afera »glupi davki«, ki je seveda še dodatno razbesnela že tako ali tako zaradi kovidne epidemije in z njo povezanih ukrepov vznemirjeno javnost. Ker se je to dogajalo ravno okoli referenduma o predlaganemu zakonu o vodah, je postal nekakšen referendum proti Janši oziroma vladi.

A vrnimo se za hip nazaj k posnetku, ki je zelo obremenil Vizjaka: kot minister je zavrnil pozive k odstopu in trdil, da gre za nekakšno lepljenko različnih izjav in da posnetek ni pristen. Neposredno pa si vseeno ni upal zanikati sestanka in pogovora s Petanom, ki je seveda molčal kot grob. Kdo naj bi naredil ta posnetek, se ni nikoli ugotovilo. Nekateri so namigovali, da naj bi imel za to zasluge takratni medijski mogul Leo Oblak, vendar je šlo le za špekulacije.

Vizjak je kot resorni minister več kot prepričljivo izgubil na referendumu o tem zakonu, saj je več kot štiri petine volivcev glasovalo proti. Če že ni odstopil zaradi afere o davkih, potem je bilo pričakovati, da bo morda prevzel vsaj odgovornost za poraz vlade na referendumu. Vendar se to ni zgodilo, premier Janša ga je povsem »pokril« in na veliko ogorčenje opozicije, ki je seveda vložila interpelacijo, se ni zgodilo nič (tudi kasnejša interpelacija je bila neuspešna, opoziciji so zmanjkali trije glasovi, zato je Andrej Vizjak ostal minister).

Pismo, ki ga ni bilo

V SDS, katere člana sta bila tako Vizjak kot Logar, sta se kmalu po izbruhu afere oblikovala dva tabora, dve neformalni skupini; ena je brez pomislekov sledila politiki predsednika Janše in podpirala Vizjaka, druga, v kateri je bil najbolj opazen Anže Logar, ki je opravljal funkcijo zunanjega ministra, pa je menila, da mora Vizjak iz higieničnih razlogov odstopiti, ker da je teža očitkov vseeno prevelika. Minister Vizjak ni vzor tistega, kar naj bi naša stranka predstavljala, so diskretno naokoli govorili oporečniki, ki jih je skrbelo, da bo zaradi Vizjaka imela dodatno škodo v že tako ali tako preveč pregretem medijskem ozračju.

Primož Lavre

Anže Logar je v tistem času po naših informacijah Janši napisal pismo, v katerem je brez ovinkarjenja svojemu predsedniku in premierju predlagal, da se stranka na tak ali drugačen način »reši« kontaminiranega ministra za odpadke, ki sam očitno noče odstopiti. Odziva ni bilo r, Janša je na omrežju x celo zanikal njegov obstoj, zaradi česar je Logar bržkone dobil slab občutek, da se stanje notranje demokracije v stranki samo slabša in da govorjenje o etičnih standardih in transparentnosti ne velja tudi navznoter.

Pa še nekaj se je ob tej aferi spet izkazalo: Janša izjemno ceni lojalnost, ki jo na lestvici vrednot postavlja celo višje od nekaterih drugih, prav tako pomembnih vrlin, denimo integritete. Drugače rečeno, večno zvesti Andrej Vizjak je bil za Janšo tako dragocen kader, da niti njegovi večji ali manjši grehi niso spremenili tega mnenja. Ni pomembno, če dela napake, glavno, da je zvest. Po tej matrici so v SDS bolj uspevali kadri, ki so slepo sledili vodji, ne pa tisti, ki so občasno izražali pomisleke ali celo kritike. Od vseh politični strank pri nas je notranja demokracija očitno res najbolj šibka prav v SDS.

Trije odstotki premalo za zmago

Nekoliko razočaran, ker šef ni niti komentiral pisma, ki mu ga je poslal, je Anže Logar v novo leto 2022 stopil z namero, da naredi nekaj, kar bo njegovo stranko postavilo pred izbiro. Rodila se je ideja o kandidaturi na predsedniških volitvah, kjer je Logar prehitel vse potencialne konkurente znotraj stranke in na začetku poletja, menda ravno na svoj rojstni dan, javnosti oznanil, da bo s podpisi volivk in volivcev kandidiral za predsednika države.

V SDS, kjer na predsedniških volitvah doslej še niso imeli zmagovalnega kandidata, so njegovo kandidaturo brez posebnega negodovanja podprli. Še pred začetkom uradne kampanje jih je Logar prosil, naj se čim manj očitno pojavljajo v njegovi kampanji, ker želi ustvariti vtis, da je maksimalno neodvisni kandidat, ki kandidira s podporo državljanov, ne pa svoje politične stranke. Glede na precej pestro dogajanje v vrhu stranke (Vizjakova afera in Logarjevo pismo) je bil marsikdo precej presenečen, ker niti Janša niti drugi ključni funkcionarji stranke niso prekršili tega gentlemanskega dogovora.

Primož Lavre

Morda je prav zato, ker se je v javnosti prijel vtis, da Anže Logar tokrat ni klasični strankarski kandidat (tako kot ni bila niti Nataša Pirc Musar, zmagovalka predsedniških volitev), je bil tudi rezultat že v prvem krogu zelo soliden, saj je prejel skoraj 35 glasov, samo 5 odstotkov manj od Pirc Musarjeve.

V drugem krogu se je razlika zmanjšala na dobre 3 odstotke, kar po mnenju nekaterih poznavalcev pomeni, da bi Logar, če bi kampanja trajala še kak teden ali dva, morda dohitel in celo prehitel Pirc Musarjevo, ki je začela izgubljati podporo zaradi razkritij po družinskih poslih v davčnih oazah in poslovnih podvigih svojega soproga Aleša Musarja. Vprašanje je sicer, če to povsem drži, kajti v Sloveniji so vedno faktor tudi neopredeljeni volivci, ki bi Logarju lahko pomagali, a le če bi imel res dober PR, s katerim bi jih prepričal. Najtežje je namreč spraviti ravno ta del volilnega telesa na volišča.

Ko so bili znani prvi neuradni rezultati predsedniških volitev, to je bilo 22. novembra 2022, je Anže Logar povsem spontano izjavil tisto o »začetku nečesa velikega«. Stavek je seveda precej odmeval in že zaradi konteksta, v katerem je bila napoved izrečena, je kmalu postalo jasno, da poti nazaj ni več. Kocka je že drugič padla in začel se je drugi del Logarjeve poti »na svoje«, ki se je sprva vlekla kot povest o jari kači in slepem polžu. Dolgo se ni zgodilo nič, potem je nastalo društvo Platforma sodelovanja, v katerem so se pojavili še nekateri (bivši) politiki z zmerno desnega in zmerno levega pola.

Nespodobna ponudba in konec nekega razmerja

Naslednja epizoda je bila vojna potrpljenja, kot bi lahko poimenovali igrice med Logarjem in poslansko skupino SDS, iz katere je izstopil najprej (skupaj z Evo Irgl in Dejanom Kalohom), za kazen pa pristal v zadnji, oslovski klopi državnega zbora. Vendar je bilo vse skupaj še vedno uvertura v tisto, kar naj bi sledilo in kar je Logar posredno napovedal že 22. novembra 2022 (numerologi bodo rekli, da je to zelo zanimiv datum) – odhod na svoje, ustanovitev nove stranke.

arhiv Reporterja

Danes, ko je že jasno, da bomo decembra poleg božičnega razodetja spremljali še rojstvo nove politične stranke (ustanovni kongres Logarjeve stranke naj bi bil v vsakem primeru do konca leta), se zdi skoraj neverjetno, da naj bi Janša še lani kot dokaz sprave ponujal Logarju kompromisno rešitev: Janša po 32 letih ne bi več kandidiral za predsednika, kajti položaj bi prepustil izbranemu nasledniku Logarju, če bi ta v času do kongresa z dejanji in besedami vsak dan znova dokazoval, da je lojalen in zaupanja vreden naslednik. To bi v praksi pomenilo, da bi moral biti Logar kot najresnejši kandidat za naslednika popolnoma na liniji in da ne bi imel niti najmanjšega manevrskega prostora za svojo lastno agendo.

Kakšen je bil odgovor na to ponudbo, ki je uradno seveda nikoli ni bilo, je pokazal čas. In ta bo v naslednjem letu, morda letu in pol, pokazal še nekaj. In sicer dvoje, če smo natančni: ali se je Logarju splačalo iti na svoje in ali bo Janša dobil še en mandat na čelu SDS. V obeh primerih obstaja tveganje. Pri Logarju je kratkoročno neprimerno večje, saj starta iz nič in ga čaka trdo delo, če želi na noge postaviti stranko, ki bo šla resno na volitve.

No, pri Janši oziroma SDS pa že srednjeročno naletimo na vprašaje nasledstva: že res, da lahko večni »Jajo« prihodnje leto na kongresu SDS z aklamacijo dobi še en mandat, ampak to ne reši dileme, kdo bo stranko vodil, ko ga ne bo več. Logar, ki je bil morda res mišljen kot naslednik, se je »izneveril« svojemu političnemu očetu, ki je vsak dan starejši, drugače od Helmuta Kohla pa niti enkrat še ni namignil, da ima nekje na varnem skrito svojo naslednico v podobi Angele Merkel. Naj ženski spol ne zavede nikogar …