Po kratkotrajnem obdobju izrazito prozahodne zunanje politike pod ministrom Anžetom Logarjem smo se kot država znašli v kočljivem položaju, saj so notranjepolitični interesi že večkrat prevladali nad nacionalnimi. In medtem ko v primeru Ukrajine vlada še drži linijo z drugimi demokratičnimi zahodnimi državami, pa je naša diplomacija glede bližnjevzhodnega konflikta popolnoma izgubila kompas in je danes bližje Teheranu kot Bruslju. Vse to seveda ne bo ostalo brez posledic.

Prizor je bil sam po sebi dovolj poveden. Kamera v veliki dvorani Generalne skupščine OZN, ki je petnajst minut spremljala nastop slovenskega premierja Roberta Goloba, se je ob koncu njegovega nastopa za nekaj sekund obrnila proti avditoriju. Premierjev dramaturški poziv Izraelu, njegovemu premierju Netanjahuju, naj izpusti talce (?!) in konča vojno takoj, je sprožil nekaj navdušenja in aplavza v napol prazni dvorani. Kamera je kazala navdušeno ploskanje slovenske delegacije, v kateri sta izstopala predvsem zunanja ministrica Tanja Fajon in premierjev svetovalec za nacionalno varnost Vojko Volk.

Daniel Novakovič/STA

A pozornejšim opazovalcem, ki so se ozrli na desno stran dvorane, kjer so nekoliko višje tudi sedeži za goste, povabljence in tiste, ki niso del uradnih delegacij, ni ušla atratktivna ženska v rjavem kostimu, katere obraz je kazal mešanico navdušenja in ponosa nad zaključnimi besedami slovenskega premierja. Ta ženska v palači Združenih narodov, ki je tako radostno spremljala govor Roberta Goloba, je bila Tina Gaber.

Bilo bi podcenjujoče, če bi poskušali zmanjšati njen vpliv na slovensko zunanjo politiko, kajti povsem očitno je, da je premier Golob zelo dovzeten za njene sugestije. Sploh glede vojne v Gazi in zadnjih zaostritev med Izraelom in Libanonom oziroma Iranom. Lahko bi celo tvegali z oceno, da ima bodoča gospa Golob (?) že večji vpliv na premierja kot zunanja ministrica Tanja Fajon.

Diplomacija à la Tina Gaber

Če se bo ob teh besedah kdo namrdnil, naj ga spomnimo, da je zgodovina polna zgodb o vodilnih osebnostih, ki so dale veliko na mnenje svojih žena ali — v nekaterih primerih — celo ljubic. Angleži so izdali že goro zgodovinskih knjig o tem, kako so ženske vrtele Henrika VIII. Francozom še danes ni povsem jasno, koliko vpliva je imela na Napoleona njegova Josephine. Tudi v 20. stoletju, ko se je monarhija umaknila republiki, so ženske pomembno usmerjale politiko v vlogi prvih dam. Spomnite se Evite Perón, Jackie Kennedy, pa seveda Hilary Clinton ali Michelle Obama; vse so močno vplivale na svoje soproge, ko so bili na predsedniškem položaju.

Da je Tina Gaber daleč najaktivnejša »prva dama« pri nas, niti ni posebej presenetljivo, če samo pomislimo, kako nenavadne, čudaške premierje smo imeli v preteklosti, ko je šlo za družinsko življenje oziroma osebni status. Razen Lojzeta Peterleta in Andreja Bajuka (ki pa je bil premier le pol leta) smo imeli opravka s samci, ločenci, na novo poročenimi, vendar dolgočasnimi alfa samci.

Samski, pusti Janez Drnovšek, ki je skrbno skrival svoje spolne afinitete, pa nikoli poročeni Borut Pahor, ločeni Tone Rop ali pa klišejska konservativca Janez Janša in Marjan Šarec, pri katerih je bila vloga lepših polovic diskretno potisnjena v družinsko sfero. Še največ prahu je v zadnjem desetletju dvigoval Miro Cerar s svojimi ločitvami, porokami in vsem tistim, kar je vmes.

A brez skrbi, danes ne bomo analizirali ljubezenskega življenja slovenskih premierjev, še manj pa aktualnega šefa vlade. Na začetku smo želeli zgolj izpostaviti dejstvo, da je vloga aktualne, de facto prve dame neprimerljiva s preteklimi izkušnjami in standardi. Zaradi tega poznavalci zakulisnih razmer ne morejo biti presenečeni, če v Generalni skupščini OZN v zgornjem parterju sedi Tina Gaber in navdušeno spremlja nastop svojega predsednika, s katerim je v zadnjem času razpravljala še o čem drugim kot o nutrijah, veganski prehrani ali opremi nove rezidence.

STA

Bilo bi podcenjujoče, če bi vlogo prve dame pri pogledih predsednika vlade na vojno na Bližnjem vzhodu ocenjevali le po poročanju bulvarskih desnih medijev ali nestrpnosti polnih družbenih medijev. Legitimno je, da se ne strinjamo z mnenjem premierja, za katerega je v določeni meri zaslužna prav Tina Gaber, vendar to še ne pomeni, da nima pravice do takšnega mnenja. Tisto, kar je problematično, je nekoliko interes države, ki bi moral biti v vsakem primeru nad temi osebnimi kapricami, čustvi ali občutkom pomembnosti.

»Zdaj grem na kosilo z Jill,« je ponosno povedala Tina Gaber, preden se je iz ene izmed newyorških ulic, kjer se je posnela za instagram in facebook, presedla v črnega suva s šoferjem, ki jo je odpeljal na skupno kosilo, ki ga je za prve dame predsednikov, premierjev in kronanih glav, prisotnih na 79. zasedanju generalne skupščine, pripravila Jill Biden, soproga ameriškega predsednika.

Basen o zarečenem kruhu

Kdo bi si mislil, da bo nekdanji trgovec z državno električno energijo našel toliko veselja v mednarodni politiki. Kajti še preden je postal politik, je Robert Golob v ožjih krogih rad poudarjal, da ga v primeru, ko bi bil slučajno kdaj premier, kultura in zunanja politika absolutno ne zanimata.

Deloma je besedo držal; na področje kulture se dejansko ne vmešava in njegov odnos do tega »stebra slovenstva« še najbolj demonstrira lanskoletni prihod na osrednjo državno proslavo v Cankarjevemu domu ob slovenskem kulturnem prazniku 8. februarja, kamor je demonstrativno pripeljal svojo novo ljubezen Tino Gaber. Tudi to nekaj pove. A ko gre kulturni resor, se Golob obnaša povsem drugače kot v primeru zunanjega ministrstva, saj daje povsem proste roke Asti Vrečko, ki se je kot prava politkomisarka lotila kulturne revolucije na Slovenskem.

Drugačna, za slovensko diplomacijo tudi manj prijetna pa je premierjeva nova ljubezen do zunanje politike. Drži, da se zarečenega kruha največ poje, toda Robert Golob je kmalu po nastopu mandata ugotovil, da v sebi skriva veliko strast do druženja s tujimi politiki in da mu potovanja ter srečevanja s tujimi državniki neizmerno godijo. Ob zelo solidnem znanju angleščine (z ameriškim naglasom, kar je rezultat študija v Združenih državah) in ob aktivni podpori Tine Gaber, ki očitno prav tako uživa v državniških obiskih in potovanjih, je Golob postal eden najaktivnejših premierjev na področju zunanje politike v zgodovini Slovenije.

Njegovi predhodniki so se precej manj posvečali zunanji politiki in so ta resor zaupali svojim zunanjim ministrom. Drnovšek je imel svojega lojalnega Rupla, ki ga je kasneje »prevzel« tudi Janša, Cerar je diplomacijo prepustil Erjavcu, Šarec pa Cerarju. Vmes je bilo nekaj krajših epizod, ki niso pustile posebnih sledov.

X.com

Toda tokrat pod vlado Roberta Goloba se zdi, da je zunanja politika dočakala dve težki preizkušnji. Najprej je tu večkratna zloraba diplomacije za notranjepolitične točke, kar se praviloma ne obnese, zlasti pa lahko škoduje strateškim interesom države. Zadnji primer, ko je šlo za očitno instrumentalizacijo zunanje politike, je nastop premierja Goloba v Združenih narodih. Pozivanje, naj Izrael takoj konča vojno, ki je ni začel, posebnega odmeva v svetu ni imelo, gotovo pa ni razveselilo Izraelcev.

Na demaršo, ki jo je slovensko stalno predstavništvo v OZN oziroma varnostnem svetu sestavilo v zvezi z vojno v Libanonu, so iz Jeruzalema, ki je za Izrael zdaj uradna prestolnica države, poslali odgovor v sedmih točkah, s katerim so precej tehtno in argumentirano ovrgli slovenske trditve. Zaradi prevladujočega razpoloženja, ki je pri nas izrazito propalestinsko in antiizraelsko, stališča judovske države sploh niso bila slišana.

Notranja politika – strup za diplomacijo

Znašli smo se v situaciji, ki na diplomatskem prizorišču deluje proti interesom naših dovčerajšnjih zaveznikov, kar ne bo minilo brez posledic. Tisto, česar zunanja politika neke države ne more preživeti, je namreč podrejanje dolgoročnih interesov nekim trenutnim špekulacijam ali napol osebnim kapricam. Slovenija ni nevtralna država, kot so recimo Švica, Avstrija ali Srbija. Švica in Srbija nista niti v Evropski uniji ali Natu, Avstrija je vsaj članica EU, zadnje čase pa v mednarodnem diplomatskem svetu ni preveč aktivna, poleg tega zaradi ekonomskih interesov vzdržuje določene kanale z Rusijo. Avstrijci so glede tega precej spretnejši od Madžarov, ki so po Orbanovi zaslugi glasni in že na daleč opozarjajo nase s svojo vehemenco. Kljub temu da so v Natu, imajo tesnejše odnose z Putinom kot Zahodom.

Srbija na drugi strani ni ne v EU ne v Natu, z Rusijo ima prijateljske odnose, proti njej ni uvedla sankcij. Toda celo tradicionalno proruski Srbi pazijo, da hkrati ohranjajo dobre odnose z Ukrajino, saj občutek prevelike navezanosti na Rusijo kompenzirajo s prodajo orožja Kijevu. Ko pa gre za Bližnji vzhod, za Beograd nikoli ni bila dilema, kdo je tam podoben »nebeški narod« in s kom se čutijo bolj povezane. In to ne glede na bogato zgodovino neuvrščenosti, ki pa je bila v Jugoslaviji vseeno bolj hrvaški projekt, saj sta jo trasirala Josip Broz in njegov diplomatski zaupnik, pred kratkim umrli dalmatinski diplomat in starosta hrvaške zunanje politike Budimir Lončar. Njegova smrt je na Hrvaškem precej odmevala, saj je šlo konec koncev za poslednjega pričevalca nekega zgodovinskega obdobja.

SOVA

Zakaj vse te primerjave s Švico, Avstrijo oziroma Srbijo? Slovenija ima težavo, ker ne glede na vse komparativne prednosti enostavno ni sposobna voditi takšne zunanje politike, ki bi maksimalno služila nacionalnim interesom in vsaj za silo ohranjala etični moment. Ne glede na to, da smo v Natu in EU, se obnašamo tako, kot da ne razumemo načel solidarnosti in enotnosti. Zastopati bi morali enaka ali pa vsaj podobna stališča.

Glede krize na Bližnjem vzhodu zelo očitno ni tako, samo vprašanje časa je, kdaj nam bodo zavezniki to vrgli v obraz. Argumentov, zakaj bi v konfliktu med Iranom in njegovimi terorističnimi izpostavami v Gazi in Libanonu ter edino demokracijo na Bližnjem vzhodu stopili na stran teokratskega režima, ni. Niti domnevno pranje iranskega denarja v NLB ne more dati odgovora na to vprašanje.

Vse skupaj je še bolj nerazumno, če vemo, da se niti ena arabska država (Sirija in Jemen ne štejeta) uradno ni postavila na palestinsko stran. Niti ena. Če poznamo zgodovino palestinskih beguncev, ki so jih nekoč te države še sprejemale, smo že bližje odgovoru.

Skratka, na Bližnjem vzhodu slovenska diplomacije pade na izpitu zrelosti. Mentalno je padla v čase neuvrščenosti, ko je bila podpora Palestincem ne glede na njihov terorizem predvsem ideološka. Ni čudno, če je Črni september (ena od radikalnejših palestinskih terorističnih skupin) odlično sodeloval z Baader Meinhof oziroma Rdečimi brigadami: skupni imenovalec so bili »fašisti«, torej zahodnoevropske demokracije oziroma kapitalistični družbeni sistem.

Prav zato se zdi manjši čudež, da pri nas še ni upadla podpora Ukrajini in da Golobova koalicijska vlada, v kateri je tudi stranka Levica, sploh še ostaja na isti strani z Evropsko unijo in Zahodom. Nekatere belolase eminence z levega pola to precej jezi, v njihovi bipolarni percepciji svetovne politike se je berlinski zid podrl na obe strani, zato danes občudujejo Viktorja Orbana in pozivajo k prenehanju oboroževanja Ukrajine. Prej ko bo Ukrajincem zmanjkalo orožja, prej bo Putin dosegel svoje in vojne bo konec. Po tej logiki se lahko celotna nekdanja Vzhodna Evropa, ki je bila satelit Sovjetske zveze, odpove neodvisnosti in čaka, da jo okupirajo Putinovi tanki.

Levica si želi kapitulacije Ukrajine

Morda ni naključje, da je Levica ravno prejšnji teden sprožila politično kampanjo proti vojni v Ukrajini. Njih – podobno kot Orbana in še nekatere skrajne desničarje v Evropi – ne skrbi zmaga Putina, pač pa ukrajinsko kljubovanje. Zakaj vztrajajo, zakaj se upirajo, če pa bi bilo vojne lahko hitro konec? Levica, ki je vladna stranka, se je zatekla k identičnemu vprašanju, in njihov odgovor je enostaven: prenehajmo pošiljati orožje Ukrajini, pa bo (dobesedno) mir. Za zdaj si štirje poslanci te stranke še ne upajo naglas agitirati za izstop iz zveze Nato, vendar ni izključeno, da pride tudi to na vrsto. Sploh če bi novembra na ameriških volitvah zmagal Donald Trump.

Dokler je Levica vladna stranka – in vse kaže, da je zanje oblast takšna slast, da se ji bo težko odpovedati – so pozivi k prenehanju oboroževanja bolj kot ne zgolj ceneni populizem, s katerimi poskušajo dobiti nazaj razočarane volivce. Podobno radikalen je njihov še ne čisto nekdanji poslanec Miha Kordiš, ki je javnost razveselil z novo provokacijo: »Hvalisamo se s prepovedjo kljukastega križa, a hkrati podpiramo fašistični Izrael, ki danes, prav ta trenutek, izvaja genocid nad Palestinci?«

Robert Balen/Večer

Kordiš, ki je dal svoji psički ime Ozna, govori o fašizmu vsakič, ko mu kdo ni všeč, zelo pa je občutljiv, če kdo problematizira njegove pretekle izjave, ko je med drugim z bajoneti naganjal kapitaliste v morje. Poslansko skupino Levice, ki je formalno predlagala vladi, naj »zaradi nevarnega stopnjevanja vojne ustavi vse oblike bojne vojaške pomoči Ukrajini in se zavzame za prepoved rabe jedrskega orožja pri reševanju konflikta«, skrbijo Putinove grožnje z uporabo jedrskega orožja. Putin je doslej blefiral, ko je grozil, in lagal, ko je obljubljal, da ne bo nikogar koristi radikalnim strankam na levem in desnem polu.

Nova doktrina z novo vlado?

Zunanja politika Slovenije je nastajala neposredno po koncu hladne vojne, zato je bila utemeljena na miru, sožitju in veri v mednarodno pravo. Toda časi so se v zadnjih letih dramatično spremenili in trenutno smo sredi izjemne negotovosti, ki jo je sprožila Putinova invazija na  Ukrajino kot začetek konca mednarodnega pravnega reda, vzpostavljenega po koncu II. svetovne vojne.

Vse razsežnosti tega konflikta, ki je de facto tudi vojna avtoritarnih režimov, kakršna sta ruski in kitajski, proti zahodnim liberalnim demokracijam, se bodo šele izkristalizirale. Ni izključeno, da je lanski napad palestinskih teroristov na Izrael posledica tajnega dogovora med Putinom in Iranom, da Zahod prisilijo k bojevanju na dveh frontah.

Iranski napad na Izrael na predvečer judovskega novega leta bo imel konkretne posledice za teokratski režim v nekdanji Perziji. Ni dvoma, da bo Izrael vrnil udarec, vendar ciljno, natančno odmerjeno. Verjetno bodo tarče naftna infrastruktura in energetski objekti. Civilnih žrtev ne bi smelo biti, kajti namen je povečati trenja v iranski družbi, sploh med študenti in mladimi, ki ob razmeroma močni opoziciji iz tujine vsaj teoretično lahko sprožijo nov val protestov proti režimu. Če bi padla islamska diktature v Iranu, bi se kot domine podrle tudi vse teroristične izpostave Teherana v regiji.

Vse to zahteva nov razmislek o slovenski zunanjepolitični strategiji v naslednjem desetletju. S feministično zunanjo politiko in podobnimi, na prvo žogo sicer zelo všečnimi slogani, ne bomo prišli nikamor. Kot del zahodne politične, obrambne in civilizacijske hemisfere bomo morali predvsem slišati in videti, kaj počnejo okoli nas naši zavezniki. V tem pogledu se Slovenija zadnje čase obnaša povsem nepredvidljivo, nelojalno do Zahoda, sploh ko gre za obsesijo s palestinskim vprašanjem.

Za konec tale sveža anekdota iz Ljubljane: albanskemu diplomatu so na dogodku na veleposlaništvu ene izmed zahodnih držav diskretno polaskali, češ da je imel njihov premier Edi Rama v OZN izjemno pronicljiv nastop, da se Albanija že zdaj obnaša kot del Zahoda, čeprav še ni postala članica EU: »V vašem liberalnem prakticiranju islama je prihodnost, vi razumete, kam gre dinamika, ne pa tako kot nekateri, ki so že dvajset let v Evropski uniji, pa se še vedno obnašajo, kot smo v časih Enverja Hodže …«

Gotovo ni nihče mislil na Slovenijo.

Naslovnica