Ukrajinci verjetno ne bi bili najbolj navdušeni nad zamislijo nekdanjega slovenskega predsednika, sicer ponosnega odlikovanca Vladimirja Putina, ki je prepričan, da bo mir v Ukrajini nastopil, ko se bodo napadeni prenehali upirati agresorju ali jim bo zmanjkalo orožja. Zgodovina sicer demantira Kučanovo razmišljanje, kajti 20. stoletje je dokazalo, da popuščanje agresivnemu nacionalizmu in diktaturi na koncu privede samo še do hujšega nasilja, več mrtvih in strahotnega uničenja.

Prav to dokazuje sporazum iz Münchna, ki so ga konec septembra 1938 zahodni zavezniki podpisali s Hitlerjem, misleč, da se bo ustavil in končal osvajalski pohod. Seveda se ni, podobno kot se Putin ne bo ustavil samo v Ukrajini, če si jo podredi. Tisto, na kar zgodovinarji radi spomnijo ob epizodi s Hitlerjem leta 1938, se nanaša na njegovo vojaško moč: tedaj je bil še čas, da bi ga ustavili z razmeroma malo žrtvami, kajti nemška vojska še ni bila tako močna kot dve ali tre leta kasneje.

Mir omogoča šele ravnovesje sil

Izkušnje II. svetovne vojne dokazujejo, da so posledice vojne, če se je ne ustavi pravočasno, strahotne in daleč presegajo ceno, ki so jo pripravljene za mir plačati druge države. Zato je tudi v primeru Putinove agresije na Ukrajino, ki se je dejansko začela že z uporom separatistov v Donecku in Lugansku leta 2014, jasno, da ne bo pravičnega miru, dokler ruska stran ne bo prisiljena v pogajanja. To pomeni, da bo Putinov cilj restavracije nekdanjega ruskega imperija propadel šele takrat, ko bo ruska vojska v Ukrajini prisiljena k umiku in bo na bojišču prišlo do približnega ravnotežja sil. Kar pa se ne bo zgodilo brez še večje vojaške pomoči Ukrajini.

Profimedia

Militantni ruski imperializem, ki Ukrajini odreka pravico do obstoja, ima marsikaj skupnega z islamskimi skrajneži, predvsem šiitskimi, ki ravno tako zanikajo obstoj najmanjše, edine demokratične in nemuslimanske države na Bližnjem vzhodu. Uničenje, izbris Izraela so si v svoj program zadale vse teroristične skupine v regiji, medtem ko je mednarodno priznana Avtonomna palestinska oblast v Ramali, ki je dejansko naslednica nekdanje Palestinske osvobodilne organizacije (PLO), sporni stavek že v času Jaserja Arafata potihoma umaknila iz svojega programa.

Širša slika kaže presenetljive podobnosti med Putinovim režimom in šiitskimi ajatolami v Teheranu, brez katerih bi bližnjevzhodne teroristične organizacije od Libanona do Jemna hitro izgubile moč in vpliv. Zato seveda ni nobeno presenečenje, da Rusija in Iran tako dobro sodelujeta na vojaškem področju, saj imata podobne poglede na svetovni red, predvsem pa prisegata na avtokratski model državne oblasti, pri čemer so človekove in državljanske pravice drugotnega pomena.

Nedoslednost dveh predsednikov

Zdi se nekoliko nenavadno, da se nad rusko-iransko mentaliteto, ko gre za vprašanje človekove svobode in pravic, navdušujeta kar dva od treh nekdanjih slovenskih predsednikov. Če nas to preseneča danes, potem bi bilo to začudenje vsaj v primeru Ukrajine še večje, če se spomnimo na enega od govorov, ki jih je imel Danilo Türk kot predsednik v Dražgošah, kjer je leta 2008 v zvezi z odporom proti agresorjem povedal: »Slovenski oboroženi odpor zoper tujo vojaško okupacijo je v razmerah, ki so bile videti brezupne, pokazal pot v prihodnost. Ta odpor je dokazal nezlomljivost narodnega duha in volje do življenja.«

Nevarnost vojaškega spopada se bistveno zmanjša, če si stojita nasproti dva približno enakovredna nasprotnika. Velike ribe vedno jedo manjše, nikoli pa ne sebi enakih.

Zamenjajmo Slovenijo z Ukrajino in dobimo identično sporočilo: upor proti agresiji je nujen in življenjskega pomena. Predsednik Türk je tedaj ostal zvest svojim mislim, saj je štiri leta kasneje, prav tako v Dražgošah, pravico do upora še nekoliko razširil: »Upor proti okupatorju in narodnoosvobo-dilni boj med drugo svetovno vojno sta bila najpogumnejše dejanje v vsej zgodovini slovenskega naroda. Upor proti okupatorju je bil odločno dejanje naroda, ki je razumel, da mora svoj obstoj in svojo prihodnost braniti z orožjem v roki in za ceno tveganja življenj svojih sinov in hčera. To je bilo junaško dejanje in izraz visoke politične zrelosti naroda.«

S temi stavki, če seveda odmislimo vse, kar je negativnega in zavržnega prinesla komunistična revolucija, ki je z Dolomitsko izjavo (1943) ugrabila narodnoosvobodilno gibanje, se lahko strinja vsak. Zoper nasilje agresorja ima napadena država pravico in celo moralno dolžnost upora. Nacisti nekoč ali ruski imperialisti danes imajo skupni imenovalec – željo po podreditvi nekoga drugega. Slovenci smo se leta 1941, seveda šele z napadom Hitlerja na Sovjetsko zvezo, ko je bilo zavezništva med Berlinom in Moskvo nepreklicno konec, zmogli upreti agresorjem, danes pa je naravna pravica Ukrajincev, da se upirajo ruski agresiji. In nekdanji Kraljevini Jugoslaviji, ki so jo 6. aprila 1941 skoraj sočasno napadle sosede s severa, zahoda in vzhoda, vojaško ni pomagal nihče, potem to še ne pomeni, da mora Ukrajina danes imeti enako usodo.

Sporočilo predsednika Türka pa je šlo v Dražgošah še dlje, ko je poudaril tudi človeško ceno, ki jo upor prinaša: upor proti okupatorju tudi »za ceno tveganja življenj svojih sinov in hčera«, se je izrazil. Vojna za svobodo na žalost zahteva človeška življenja. Tako je bilo med II. svetovno vojno pri nas in tako je danes v Ukrajini. Zakaj si je Türk zdaj premislil, ko skupaj s Kučanom govori o nujnosti, da se konča z vojaško pomočjo Ukrajini, kar je že povzela stranka Levica? Kaj se je takšnega zgodilo, da pravica do upora proti okupatorju nenadoma ni več sveta in moralna? Zakaj je prevladal pragmatizem, celo relativizem? Ukrajini prenehajmo pomagati, da bo agresor na bojišču dobil takšno premoč, da bo lahko vsilil svoj ruski mir? K odgovoru se bomo še vrnili, lahko pa namignemo, da je povezan z naraščajočim protizahodnim, posebej pa še protiameriškim resentimentom, ki se je na Slovenskem v zadnjih dveh letih močno okrepil.

Povsem kompromitirani Združeni narodi

Posledice naivnega popuščanja agresivnim nacionalističnim režimom, ki so tako zaznamovali 20. stoletje po vsem planetu, so po koncu II. svetovne vojne privedle do spoznanja, da svet potrebuje takšen svetovni red, v katerem bodo državljanske in človekove pravice veljale tudi za odnose med narodi in državami. Država državi ne sme biti volk, če parafraziramo Hobbsov koncept Leviatana, je postalo osrednje vodilo pri nastanku Združenih narodov: milijoni žrtev zločinskih režimov so pripeljali do političnega soglasja glede tega, da se je treba v prihodnosti zavzemati za takšno reševanje konfliktov v svetu, v katerem bo moč argumenta izključevala argument moči. Zato so Združeni narodi tudi formalno priznali pravico do (samo)obrambe vsaki napadeni državi.

Bobo

Do zadrege je prišlo v naslednjem koraku: zgolj formalno priznanje pravice do obrambe je brez vrednosti, če se napadena država nima s čim braniti. Pravica do veta petih stalnih članic Varnostnega sveta ZN, med katerimi sta že od začetka tudi dve avtokraciji (Sovjetska zveza oziroma Rusija in Kitajska), je pokopala upanje, da bodo napadene države vedno lahko računale na pomoč tujine, predvsem na pomoč v orožju. Odvisno od geopolitičnih interesov.

V času blokovske delitve sveta, pa tudi po koncu hladne vojne je marsikatera napadena država prejela le moralno podporo t. i. mednarodne skupnosti. Predstavljajte si, koliko spopadov in vojn bi bilo prej konec (ali pa se sploh ne bi začeli), če bi se napadene države lahko branile, a se zaradi pomanjkanja orožja niso mogle. Pravzaprav je bila ravno oboroževalna tekma med Sovjetsko zvezo in zahodnimi zavezniki, zlasti Američani, ki je potekala ves čas hladne vojne, največje jamstvo za mir. Nevarnost vojaškega spopada se namreč bistveno zmanjša, če si stojita nasproti dva približno enakovredna nasprotnika. Velike ribe vedno jedo manjše, nikoli pa ne sebi enakih.

Vojne na ozemlju bivše Jugoslavije, denimo, bi se končale precej prej, če Združeni narodi leta 1991 ne bi uvedli embarga na prodajo orožja republikam razpadle SFRJ; Bošnjaki ne bi tri leta trpeli srbskega obleganja Sarajeva, ne bi se jim zgodila Srebrenica. Genocid nad muslimani v tej enklavi je še danes na ramenih Združenih narodov, t. i. modre čelade so bile v Bosni sinonim korupcije, nesposobnosti in celo vojnega dobičkarstva. Lahko si predstavljate, da je »sloves« Združenih narodov še tolikanj slabši v Afriki, sploh v Ruandi, kjer je leta 1994 prišlo do genocida nad Tutsiji: v treh mesecih so jih Hutujci pobili skoraj milijon.

Hipokrizija nekega profesorja

Govoriti o tem, da se oborožene konflikte in vojne rešuje tako, da se eni od sprtih stani preneha pošiljati vojaško pomoč, je torej hipokrizija – in to v več pogledih. Najprej zato, ker eni od sprtih strani odreka pravico do obrambe oziroma ji onemogoča oborožen odpor proti okupatorju, če parafraziramo naše tovariše iz Dražgoš. Naslednji vidik te hipokrizije se posledično nanaša na stanje, ki nastane, ko se šibkejša stran ne more več braniti. Temu rečemo tudi kapitulacija. Ali predaja po slovensko. Država, ki se preda, je prisiljena sprejeti pogoje zmagovalke. Lahko celo preneha obstajati, je ukinjena ali pa se mora sprijazniti s takšno ali drugačno okupacijo.

Tretji vidik hipokrizije pa ima širši, mednarodnopravni vidik (če v takšnih razmerah sploh še lahko govorimo o kakšnem mednarodnem pravu): če bi »legalizirali« argument moči, potem bi države svoje spore reševale nasilno vsaj v tistih primerih, ki bi šlo za občutno neravnovesje moči. Najbrž ni odveč poudarjati, da bi jo v takšnem anarhičnem svetu najslabše odnesle manjše, vojaško šibke države. Slovenija bi bila hitro na tankem ledu.

»Druga svetovna vojna ni bila le velika vojna z velikim trpljenjem, ki ga prinašajo vojne: bila je spopad, ki je odločal o moralni usodi in razvojni bodočnosti celotnega sveta. Na strani odpora proti fašizmu in nacizmu je bilo treba zbrati vso voljo in moč, mobilizirati vse sile in poiskati vse zavezni-ke.«

Profimedia

Tudi te besede je izrekel nekdanji predsednik Türk v Dražgošah in verjetno ga ni bralca, ki mu ne bi pritrdil. Fašizem in nacizem sta bila režima svojega časa, zaradi katerih so trpeli in umirali milijoni Evropejcev. Februarja 2022 je ruski avtokrat, ki ga je pokojni Otto von Habsburg že leta 2000 v pogovoru za tedanji tednik Mag označil za novega Hitlerja, brez vojne napovedi napadel suvereno in neodvisno evropsko državo. Po dveh letih in pol Ukrajine še ni premagal, vendar samo zato ne, ker smo ji Evropejci že kmalu začeli pošiljati orožje. Toda le določeno orožje, ki je preprečevalo njeno kapitulacijo.

Vse prošnje po ofenzivnem orožju, s katerim bi Ukrajinci lahko na bojišču dosegli preboj in okupatorje prisilili k umiku in mirovnim pogajanjem, Zahod zavrača, češ da bi preveč škodovali Rusiji. Strah pred jedrskim orožjem, s katerim občasno grozi Putin, je dosegel svoje. Kljub temu da gre za blef, je v Evropi in Ameriki med politično elito preveč takšnih, ki se bojijo morebitne ruske iracionalnosti.

Glede na psihološki profil Vladimirja Putina lahko sklepamo, da je ruski avtokrat zelo racionalen politik, vendar ima lastnost, ki je značilna za vse sadiste: ko zavoha strah, postane še odločnejši. Zato se zdijo utemeljena svarila tistih, ki so prepričani, da Rusija v Ukrajini ne sme zmagati. Kajti v nasprotnem primeru si bo Putin začel ogledovati naslednjo žrtev.

Na katero stran je padel berlinski zid

Že prej smo obljubili, da bomo pojasnili, zakaj je nekdanji predsednik Türk, ki je pred leti v Dražgošah tako ognjevito zagovarjal pravico do upora in odpora proti okupatorju, v primeru Ukrajine in Bližnjega vzhoda povsem spremenil svoje poglede. Ni edini, kajti skoraj identična stališča zagovarja tudi njegov kolega, nekdanji predsednik Milan Kučan. Za boljše razumevanje njunih pogledov na vlogo in položaj Rusije kot naslednice nekdanje Sovjetske zveze si bomo ogledali citat iz Kučanovega nastopa na Svetovnem kongresu Mednarodnega inštituta za medije maja 2004 v Varšavi, Kučan pa je bil tam kot nekdanji predsednik Slovenije.

Vlada RS

»Berlinski zid sta skupaj rušila evropski Vzhod in Zahod. Njegove ruševine so padle na obe strani, tudi na zahod. Resda so bile najbolj radikalne spremembe v državah Srednje in Vzhodne Evrope po padcu komunizma, vendar je padec zidu izzval spremembe tudi na Zahodu (…) Šlo je za obojes-transki in skupni zgodovinski interes.«

Teza, ki jo zagovarja Milan Kučan, je resda provokativna in drzna, vendar je glede na zgodovinska dejstva tudi zgrešena: berlinski zid se ni podrl na obe strani, saj ga nista zgradila Zahod na eni ter sovjetski režim na drugi strani. Berlinski zid je zgradil komunistični vzhodnonemški režim pod taktirko Moskve, da bi preprečil svojim državljanom, da bi množično bežali na Zahod. Berlinski zid, če smo še bolj jasni, so zgradili zato, da iz komunističnega raja ne bi mogel nihče pobegniti. In ko se je leta 1989 sistem začel sesuvati, so bili Vzhodni Nemci tisti, ki so z rokami in macolami začeli rušiti zid.

Na katero stran se je torej podrl berlinski zid, eden najbolj grotesknih simbolov železne zavese, ki se je leta 1945 spustila čez Evropo od Ščečina na Baltiku do Trsta na Jadranu? Ker govorimo v prispodobi, ne pa o tem, kam so padle ruševine, je jasno, da se je podrl na tisto stran, ki ga je zgradila, na tisto stran torej, ki je bila poražena v hladni vojni.

Kaj to pomeni in zakaj nekdanji predsednik Kučan govori nekaj, kar ni res? Če je v primeru ruske vojne v Ukrajini njegov »mirovniški recept«, ki predpostavlja kapitulacijo Ukrajine kot pot do miru v korist Rusije, posledica simpatij do naslednice nekdanje Sovjetske zveze ali celo Vladimirja Putina osebno, potem je v primeru vojne na Bližnjem vzhodu averzijo do Izraela treba gledati v širšem kontekstu medijske podpore Palestini. Da Kučan ne zmore na osebni ravni pretrgati odnosa s Putinom – podobno pa velja tudi za ljubljanskega župana Jankovića – najbolj nazorno priča dejstvo, da ni vrnil državnega odlikovanja, ki ga je pred leti prejel od Putina (kot ga tudi Janković ni). Majhna gesta, ki veliko pove.

RTV Slovenija

Kdo je na pravi strani zgodovine?

Nekdanja predsednika sta se podobno kot glede vojne v Ukrajini oglasila tudi v zvezi z vojno v Gazi oziroma izraelskimi napadi na Hamas v Libanonu. Tudi v tem primeru zlasti Kučan odkrito zagovar-ja to, da bi morala Amerika prenehati pošiljati orožje Izraelu. V tem primeru bo vojne, pravi Kučan, v hipu konec. Seveda ni tako preprosto in vojne s tem ne bi končali, ker ima Izrael zelo razvito orožarsko industrijo. Če kdo, potem bi moral prav predsednik Kučan to vedeti, saj je gojil v času svojega mandata (1992–2002) prisrčne odnose z Izraelci, sodelovanje med državama pa je teklo tudi na obrambnem področju.

Vendar pri iskanju rešitve za bližnjevzhodni konflikt, kjer bivši predsednik Türk vidi diplomacijo kot edino možnost, vsi spregledajo ta dejstva: da je vojno v Gazi sprožil Hamas, ki je teroristična organizacija; da ima talce v Gazi Hamas; da je napade na severni Izrael začel Hezbolah, ki je v Libanonu država v državi; da Izrael ne izvaja vojaških operacij proti libanonski vojski, ampak proti teroristični organizaciji Hezbolah; da nobeno mednarodno sodišče ni ugotovilo, da Izrael v Gazi izvaja genocid nad Palestinci.

Iran kot osrednji podpihovalec protiizraelskega razpoloženja na Bližnjem vzhodu je šele z dvema raketnima napadoma na Izrael dokončno stopil iz sence in se – očitno opogumljen tudi z ruskim kljubovanjem Zahodu – zdaj predstavlja kot edina vojaška sila, ki lahko normo o izbrisu judovske države realizira tudi v praksi.

Stališča bivših predsednikov Türka in Kučana nista nekaj, ob čemer bi zamahnili z roko, ker sta pač v zmoti. Dejstvo je, da ima posebej Milan Kučan še vedno precejšen vpliv na del slovenske politike, zlasti trdo levico, ki nekritično sledi njegovim pogledom (zato bi Levica v parlamentu lahko še letos zahtevala sankcije in prekinitev diplomatskih odnosov z judovsko državo).

Poleg tega pa se določen radikalizem, ko gre za zunanjo politiko, zadnje čase pojavlja tudi v vladi, kjer bodo Kučanove in Türkove izjave padle na plodna tla. Odmikanje od skupne evropske varnostne in zunanje politike, nerazumno soliranje v Varnostnem svetu ZN glede Bližnjega vzhoda in obujanje nekakšne nove neuvrščene agende gotovo ne bo pripomoglo k boljši, uspešnejši in bogatejši Sloveniji.

»Stati na pravi strani zgodovine pomeni stati na strani miru,« je pred junijskimi volitvami v Evrop-ski parlament dejal nekdanji predsednik Kučan. Kot bi slišali britanskega premierja Nevila Cham-berlaina v Münchnu, ko je sopodpisal tisti sramotni dokument, zaradi katerega se je Evropa le dve leti kasneje zbudila v najstrašnejši vojni v moderni zgodovini. Ne, spoštovani predsednik, stati na pravi strani zgodovine pomeni reči ne nasilju in nasilnežem, pa naj bodo to Rusi ali islamski skrajneži.