Donald Trump, možni zmagovalec bitke za Belo hišo, je namreč v preteklosti o Natu govoril precej kritično, še bolj oster je bil francoski predsednik Macron, ki je Nato razglasil celo za »klinično mrtvega«. Potem se je zgodila vojna v Ukrajini in nenadoma je leta 1949 ustanovljeno zavezništvo dobilo nov smisel. Ali kot je v nedavnem pogovoru za Der Spiegel povedal njegov bivši generalni sekretar Jens Stoltenberg: Nato ima rešitev za marsikateri svetovni problem, vendar ne za vse.

Pogled od zunaj je seveda bolj kritičen, sploh če ga presojamo skozi slovenska očala. Javno mnenje, ko gre za vlogo Nata v Evropi in širše, je razdeljeno. Pravzaprav je bilo polarizirano že pred dvajsetimi leti, ko je Slovenija postala članica. Zdi se, da je bil to poslednji veliki dosežek slovenske politike, ki se je takrat poenotila glede tega. Vseeno je okoli 40 odstotkov volivcev glasovalo proti, danes pa bi bil ta odstotek bržkone še višji.

Pred dvajsetimi leti pač ni bilo družbenih omrežij, kjer bi ljudstvo vsak dan bombardirali z »novicami«, ki so zmes laži in manipulacij. Prav tako leta 2004 v parlamentu – kaj šele v vladi – ni bilo stranke, ki bi tako (prikrito) nasprotovala Natu, kot počne Levica danes. Njena zadnja iniciativa, ki ima najmanj moralno podporo dveh bivših predsednikov države, je posredno usmerjena proti Natu, saj zahteva, da Slovenija nemudoma preneha pošiljati vojaško pomoč Ukrajini.

Profimedia

Levica še ni šla v odkrito kampanjo za izstop iz Nata, vendar ni izključeno, da pride na vrsto tudi to. Politični račun je jasen in po svoje logičen: če najmanj 40 odstotkov volivcev podpira takšno idejo, potem bi to morda stranki rešilo prihodnje volitve, na katerih se bo borila za obstanek v parlamentu. Kajti na koncu dneva je vse politika.

Kriza na vzhodu, kriza na jugu

Slovenske dileme v zvezi z Natom seveda niso nobena lokalna specialiteta. Marsikje v Evropi ima javnost zadržke glede vloge in pomena te vojaške organizacije, ustanovljene kmalu po začetku hladne vojne kot protiutež sovjetskemu Varšavskemu paktu. S padcem berlinskega zidu se je sicer krajši čas zdelo, da je zavezništvo izgubilo tradicionalnega nasprotnika, s čimer je postalo  dvomljivo bistvo njegovega obstoja, njegov smisel. Toda že krvav razpad nekdanje Jugoslavije, ki se je končal z Natovo vojaško operacijo proti Miloševiću leta 1999, je pokazal, da je Evropa še daleč od stabilnosti in miru.

Potem se je zgodil Vladimir Putin (2000) in Rusija je počasi, a vztrajno opozarjala na svoje geostrateške ambicije. Prelomno leto je bilo 2007, ko je ruski predsednik med govorom na Münchenski varnostni konferenci zelo odkrito spregovoril o ruskih frustracijah v zvezi s širitvijo zavezništva in napovedal marsikaj, kar se je potem dogajalo v prihodnjem desetletju in pol.

S tem v zvezi se v medijih nenehno pojavlja ruska interpretacija nekakšne obljube, ki naj bi jo Zahod po koncu hladne vojne, po umiku sovjetske armade iz nekdanje Vzhodne Nemčije dal prvemu (in verjetno tudi zadnjemu) demokratično izvoljenemu ruskemu predsedniku Borisu Jelcinu – namreč da se zavezništvo ne bo širilo na vzhod.

Verjetno ne bomo nikoli izvedeli, kakšne obljube, zagotovila so si tedanji voditelji izrekali v pogovorih za štiri oči, vendar je dejstvo, da takšne besede nimajo nobene pravne veljave. Formalnega sporazuma med Natom in Rusijo, ki bi definiral rusko interesno območje in morebitno širitev zavezništva na vzhod, seveda ni. Zato je vse skupaj ostalo na ideološki ravni: tisti, ki verjamejo Putinu, verjamejo tudi njegovemu upravičevanju napada na Ukrajino, češ da je do njega prišlo zaradi napovedi o vstopu Ukrajine v Nato.

Podobna polarizacija je tudi pri bližnjevzhodnem konfliktu, pri čemer proarabsko usmerjeni mediji brez zadržkov podpirajo teroristične organizacije, manj pa jih zanima rešitev palestinsko-izraelske vojne v obliki dveh držav, pri čemer bi morali Palestinci oblast izvoliti na svobodnih in demokratičnih volitvah ter prepovedati Hamas in druge teroristične skupine. Vojna v Gazi in Libanonu, ki si ga je povsem podredil Hezbolah, ogroža stabilnost tudi v Vzhodnem Sredozemlju, saj na Bližnji vhod meji pomembna članica Nata, ki je povrhu vsega tudi njegova edina članica, kjer je uradna religija islam.

Nato ni kriv za ukrajinsko vojno

Ruski pogled na razloge za vojno v Ukrajini ima pri nas nenavadno veliko podporo v medijih, saj spretno zaigra na strune antiamerikanizma in negativnega odnosa do Nata, ki se ga praviloma enači z ameriškimi interesi. To se povsem ujema z rusko informacijsko vojno proti Evropi in Zahodu, v kateri igra ključno vlogo demoniziranje Nata.

Kot rečeno, je opravičevanje napada na Ukrajino s širitvijo Nata za lase prevlečeno, saj je Vladimir Putin že leta 2008 napadel Gruzijo, pa se sploh ni spogledovala s članstvom v Natu. Tudi začetek rusko-ukrajinskega konflikta pred več kot desetimi leti nima nobene zveze z Natom, kvečjemu z Evropsko unijo, kajti revolucija na Majdanu, ki je z oblasti odnesla kremeljskega vazala Viktorja Janukoviča, se je začela zaradi spremembe njegove politike do EU in umika Ukrajine iz sporazuma z Brusljem, saj ni bil povšeči Kremlju.

KPV

Potem ko je Janukovič pobegnil v Moskvo, oblast v Kijevu pa so prevzele proevropsko usmerjene stranke, so Rusi k uporu naščuvali večinoma rusko prebivalstvo v dveh vzhodnih provincah, Donecku in Lugansku; ustanovljeni sta bili »ljudski republiki« po vzoru SAO Krajina (srbskega avtonomnega območja) na Hrvaškem (Knin) na začetku devetdesetih. Oboroženi upor je sprožil vojno na Hrvaškem. Za nagrado si je Putin leta 2014 nezakonito priključil še ukrajinski polotok Krim.

Skratka, Nato nima nobene zveze s Putinovim osvajalskim pohodom na Ukrajino, ki se je po več kot dveh letih in pol že tako upočasnil, da so Rusi na pomoč poklicali severnokorejske zaveznike. Kim Jong Il naj bi svojemu prijatelju poslal okoli 12.000 vojakov. Če se je sprva zdelo, da gre za lažne novice, pa zadnji podatki potrjujejo, da so severnokorejski vojaki dejansko na bojišču.

Vendar je Putin previden in jih je poslal v boj na ruskem ozemlju (Kursk), s čimer dejansko ne krši mednarodnega prava. V trenutku, ko bi severnokorejski vojaki prestopili mednarodno priznano mejo in se začeli boriti v Ukrajini, bi ta vojna dobila povsem nove razsežnosti. Glede na razmere na korejskem polotoku, kjer že sedemdeset let velja zgolj premirje med severom in jugom, bi v Ukrajino svoje vojake bržkone poslala tudi Južna Koreja. S tem bi se izpolnili pogoji za svetovno vojno.

Kaj pravita bivši in bodoča bivša

Norvežan Jens Stoltenberg, ki je Nato vodil kar deset let (2014–2014), je v oktobrskem intervjuju za nemški tednik Der Spiegel priznal, da bi se vojni v Ukrajini morda izognili, če bi Putina v preteklosti jemali bolj resno, Ukrajini pa omogočili dobave orožja, ki bi Rusijo odvrnili od invazije. Putinu so zadnjih dvajset let, kot vemo, najbolj slepo verjeli Nemci, posebej kanclerka Angela Merkel, ki je šele februarja 2022 dojela, s kom ima opravka.

Kako zelo so odpovedale tudi nemške obveščevalne službe v primeru ruske invazije na Ukrajino, največ pove to, da je Bruno Kahl, direktor BND (Bundesnachrichtendienst) 24. februarja 2022 obtičal v Kijevu in so ga morali od tam evakuirati z avtomobilom, saj je bil zračni prostor zaprt.

Stoltenbergova ugotovitev, da NATO ni prepoznal dejanske narave režima v Kremlju, je bila usodna napaka, ki jo je Putin s pridom izkoristil. Vendar se očitno tudi na napakah niso veliko naučili, kajti zlasti Američani in Nemci Ukrajini še vedno omejujejo pravico do samoobrambe: nočejo, da bi Ukrajina izvajala napade z njihovim orožjem daljšega dosega na rusko ozemlje.

Nemške frustracije so seveda zgodovinskega izvora (Hitlerjeva operacija Barbarossa), Američane pa skrbi psihološko stanje Putina oziroma tveganje, da bi njegov režim v primeru smrtne ogroženosti uporabil jedrsko orožje. Tisto, česar nihče ne očita Izraelu, ko s kirurško odmerjenimi zračnimi napadi na Iran odgovarja na njegovo raketno obstreljevanje, je hud problem v primeru Ukrajine. Dvoličnost je očitna.

Profimedia

Manj dvoličnosti je glede vprašanja ukrajinskega članstva v Natu, ki je zagotovo neprimerno bolj občutljivo kot vstop v Evropsko unijo, kjer ima Ukrajina že status kandidatke. V obeh primerih bo o tem soodločala tudi Slovenija, o čemer je v prijazno »prazničnem« intervjuju za Večer pred dnevi govorila tudi slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon. Dokler je na njenem ozemlju vojna, smo jo lahko razumeli, Ukrajina ne more računati na vstop v zavezništvo, saj bi to odprlo vprašanje 5. člena Washingtonske pogodbe (»napad na eno članico je napad na vse članice«), vojne z Rusijo pa si seveda nihče ne želi.

Ko gre za EU, bo Slovenija najverjetneje igrala še pomembnejšo vlogo, saj ji je pripadlo komisarsko mesto za širitev. Če bi Marti Kos slučajno spodletelo in ne bi prestala zaslišanja v Evropskem parlamentu, napovedanega za 7. november, v kar pa ministrica ne verjame, se zdi prav Tanja Fajon idealna kandidatka za ta položaj. Slovenski interes je zagotovo širitev na Zahodni Balkan v dogledni prihodnosti (odločitev o tem bi morala biti po besedah Tanje Fajon sprejeta do leta 2030), vendar pa je velik izziv tudi Ukrajina.

Realisti in mirovniki

Za Severnoatlantsko zavezništvo, ki ga je ruska vojna v Ukrajini prebudila iz hibernacije, bo svojevrsten stresni test tudi torek, 5. novembra, ko bodo potekale ameriške predsedniške volitve. Stoletenberg, ki je letos položaj predsedujočega Natu predal bivšemu nizozemskemu premierju, liberalcu Marku Rutteju, se s tem ne bo več ukvarjal, spomladi prihodnje leto namreč prevzema položaj predsedujočega Münchenske varnostne konference, enega najpomembnejših mednarodnih dogodkov s področja varnostne politike in poteka vsako leto februarja že vse od leta 1963.

Bojazni pred Trumpovo predsedniško vrnitvijo oziroma »ukinitivijo« Nata so pretirane, saj Združene države iz zavezništva ne bodo kar tako izstopile. V zvezi s Trumpovim odnosom do Nata je precej manipulacij in napačnih interpretacij. V resnici je Donald Trump v vlogi predsednika najmočnejše članice, ki v zavezništvo tudi daleč največ prispeva, v prejšnjem mandatu upravičeno kritiziral preveč popustljivo politiko do tistih članic, ki ne izpolnjujejo svojih sprejetih obveznosti.

KPV

Kot vemo, je med njimi Slovenija, ki naj bi potrebovala še nekaj let, da bo dosegla kritično mejo dveh odstotkov BDP, namenjenih obrambi. O tem poteka pri nas že ves čas žolčna polemika, ki je niti vojna v Ukrajini ni bistveno umirila. V grobem pa lahko odločevalce kot tudi javnost uvrstimo v dve skupini. Prva je zelo realistična, racionalna in se zaveda, da mir ni samoumeven in da so vojne na žalost še vedno stalnica v tem svetu. Četudi si vsi želimo svet brez oboroženih konfliktov, se vedno znova zbujamo v brutalne vojne, za katere se zdi, da jih je vsako leto več.

V manj kot treh letih je Evropa doživela dva vojni na svojem pragu, eno na vzhodu (Ukrajina), drugo na jugu (Bližnji vzhod). Tistim, ki priznavajo, da je »realpolitika« zelo aktualna, zato dva odstotka bruto domačega proizvoda, namenjenega obrambi, ne pomenita konca sveta.

Na drugi strani imamo posebno sekto, v kateri je ogromno naivnih in dobro mislečih ljudi, ki iskreno verjamejo v svet brez vojn, orožja in nasilja. Zanje je vsak cent, porabljen za obrambo, preveč. Kaj natanko si mislijo ob Putinovih agresivnih korakih ali početju terorističnih skupin, je težko ugotoviti. Vendar vsaj med delom evropske skrajne levice in anarhistov prevladuje mnenje, da je za vse konflikte po svetu na tak ali drugačne način odgovoren Zahod.

Dokler takšna absurdna in samomorilske mentaliteta ostaja na ravni civilne družbe, nevladnih organizacij in aktivistov, gre za normalno uveljavljenje svobode vesti, s katero se ponašamo na Zahodu. Težava nastane, če se mirovniški radikalizem naseli v politično areno, četudi zgolj na skrajne robove. Od tu do slogana »bitka za mir« namreč ni več dolga pot. Na koncu se znajdemo v skrajno paradoksalnem položaju, ko mirovniki tako agresivno zagovarjajo svoj prav, da bi bili pripravljeni pobijati zanj …

Kupovanje javnega mnenja?

Kam bi v tem kontekstu umestili Slovenijo, ki je v dvajsetem stoletju trikrat okusila vojno (1919, 1941, 1991) in vsakič z lastnimi silami ubranila večino nacionalnega ozemlja? Spomin na desetdnevno vojno junija 1991 bi moral biti še dovolj živ, da bi ohranil spoznanje, da se razglašene samostojnosti in neodvisnosti brez orožja ne bi dalo uveljaviti.

Profimedia

A če je po dobrih tridesetih letih zavest o pomenu obrambnih sil že zbledela, potem je to odgovornost izobraževalnega sistema, politične elite kot tudi večinskih medijev. Slednji seveda ne morejo biti krivi za vse, vendar pa nas lahko skrbi podatek, da avtoritarni režimi, kakršni so Rusija, Kitajska in Iran, po ugotovitvah neodvisnih raziskav vsako leto investirajo več sto milijonov evrov »donacij« najrazličnejšim medijem v Evropski uniji.

Verjetno je to le vrh ledene gore, kajti večina denarja do ciljnih medijev pride mimo zakonitih bančnih transakcij, v gotovini. Koliko medijev pri nas dobiva redne ali občasne »prispevke« iz tujine v zameno za »uravnoteženo poročanje« o vojni v Ukrajini, kjer je ruski interes jasen, Slovenija pa za kremeljske tovarne laži vsekakor zanimiv poligon?

Uradno je o tem nemogoče dobiti kakršnekoli informacije, vendar smo v več neformalnih pogovorih z različnimi državnimi uradniki iz varnostnega in obveščevalnega sektorja dobili dovolj namigov, da smo si lahko ustvarili grobo sliko: Rusi preko svoje izpostave v Beogradu financirajo vsaj eno zunajparlamentarno politično stranko pri nas in z gotovino zalagajo najmanj spletni portal, ki javnosti predstavlja izključno rusko resnico, ruski pogled na svet. Zakaj o tem ne poteka policijska preiskava, nas je zanimalo. Nasmešek namesto odgovora je lahko dvoumen: bodisi poteka, vendar je to tajna preiskava, bodisi za to razkritje (še) ni političnega interesa.