Ali pa je, nasprotno, prehitro zakikirikal in bi moral biti glede svojih smelih načrtov previdnejši, predvsem pa čakati do zadnjega? Včasih je namreč element presenečenja v politiki ključen. Prepočasen ali prehiter, zdaj je vseeno, kajti vsekakor ima Logar kot predsednik Demokratov hud problem, ki ga bo moral razrešiti čim prej, sicer je ogrožena njegova celotna politična kariera.

Zaplet z Dejanom Kalohom morda res kaže zgolj na oblastiželjnost nekega lokalnega politika, ki ga sicer poznajo v domačem Mariboru, a je bil na nacionalni ravni doslej skorajda neopazen. Vendar pa vloga poslanca Kaloha, ki je z nekaj zaostanka sledil strankarskima kolegoma Anžetu Logarju in Evi Irgl, zanju kot za na novo nastalo stranko Demokrati nikakor ni tako nepomembna.

Sašo Radej

Vse odkar se je dolgoletni poslanec in zunanji minister zadnje Janševe vlade začel oddaljevati od SDS, sta bila namreč prav Kaloh in Irgl za Anžeta Logarja ključ do uspeha. Brez njiju je namreč projekt poslanske skupine, ki bi predstavljala novo stranko Demokrati, vsaj v medijskem in predvolilnem pogledu bolj mrtev kot živ. Poslovnik državnega zbora je jasen: najmanj trije poslanci lahko ustanovijo poslansko skupino. Izjema sta poslanca madžarske in italijanske narodne skupnosti, ki imata poseben status že v ustavi.

Zakaj je status tako pomemben

Status poslanske skupine, na kar je seveda meril Logar, bi dal Demokratom avtomatično privilegiran položaj v predvolilni kampanji podobno kot vsem parlamentarnim strankam. Takšna diskriminatorna rešitev je v nasprotju z ustavo, o tem je že večkrat presojalo tudi ustavno sodišče, vendar se parlamentarne stranke obeh polov požvižgajo na to in so, vsaj kar se tega tiče zelo enotne.

Kajti sistem parlamentarne stranke, med katere se je želel umestiti tudi Logar z Demokrati, postavlja v boljši, privilegiran položaj tudi v finančnem smislu, saj so upravičene do (več) državnih sredstev, med predvolilno kampanjo pa jim državna RTV Slovenija namenja poseben programski čas in prostor, t. i. zunajparlamentarne stranke pa so stlačene posebej in imajo vsaka zase na voljo manj časa za predstavitev svojih stališč.

Sašo Radej

Logarjev načrt je bil, da se z osamosvojitvijo od SDS in njenega večnega šefa Janeza Janše vzpostavi kot samostojna politična figura in stranka, ki bi nagovarjala največji del volivcev, tj. neopredeljene. Ti nočejo biti (preveč) levi, desnica jim ne diši, zato se uvrščajo na sredino – karkoli to v polarizirani Sloveniji že pomeni. In če bi Logarju uspelo doseči vsaj del tega ogromnega volilnega telesa, ima odprto pot v državni zbor.

Toda za ta projekt, o katerem seveda ne moremo z gotovostjo trditi, da morda ni bil kdaj na tihem dogovorjen s kom (z Janšo, kakopak), je izjemnega pomena medijska in javna pozornost, izpostavljenost in prisotnost. Poslanska skupina, ki bi se poimenovala po novoustanovljeni stranki, torej Demokrati, bi imela avtomatično reklamo, bila pa bi deležna tudi nekaterih ugodnosti.

Pri graditvi stranke od zgoraj navzdol je to zelo pomemben podatek. Nenazadnje bi lahko bila verjetno večina strankinih sestankov lahko kar v državnem zboru, kjer sta kava in sok še vedno smešno poceni, pa tudi sendvič ni drag.

Kdo bo novi Kaloh?

Dva poslanca, kolikor jih ta hip imajo Demokrati de facto v državnem zboru, se pravi Anže Logar in Eva Irgl, sta premalo, da bi omogočila nadaljevanje projekta po začrtani poti. Ker je možnost sodelovanja z Demokrati oziroma njihovo poslansko skupino zelo hitro zavrnila še Mojca Pašek Šetinc, na katero naj bi Logar potihem računal, je vse skupaj obstalo in ne kaže ravno optimistično.

V bistvu bi moral Logar čim prej najti nekoga tretjega. Če verjamemo internim analizam, po katerih bi Demokrati na volitvah nedvomno odnesli več glasov SDS kot Novi Sloveniji, potem bi bila vrhunska politična igra, če bi mu enega poslanca enostavno »posodili« na koalicijski strani, denimo svobodnjaki.

Primož Lavre

Toda to ni hiša iz kart, pač pa slovenska politika, ki je še vedno precej amaterska in predvidljiva, predvsem pa brez posebne domišljije. Samo Gregor Golobič in Milan Kučan bi bila sposobna takšnega mentalnega preskoka, da bi iz »lastnih« vrst napodila poslanko (poslanca) in jo (ga) kot nekakšnega odpadnika poslala na pomoč Logarju. Pač po principu, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj.

Kajti s tremi poslanci Demokrati dejansko hitro postanejo parlamentarna stranka in lahko začnejo aktivneje določati politiko, s tem pa zlezejo pod kožo tudi potencialnim volivcem. Samo nastopanje na lestvicah priljubljenosti, kjer je Logar sicer še vedno visoko, praviloma med drugim in četrtim mestom, ne bo dovolj za »kvalifikacije« na volitvah. Stranka se mora približati štirim odstotkom, da prestopi prag in postane parlamentarna.

Na zadnjih volitvah se je glede tega zgodil zanimiv obrat, saj je tokrat v državnem zboru zastopanih najmanj strank kot doslej, ob najmočnejših (Gibanje Svoboda, SDS) so le še tri manjše stranke – Nova Slovenija, Socialni demokrati in Levica, ki se je leta 2022 komaj še prebila, na naslednjih volitvah pa ji resno grozi celo izpad iz parlamenta.

Če Logar želi držati tempo do volitev, ki bodo očitno res »šele« leta 2026, morda kak mesec ali dva prej, kar pa v ničemer ne spremeni politične dinamike danes, potem si mora vsekakor zagotoviti novega Kaloha, torej odpadniškega poslanca, idealno bi bilo, da bi bil z drugega političnega pola kot SDS.

Andrej Križ

To bi po svoje potrdilo tudi Logarjevo iskrenost, da gradi stranko, ki ne bo obremenjena s stereotipno delitvijo na leve in desne oziroma z janšizmom in antijanšizmom. Celotna levica je na zadnjih volitvah svoj program utemeljevala na izključevanju, kar je svojevrstno zrcaljenje, kajti ravno izključevanje so najbolj očitali tudi – Janši.

Slab začetek, boljši konec?

Mariborski ustanovni kongres Demokratov je očitno že odslikaval negotovost, ki jo je sprožil razhod med tremi doslej ključnimi akterji oziroma spor med Logarjem in Kalohom. Ta je izkoristil priliko za očitke na račun Logarja in mu posvetil maščevalno pismo, v katerem pa so, zanimivo naključje, skoraj identične obtožbe, kot jih o Logarju slišimo tudi iz ust Janševega kroga.

O tem, da naj bi bil Logar samovšečnež, ki mu gre le za denar in življenje na račun proračuna, doslej še nismo slišali. To je zdaj razkril bivši poslanec SDS Kaloh, ki je v novi stranki pričakoval podpredsedniški položaj, pa mu ga Logar ni bil pripravljen dati, češ da je to izsiljevanje. V Kalohovi zgodbi vseeno nekaj ni logično: če bi bil Logar resnično takšen pokvarjeni pragmatik, ki mu gre le za denar, moč in oblast, potem ne bi tvegal konflikta s Kalohom, ki bi mu zagotavljal formiranje poslanske skupine, ampak bi požrl njegove zahteve in mu dal podpredsedniški položaj, mar ne?

Sašo Radej

Namesto tega ga je zavrnil, s čemer je vsaj začasno izgubil možnost, da bi Demokrati postali poslanska skupina in s tem tudi parlamentarna stranka, vendar je pravkar nastalo stranko tudi rešil takšnega prepirljivega človeka, kakršen je menda Kaloh. Če bi to držalo, potem je stranka na dolgoročno na boljšem.

A kaj, ko je po drugi strani predsednik Demokratov že na ustanovitvenem kongresu zagrešil zelo očitno napako pri sestavi sveta stranke, v katerega je bila izvoljena kompromitirana dolgoletna direktorica celjskega (javnega podjetja) Zavoda Socio: pred pol leta je zoper njo zaradi suma kaznivega dejanja pri goljufiji na enem od razpisov proti njej začelo kazenski pregon evropsko tožilstvo.

Napako, kot je to imenoval Logar, je popravila kar obtoženka sama, saj je odstopila kot članica sveta stranke, vendar niti ta hvalevredna (in edina pravilna) odločitev ne more popraviti slabega vtisa, ki je nastal že ob ustanovitvi. Tisti, ki so mariborski kongres spremljali v živo, pravijo, da posebnega vtisa ni pustil in da se je zdelo, kot da se vse zelo mudi. Še torto so kar nekam hitro pojedli.

Nekaj deset »normalnih«

Seveda se dan po jutru pozna, kot pravi slovenska modrost, vendar pa velja tudi to, da se na napakah učimo. Logarju morda res ni najbolj uspel začetek, vendar ima še približno leto časa, da izboljša formo in se pripravi na predvolilni sprint. Če držijo namigi, da je za finančni del poskrbljeno, potem mu ostane le še kadrovski del, ki pa je, bodimo iskreni, tudi najzahtevnejši. Kje najti dovolj kredibilnih ljudi, da si lahko privošči z njimi iti na volitve.

Evropski parlament

Kajti tistih obrazov, ki smo jih doslej videli ob njem, ko je šlo za civilnodružbeno Platformo sodelovanja, v Mariboru ni bilo več. Med njimi so zagotovo tudi potencialni ministri, če bi Demokrati slučajno prišli v vlado, ampak najprej je treba priti do tja. Prvi korak je zagotovo v boljšem, bolj preverjenem izboru kadrov, pri čemer si Logar ne sme več privoščiti takšnih spodrsljajev.

Vendar pa ne bo enostavno najti nekaj deset »normalnih« kandidatov za poslance, tega se verjetno tudi sam zaveda. Ljudi namreč politika vse manj zanima, v njej ni denarja, plače poslancev so povprečne, ves čas so pod drobnogledom medijev in javnosti, idealistov, ki bi se bili pripravljeni žrtvovati za višje cilje, pa verjetno ne bi več našli niti s povečevalnim steklom.

Če zaključimo: Anže Logar je dolgo napovedoval in obljubo naposled izpolnil. Zapustil je stranko, pobegnil iz objema Janeza Janše, vendar je zato posledično že doživel njegov srd. Dejan Kaloh mu je pokvaril načrte s parlamentarno stranko v tem mandatu, pričakovati je tudi, da se bo po Demokratih usulo v Janši naklonjenih kot tudi v najbolj radikalnih levih medijih, ki Logarju ne zaupajo in ga še vedno vidijo kot Janšev satelit. Dokazov za to sicer nimajo, vendar kdaj pa so v politiki že kaj šteli?