Po srečanju marcu letos sta se prejšnji teden sestala šele drugič v tem letu, kar le še povečuje  ugibanja o tem, v kakšnih odnosih sta v resnici nosilca dveh od treh najpomembnejših funkcij v državi. Vlada med njima nekakšna hladna vojna?

Predsedničin predlog, da bi Tone Rop postal novi guverner Banke Slovenije, je zadnji in zelo konkreten dokaz, da med Erjavčevo, kjer domuje Nataša Pirc Musar, in Gregorčičevo, kjer je sedež vlade, ni zgolj nekaj korakov, pač pa vse večja razdalja.

Polemika ob Ropovi kandidaturi, ki je obsojena na polom v državnem zboru, ni vsebinska, saj mu ne moremo očitati pomanjkanja strokovnih referenc ali izkušenj. O tem, da je guvernerski položaj, odkar je Slovenija v sistemu Evropske centralne banke in dejansko le izpolnjuje navodila iz Frankfurta, bolj kot ne trofejni, prav tako ne gre razpravljati. To so pač dejstva.

Sašo Švigelj

V ponesrečeni guvernerski kandidaturi gre za dokazovanje politične (pre)moči nad predsednico. Vladna koalicija, kjer ima glavno besedo premier Robert Golob, je gladko zavrnila predlaganega kandidata predsednice republike, ker že imajo »svojo« kandidatko Sašo Jazbec, ki ji strokovnosti in referenc prav tako ne moremo oporekati, četudi je v tem pogledu Rop nedvomno »težji« kandidat.

Pri Saši Jazbec, soprogi Marka Jazbeca, ki sodi v najožji krog Boruta Jamnika, utegnejo biti ključni drugi pomisleki: da je del nekega zakulisnega omrežja, ki se je tudi po zaslugi te vlade še okrepil in že zdaj obvladuje zavidanja vreden del državnega finančnega zaledja. Gospa Jazbec na čelu Banke Slovenije bi bila – kot se je duhovito izrazil eden od naših virov – le »češnja na torti«.

Od Sevnice do Bele hiše

Državni zbor, kjer ima vladna koalicija krepko večino, bo očitno zavrnil Ropa kot kandidata za guvernerja, s čimer bo Golob izenačil njuno trenutno tekmo na 1 : 1. Nataša Pirc Musar mu je gol zabila nedavno v primeru Donalda Trumpa, s katerim je vzpostavila boljše odnose kot premier.

Predsednica je minuli teden čestitala novoizvoljenemu ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, s katerim jo posredno povezuje tudi nekdanja profesionalna odvetniška kariera, saj je zastopala njegovo soprogo Melanio in tasta Viktorja Knavsa v tožbah proti slovenskim medijem, ki so se nizkotno lotili v Sevnici rojene prve dame Združenih držav. Nataša Pirc Musar je z zahtevki uspela, zato je dobro zapisana v Trumpovem družinskem klanu.

Na drugi strani pa je Robert Golob oktobra, ko je po zaslugi izjemno učinkovitega in predanega washingtonskega veleposlanika Iztoka Mirošiča prišel do srečanja z Josephom Bidnom, napravil veliko napako, ker se ni sestal še z Donaldom Trumpom. Imel je priložnost, vse je bilo pripravljeno, vendar je zmagal izgovor, da bi morali iz Washingtona leteti v New York, če bi se premier želel dobiti z bodočim predsednikom ZDA, posledično pa bi morali kupiti nove letalske vozovnice za vrnitev v domovino. Slišati je malce za lase prevlečeno. Kaj pa, če je Golob enostavno ugotovil, da se s Trumpom ni oportuno dobivati, ker naj bi glede na tedanje ankete tako ali tako izgubil na volitvah?

Če to drži, to pomeni dvoje: da v premierjevem kabinetu ignorirajo depeše veleposlanika v Združenih državah Amerike in da so zelo podcenjeval ameriško demokracijo. V tem primeru je predsednica sicer na boljšem, vendar je tako rekoč istočasno z vabilom kitajskemu predsedniku Xiju Jinpingu ustrelila kozla, kot bi rekel Robert Golob.

Profimedia

Prihajajoča Trumpova administracija bo do Kitajske namreč vzpostavila še nekoliko tršo politiko, kot so jo demokrati v zadnjih štirih letih. Najverjetnejši kandidati za ključne figure ameriške zunanje in varnostne politike Marco Rubio, Mike Waltz in Elise Stefanik to potrjujejo.

Združene države pod Trumpom bodo resda popustile glede Ukrajine, kjer se bržkone že kmalu obeta kompromis in vsaj prekinitev ognja, bodo pa precej trše do Kitajske, ki je njihov edini globalni tekmec, kot tudi Izraela, in sicer v smislu neomajne podpore. Za slovensko diplomacijo, ki je letos v Varnostnem svetu OZN zganjala neuvrščene norčije, se bo 20. januarja končalo soliranje.

Američani, ki so sponzorji našega nestalnega sedeža, ne bodo več prenašali proarabskih izlivov stalnega predstavnika Slovenije Samuela Žbogarja, pod drobnogledom bo tudi »zaskrbljenost« zunanje ministrice Tanje Fajon.

Pokroviteljska predsednica in neodzivni premier?

Minuli teden, tako rekoč istočasno, kot je čestitala Trumpu, je Nataša Pirc Musar v predsedniški palači gostila premierja, s katerim sta se, kot se je glasil uradni komunike – pomenljivo je, da sta oba urada objavila identično sporočilo, dolgo natanko dva stavka (!) – srečala »na zelo konstruktivnem delovnem sestanku, kjer sta spregovorila o aktualnih notranje in zunanjepolitičnih temah«.

Te besede seveda ne pomenijo nič, prej bi iz njih lahko razbrali, da sta se sestala, ker sta se morala, sicer bi se še okrepile govorice o hladni vojni med njima. Tudi stavek, da ste se »v pogovoru zavzela za okrepljeno sodelovanje med vsemi vejami oblasti, ki je edina prava pot za dobrobit Slovenije«, dobi pravi pomeni šele ob tem, da sta namreč »ključna gradnika te skupne poti … odkrito medsebojno komuniciranje ter vzajemno spoštovanje«.

Če to prevedemo v razumljiv jezik in povežemo z informacijami naših virov iz obeh krogov, potem je sporočilo iz predsedniške palače tako: Nataša in Robert imata težave z medsebojno komunikacijo, iz krogov predsednice je slišati, da je premier prepogosto odsoten in nedosegljiv, da je preveč neodziven, kar si razlagajo tudi kot pomanjkanje spoštovanja do institucije predsednice republike.

Profimedia

Na drugi strani pa so v premierjevem kabinetu prepričani, da se predsednica obnaša preveč pokroviteljsko, da solira v zunanji politiki (vabilo, ki ga je poslala kitajskemu predsedniku dokazuje prav to) in da je jasno, kdo komu odreja finančna sredstva iz proračuna …

Kratka zgodovina zapletenih razmerij

Toda to, da škripa v odnosu med vladno in predsedniško palačo, ni nič novega, še manj nenavadnega. Da bi bolje razumeli kompleksnost tega odnosa, bomo pogledali v zgodovino, saj so se napetosti pojavljale že od leta 1992 dalje, ko je začela veljati (prva) demokratična ustava, ki je vzpostavila sistem oblasti, kakršnega imamo danes.

Očetje ustave so ustavno ureditev položaja predsednika republike enostavno prekopirali iz nemškega sistema. Slovenski pisci ustave so poleg tega zaradi specifične vloge predsednika predsedstva Milana Kučana želeli dodatno zmanjšati vlogo in pristojnosti predsednika republike, s čimer pa so hočeš nočeš odprli prostor njegovemu zakulisnemu in neformalnemu delovanju.

Odnos med predsednikoma države in vlade je bil zato kompleksen že v prvi kombinaciji, ko je bil predsednik države Milan Kučan, premier pa je postal Janez Drnovšek. Značajsko različni osebnosti sta sicer pred javnostjo uspešno skrivali medsebojna nesoglasja in razprtije. Vsekakor pa med njima nikoli ni bilo posebne ljubezni, sta pa se, to jima moramo priznati, zelo spretno izogibala sporom v javnosti. Toda zato je bilo več trenj v zakulisju, posebej še med pripadniki njunih krogov.

arhiv Reporterja

Razlike med njima so se kazale tako na notranjepolitičnem področju kot v diplomaciji: Drnovšek je bil precej manj ideološki, kot premier je vzdrževal osebne stike z vodjo opozicije Janezom Janšo, izogibal se je vpletanju v teme, ki so polarizirale javno mnenje. Prav tako je, ko je šlo za podpis konkordata z Vatikanom, zelo popustil v odnosu do Cerkve in s tedanjim nadškofom Francem Rodetom vzpostavil prijateljski odnos. Za to je bil zaslužen zlasti pokojni Borut Šuklje.

V zunanji politiki je bil Drnovšek vseskozi odkrito privržen prozahodni smeri, pod njegovo vlado se je Slovenija odločila za vstop Evropsko unijo in Nato, Kučan je bil bolj zadržan do tega in je imel zlasti glede Nata veliko pomislekov, čeprav se je v kritičnem trenutku, ko je šlo za zmago na referendumom, priključil t. i. atlanticistom, torej podpornikom vstopa v Nato. Kučan se je, zanimivo, podobno obnašal tudi leta 1991, ko je bil sprva zelo zadržan do razglasitve samostojnosti in neodvisnosti, potem pa se je v zadnjem trenutku opredelil za samostojnost.

Ko je Drnovšek leta 2002 postal predsednik republike, je sprva vlado vodil Tone Rop, toda že leta 2024 je LDS izgubila volitve, na oblast je prišla desnosredinska koalicija, premier pa je postal Janez Janša. Odnosi med predsednikoma so bili sprva vzorni, skoraj idilični, česar nismo bili vajeni, potem pa so se naglo poslabšali. Morda je k temu pripomogla tudi Drnovškova bolezen in precejšnja sprememba v njegovi percepciji sveta.

Med vlado in predsedniško palačo se je večkrat močno zaiskrilo, Drnovšek je Janšo imenoval »gospodar teme«, ta pa mu ni ostal dolžan in ni želel potrditi proračunske postavke za njegov urad. Drnovšek je zato ob prvi priložnosti naredil medijski cirkus, ko je zagrozil, da bo na državniški obisk Madrida namesto z letalom odšel kar z avtom.

Med vlado in predsedniki se je doslej največkrat zapletlo pri imenovanju veleposlanikov. Za formalno potrditev je namreč potreben podpis predsednika. Včasih se je zgodilo, da kak predsednik (zelo znan primer je bil v času Danila Türka) ni želel podpisati sklepa o imenovanju.

Primož Lavre

Od kod izvira največja zamera

V primeru levega predsednika in desne vlade se zdijo nesoglasja vseeno nekaj, kar je moč predvideti in pričakovati, čeprav to ni pravilo. Kajti ravno sedanja vlada je dokaz, da prihaja do trenj, tudi če sta premier in predsednik oziroma predsednica z istega političnega brega. Robert Golob in Nataša Pirc Musar imata kratko zgodovino odnosov: Musarjeva sprva niti ni bila mišljena kot predsedniška kandidatka vladajoče stranke, pač pa Marta Kos.

Vendar se je ob razglasitvi njene kandidature Golob zapletel v besedni spor z Milanom Kučanom (za katerega je izjavil, da včasih ustreli tudi kakšnega kozla), ki je čez poletje h kandidaturi za predsednico nagovoril Pirc Musarjevo. Nenadoma je bila Marta Kos odveč, in ko je protestno odstopila od kandidature in se umaknila tudi iz Svobode, se je zdelo, da bo Golob brez posebnih težav »posvojil« kandidaturo Musarjeve.

Zadnje leto in pol pa se dogodki niso razvijali v smeri, ki bi potrjevala, da med premierjem in predsednico vladajo prijateljski, kaj šele idilični odnosi. Zdi se, da je prvi kamen priletel iz predsedniške palače v zadevi Tatjana Bobnar oziroma Boštjan Lindav. Kot vemo, je med prvo notranjo ministrico v Golobovi vladi in premierjem Golobom počilo, ko je ministrica obtožila premierja vmešavanja in nedopustnih pritiskov na delo policije, posledica je bila afera, ministrica je odstopila, sicer bi jo Golob zamenjal.

Tisto, kar v to razmerje implicitno potegne tudi Natašo Pirc Musar, je dejstvo, da je predsednico Tatjano Bobnar takoj zaposlila v svojem kabinetu kot svetovalko. Po naših informacijah je odločitev sprejela po posvetovanju z bivšim predsednikom Milanom Kučanom, ki se je v sporu po tihem postavil na stran predsednice. Goloba je dejstvo, da je predsednica v službo vzela osebo, s katero je v očitnem osebnem in političnem sporu, dodatno utrdilo v prepričanju, da Nataša Pirc Musar dela po svoje in da ima svojo politično agendo, ki ni nujno skladna z njegovo.

Toda predsednica ni Goloba presenetila le v primeru Tatjane Bobnar ali razvpitega kanala C0, ko se je javno postavila proti vplivnemu ljubljanskemu županu Jankoviću, za katerega velja, da ima daleč največji vpliv na premierja, pač pa je premierju dala vedeti, da se bo šla tudi samostojno zunanjo politiko.

Profimedia

Diplomacija z Ruske dače

To je deloma nakazala že z izborom svetovalcev s tega področja, za katere bi lahko ugotovili, da so zelo kritični do zahodne agende in bolj naklonjeni BRICS, globalnemu jugu oziroma nekakšni novi neuvrščenosti. Tudi predsedničina državniška potovanja, za katera domnevamo, da so usklajena z zunanjim ministrstvom, so bila letos sama po sebi zgovorna.

Kam je potovala? Ulan Bator (Mongolija), Abu Dabi (Združeni arabski emirati), Praga (Češka), Sarajevo (Bosna in Hercegovina, konferenca o Srebrenci, neuradni obisk), Kijev (Ukrajina), Tirana (Albanija), Podgorica (Črna gora), Atene (Grčija), Sofija (Bolgarija), Sarajevo (Bosna in Hercegovina, uradni obisk).

Resda se je že januarja v Berlinu sestala z nemškim predsednikom Frankom-Walterjem Steinmeierjem, vendar obisk ni bil uraden (predsednica je bila tam kot častna pokroviteljica poslovnega središča, ki ga je v sklopu moškega evropskega prvenstva v Berlinu organizirala Rokometna zveza Slovenije). Letos je torej obiskala devet držav, od teh so le tri članice Evropske unije.

Na uradnem obisku pri njej pa je bil zgolj armenski predsednik Simonjan (junij), medtem ko je aprila na Brdu gostila štiri predsednike (Avstrija, Italija, Hrvaška, Madžarska), srečala se je tudi s sedmimi nekdanjimi (!) predsedniki, ki so v Ljubljano prišli na mednarodno konferenco o Zahodnem Balkanu. Zgolj en (!) bilateralni državniški obisk od 1. januarja letos pove precej. Nataša Pirc Musar je drugače od Boruta Pahorja dobesedno v mednarodni izolaciji.