Zanje so prebivalci podeželja »kmetavzi«, do katerih čutijo nekaj simpatij samo takrat, ko potrebujejo ozimnico. In če k temu prištejemo še notorično nepoznavanje slovenskih ljudskih šeg in običajev ter nastrojenost do katoliške cerkve, potem se ne moremo čuditi, da se tradicionalna lokalna prireditev po »intervenciji« prepotentne poslanke vladajoče stranke in propadle ministrice sprevrže v afero nacionalnih razsežnosti.

Muslimani v šolski telovadnici

Pa je vse skupaj zelo preprosto. V krajih, kjer živi malo ljudi, pač nimajo večnamenskih dvoran, ki bi bile namenjene športu, kulturi, javnim prireditvam, kulinariki …, zato so prisiljeni improvizirati. Zato je včasih v vaškem župnišču zbor gasilcev, v gasilskem domu sestanek četrtne skupnosti, v osnovni šoli pa konec tedna martinovanje.

Zakaj je prav zaradi slednjega, torej martinovanja, njegov sestavni del je tudi krst mošta (ki se spremeni v vino), prišlo do afere nacionalnih razsežnosti? Zaradi mešanice ignorance (nepoznavanja zakonodaje, ljudskih običajev) in agresivnega zavračanja tradicije.

Martinovanje v osnovni šoli, kjer bi vaški župnik blagoslovil mošt, bi potekalo izven »delovnega časa« javne šole, podobno kot slovenski muslimani večkrat uporabijo kakšno osnovnošolsko telovadnico ali večnamensko dvorano za svoje verske praznike (in molitve). Je v tem kaj spornega? Če kdo ne mara muslimanov, zagotovo. Toda to je njegov problem. Isto velja za pravoslavce, evangeličane in seveda katolike. Če jih sovražite, je to vaša stvar. Problem je, če svoje poglede agresivno vsiljujete drugim. Saj poznate misel, ki gre levičarjem najbolj na živce: tvoja svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega.

Zastrupljanje slovenske družbe

Skratka, organizacija martinovanja v prostorih osnovne šole zagotovo (pravno) ni sporna zato, ker pri krstu mošta – mimogrede, ta dogodek glede na zakonodajo niti ni verski obred – sodeluje vaški župnik. Če kaj moti, potem je to alkohol, ki je sestavni del martinovanja. Alkohol pa na šole ne sodi. Pravzaprav bi ga morali začeti omejevati podobno kot kajenje. Zaradi alkohola vsako leto naštejemo vsaj 1000 smrti, ki so z njim neposredno povezane. Kar je več, kot so pri nas pobili ljudi Nemci med II. svetovno vojno.

Usodna lastnost ideoloških, političnih in zgodovinskih konfliktov je ta, da rojevajo latentno državljansko vojno in v ničemer ne pripomorejo k njenemu končanju in družbeni pomiritvi.

V čem je torej problem? Zagotovo tudi v alkoholu, ampak ob njem se spopadamo s čedalje hujšo versko in siceršnjo nestrpnostjo, celo sovraštvom, ki vsak dan bruha z družbenih omrežij, kjer zagotovljena anonimnost iz strahopetcev in nepomembnih nizkotnežev dela sila pogumne vojake takšne ali drugačne ideologije oziroma prepričanja.

Svojevrstna patologija prihaja na plano, potem ko država več kot trideset let ni želela ali mogla urediti osnovnih civilizacijskih standardov, ki se nanašajo na spoštovanje človekovega dostojanstva, svetost življenja in posvečenost mrtvih. Vse to, vključno z medgeneracijskim prenosom travme, skupaj z alkoholom zastruplja slovensko družbo in jo bo še zastrupljalo.

Samo da maša ni katoliška

Pravzaprav se bo to še stopnjevalo, če kot družba ne bomo nekaj naredili v nasprotni smeri. Razširjanje sovraštva do verskih ali nacionalnih skupin – zadnji primer je silovit izbruh antisemitizma proti maloštevilni judovski skupnosti pri nas – se hitro spremeni v pozive k linču. Požig hiše sodnika in javne objave domačih naslovov nekaterih sodnic in sodnikov so sicer vznemirile pravosodje in vladajočo politiko, vendar je v tej državljanski vojni tudi armada »ponižanih in razžaljenih«, ki verjamejo v »krivosodje« in brezmadežnost svojega političnega idola. Tistega, ki se je razglasil za »političnega zapornika«, čeprav je bil za marsikoga le »politik v zaporu«.

Ljudje seveda sledijo svojim idolom in so dovzetni za njihove manipulacije. Verjamejo, kar hočejo verjeti in se pogosto preveč čustveno odzivajo na provokacije. Ker je zgodovina, sploh polpretekla, za Slovence vedno znova sprožilec, ni čudno, da tako leva kot desna politika to zlorablja za svojo agendo.

Eni ob vsaki najmanjši priložnost zganjajo nacionalizem in ksenofobijo, drugi so mojstri hipokrizije, ko gre za vprašanje vere: zaletavajo se ob krst mošta in govorijo o nedopustnem vmešavanju vere v javni prostor (?), po drugi strani pa nikoli niso imeli težav spremljati mašo pred rusko kapelico pod Vršičem. Celotne leve vrhuške pravoslavna maša niti malo ni motila. Samo da ni katoliška.

Častna meščana Mussolini in Tito

Usodna lastnost teh ideoloških, političnih in zgodovinskih konfliktov je ta, da rojevajo latentno državljansko vojno in v ničemer ne pripomorejo k njenemu končanju in družbeni pomiritvi. Še celo tako apolitičen dogodek, kot je Evropska prestolnica kulture, ki si jo bosta prihodnje leto delili italijanska Gorica in slovenska Nova Gorica, je postal prvovrstni škandal, potem ko je v slovenske medije prišla novica, da je Benito Mussolini še vedno častni meščan Gorice. Podobno kot je Josip Broz še vedno častni meščan Nove Gorice.

Kaj naj drugega rečemo, kot to, da gledamo dva obraza ene in iste glave, ki sliši na ime totalitarizem, a niti desetletja po tistem, ko ga je odplaknila zgodovina, še ni nehal opletati s svojim strupenim jezikom.

Seveda Slovence upravičeno moti in vznemirja nerazčiščen odnos do fašizma pri sosedih, ki je za nas simbol nasilja nad nami. Toda tudi Italijane žali severnokorejski slogan na Sabotinu, ker jih spominja na povojni eksodus. V idealnem svetu bi oboji obrnili hrbet političnim skrajnežem, toda to bi zatreslo ves sistem. Politiki namreč problemov v glavnem ne rešujejo, ampak jih ustvarjajo. Sicer bi bili brezposelni.