Reporter
E-novice
Digitalna naročnina
Reporter
Naroči

Tito ni vstal od mrtvih, rdeči zombiji ne kolovratijo naokoli. Dragi desničarji, pomirite se. Dihajte


Koga ali kaj je simboliziral dan republike, danes res nikogar več ne zanima. Pustimo redke obsedence z jugoslovanskim socializmom, titofile in podobne eksote. Ali pa histerične antikomuniste, ki pod vsakim listom iščejo rdečo zvezdo.

DOG20131106_ZIG6348.jpg
Bobo
Razstava TITO, Obraz Jugoslavije, je potekala v bivšem prodajnem salonu Slovenijalesa leta 2013

 

Velikost pisave

Manjša
Večja
 

Spletni komentatorji, prvaki družbenih omrežij in opozicija so dobili novo kost za glodanje. V javnost je prišlo povabilo na YU Nostalgija party, ki naj bi bil v petek, 29. novembra 2024 na Rue Joseph II 36 v Bruslju. Pogojnik zato, ker po vsem, kar se je dogajalo v zadnjih dneh, ni nujno, da petkov žur sploh bo. Če vseeno bo, potem bo lokal Kamilou, kjer naj bi se zabava ob 20. uri začela, zagotovo premajhen za vse, ki bodo prišli obujat spomine »na dobre stare čase«.

In prav ti »dobri stari časi« so postali razlog za nov spor glede tistega obdobja, ki smo ga preživeli v socialistični Jugoslaviji. O SFRJ in 29. novembru, ki se mu je nekoč reklo dan republike in je bil državni praznik, povezan z bosanskim Jajcem, naj se prerekajo pijančki v vaških gostilnah in bifejih. Zgodovinarjem je vse jasno. Poleg tega podrobnosti o 29. novembru 1943 res ne zanimajo generacij, rojenih po letu 1985 (ki so začele v šolo hoditi že v samostojni Sloveniji). Bivši sistem že več kot trideset let mirno leži na smetišču zgodovine in nikomur nič noče.

Edini problem pri tem povabilu je nerodno dejstvo, da ga je uradnica, zaposlena na slovenski ambasadi v Bruslju, razpošiljala naokrog kar prek svojega službenega mejla. Nerodna reč, tega se res ne dela, sploh pa ne v državni službi. Helena K., ki na bruseljski ambasadi skrbi za področje kulture, je torej naredila napako – toda zaradi nje ne zasluži javnega linča, ampak kvečjemu ukor nadrejene veleposlanice. To pa je tudi vse. Ni konec sveta, Tito ni vstal od mrtvih, rdeči zombiji ne kolovratijo naokoli. Dragi desničarji, pomirite se. Dihajte.

Glasba iz obdobja »dobrih starih časov« nima zveze s politiko, kaj šele režimom iz tistih časov. Pravzaprav so bili mnogi slovenski in jugoslovanski glasbeniki žrtve sistema, njihove pesmi so bile včasih zelo kritične do oblast. Nekateri jugoslovanski glasbeniki so bili tiha opozicija, nekatere so občasno tudi zapirali.

Pop in rock iz »dobrih starih časov« imata še danes veliko oboževalcev in s tem ni nič narobe. Okusi so različni, nekateri imajo radi opero, drugi narodno-zabavno glasbo. Nihče ni več ali manj vreden, zato ker posluša določeno glasbo. Predvsem pa nobena zvrst glasbe, sploh če se ob njej ljudje zabavajo, ne more biti »napačna«. Vsaj v svobodni in demokratični družbi ne. Jugoslavija je v svojem začetnem obdobju cenzurirala tudi glasbo in za nekaj časa celo prepovedala jazz, češ da je preveč dekadenten. V bistvu pa je šel režimu na živce, kjer je bil preveč ameriški.

Petkova tematska zabava, posvečena jugoslovanskemu popu in rocku, ne more biti politični dogodek. V klub Kamilou – to je sicer priljubljena in dobro ocenjena restavracija v bruseljski EU- četrti, kamor zahajajo zaposleni v evropskih institucijah, politiki, diplomati ipd. – ljudje ne bodo prišli zaradi nekdanjega dneva republike, SFRJ ali nostalgije za komunizmom, ampak zaradi glasbe in zabave. Je to najbolj zagretim desničarjem tako težko razumeti? Koga ali kaj je simboliziral dan republike, torej 29. november, danes res nikogar več ne zanima. Pustimo tiste redke obsedence z jugoslovanskim socializmom, titofile in podobne eksote. Ali pa - na drugi strani – histerične antikomuniste, ki pod vsakim listom iščejo rdečo zvezdo.

Jugoslavije že dolgo dolgo ni več in je ne bo nikoli več. Morda je jugonostalgija med vsemi nekdanjimi narodi in narodnostmi res največja v Sloveniji. Ampak poglejmo na to z druge, pozitivne plati: Slovenija je po vseh mednarodnih standardih in kazalcih (še vedno) najrazvitejša, najnaprednejša in najsvobodnejša naslednica nekdanje SFRJ. To pa pomeni, da nas oblast ne nadleguje več zaradi verbalnega delikta, politično nekorektnih ali pregrešnih misli. Ta del zgodovine smo dokončno pokopali pred 35 leti. Truplo socialističnega samoupravljanja, kot smo pri nas lepše rekli komunizmu, je v tem času že davno razpadlo in prah postalo.

Zakaj torej tak cirkus? Je obujati spomine na stare čase prepovedano? Seveda ne, hvalabogu. Na osebni, intimni ravni je to lahko celo nekaj zelo lepega. »Dobri stari časi«, ki so jih starejše generacije preživele pred razpadom Jugoslavije, so pomenili mladost, ljubezen, seks in rock’n’roll. In jugoslovanski res ni bil slab. V primerjavi z današnjo glasbo – z vsem spoštovanjem do svetlih izjem! – je bil celo vrhunski. In ne boste verjeli, glasbeniki v času SFRJ so bili večinoma svobodnjaki, jebalo se jim je za debeloritega maršala s cigaro in kurčevo zvezo komunistov.

V primerjavi z današnjo glasbo – z vsem spoštovanjem do svetlih izjem! – je bil celo vrhunski. In ne boste verjeli, glasbeniki v času SFRJ so bili večinoma svobodnjaki, jebalo se jim je za debeloritega maršala s cigaro in kurčevo zvezo komunistov.

Prostaški sem z namenom. Danes lahko to napišem brez obiska milice. V sedemdesetih in osemdesetih pa bi me zaprli. Takrat je bil verbalni delikt in ni bilo šale. Predvsem pa režim ni imel smisla za humor. Ko je sredi koncerta kultnega sarajevskega benda Zabranjeno pušenje na Reki odpovedal ojačevalec znamke Marshall, je njihov frontman dr. Nele Karajlić zavpil v občinstvo: »Crk’o maršal!«

Seveda je bila štala, kot pravimo. Neleta so takoj aretirali, saj je njegov stavek pomenil napad na zakonsko zaščiten lik in delo tovariša maršala Tita. A ker jih je prepričal, da je »maršal« v bistvu »Marshall«, torej ojačevalec, so ga morali spustiti. So se pa še nekaj časa jezno oglašale skupine občanov, delovne organizacije in lokalne zveze komunistov. Takšne besede so jih vznemirile.

Zakaj bi danes sploh koga vznemirilo poslušanje rockerjev iz jugoslovanskih časov? Če bi Helena K. svoj službeni mejl uporabila za vabilo na zabavo, posvečeno glasbi iz časov Avstro-Ogrske, ali pa na recital karantanskih spevov, ne bi nihče dvignil niti obrvi. Dobro veste, kaj mislim. Zato je vse skupaj brez zveze. Še največ lahko iz tega »škandala« odnesejo zaposleni v javni upravi: s službenih mejlov se pač ne pošilja vabil na zasebne zabave. Sploh ne, če se na njih vrti glasba iz obdobja, ki ga slovenska politika še vedno zlorablja za svoje manipulacije z ljudmi.

Škoda, da je Bruselj predaleč, da bi skočil tja na tole petkovo zabavo. Stavim, da bo dobra. No, pa še vstop bo prost.

Reporter

Ostanite obveščeni


Prejmite najboljše vsebine iz Reporterja neposredno v svoj poštni predal.

REPORTER MEDIA, d.o.o. © 2008-2025

 

Vse pravice pridržane.