Takšna in podobna vprašanja, mnoga tudi na meji teorije zarote, nespodobnosti ali celo odkritega sovraštva tako do Američanov kot do Goloba, so se vrtela v slovenski medijih minuli teden. Edina skupna in vrednostno nevtralna ugotovitev je bila, da je slovenski predsednik vlade s tem obiskom prekinil skoraj dve desetletji trajajočo ohladitev odnosov, za katero pravzaprav ni bilo racionalne razlage.

Pred osemnajstimi leti je bil uradni gost Bele hiše tedanji premier Janez Janša, pred njim pa se je v predsedniško knjigo gostov vpisal le še Janez Drnovšek, in to celo dvakrat. Slovenska politika je v devetdesetih vsekakor namenjala Združenim državam bistveno več pozornosti – sprva predvsem zaradi prizadevanj za končanje vojn v bivši Jugoslaviji, kasneje pa je bila v ospredju slovenska kandidatura za članstvo v Natu.

Ukom

Dvajset let kasneje nas Američani ne gledajo več kot nove, sveže zaveznike, ki so pravkar sedli za skupno mizo. Postali smo »senior partners«, kot bi rekli v angleškem jeziku, stari zavezniki, s katerim imajo Združene države precej drugačen dialog. Tako nekako nam je občutke po srečanju Goloba z Bidnom opisal eden izmed udeležencev zelo sproščenega in prisrčnega sestanka v Ovalni pisarni, ki je trajal dlje, kot je bilo načrtovano.

Nepozabna usluga

Temelji za oktobrski obisk Bele hiše, ki jo je slovenska delegacija obiskala manj kot tri tedne pred predsedniškimi volitvami v Združenih državah, so bilo položeni letošnje poletje s slovenskim prispevkom v izmenjavi zapornikov in vohunov med Zahodom in Rusijo. Ameriška novinarja in poslovnež, ki jih Putin brez zamenjave z vohunsko družino Dulcev iz Ljubljane ne bi izpustil na svobodo, so naredili izjemen vtis na Američane.

Spoštovanje, ki si ga je Slovenija s tem upravičeno prislužila, ni prehodne narave, še manj pa vezano na trenutno administracijo, ki vlada Beli hiši. Tudi če se januarja tja spet vseli Donald Trump, bo občutek hvaležnosti ostal. Glede tega vlada v slovenskih medijih, sploh pa v javnosti precej napačen občutek. Že hiter pogled na nekatere spletne komentarje – pri sovražnem govoru prednjači zlasti spletni portal Televizije Slovenije – je pokazal, kako zgrešene in poenostavljene poglede imajo nekateri na zavezništvo.

Facebook

Tipično izrazoslovje ruskih trolov in podobnih aktivistov, ki demonizirajo Ameriko in slavijo teroristične organizacije, kakršni sta Hamas in Hezbolah, oziroma izražajo podporo diktaturam, kot sta Iran ali Severna Koreja, govori o podložnosti, podrejenosti, pasji vdanosti in podobnih odvisnih razmerjih. Morda zato, ker ravno takšni odnosi obstajajo med diktaturami in njihovimi »zaveznicami«?

Američani nam niso niti enkrat vsiljevali svojih pogledov, sploh pa ne glede Bližnjega vzhoda, nam je zatrdil eden od »insajderjev«, ki ima zelo veliko zaslug za Golobov uradni obisk Bele hiše. Dodal je tudi, da to, da imata Slovenija in ZDA različna mnenja v Varnostnem svetu ZN, nikdar ni ustvarjalo napetosti ali celo zamer. Morda pa je to povezano s tem, da nas jemljejo za resne zaveznike, ki imajo svojo zunanjo politiko, svoje prioritete, in to znajo agumentirati, se je retorično vprašal.

Vohuni, vesolje in atomi

Ameriški predsednik se je nekaj dni pred obiskom Goloba vrnil iz Nemčije, kjer se je srečal s kanclerjem Scholzem, kasneje sta se jima pridružila še francoski predsednik Emmanuel Macron in britanski premier Keir Starmer. V minulem tednu je bil slovenski premier edini tuji gost v Beli hiši, kar je sam po sebi dovolj zgovoren podatek, ki končuje dolgoletno ohladitev odnosov, do katere je prišlo zlasti v obfobju 2008–2022, torej nekako od Pahorjeve vlade do zadnjih parlamentarnih volitev v Sloveniji, zanjo pa so bile odgovorne tako leve kot tudi desne vlade.

ZN/Loey Felipe

Med vzroki za tako dolgo prekinitev stikov na najvišji ravni med ZDA in Slovenijo lahko najdemo nespoštovanje zavez, danih s podpisom pogodbe o vstopu v Nato, nepošteno obravnavanje tujega kapitala, ogrožanje medijske svobode in različne oblike antiamerikanizma in antizahodne ideologije, s katerimi se je proslavil predvsem bivši predsednik republike Danilo Trk.

Preteklosti ne moremo spremeniti, zato pa lahko ocenjujemo nekatere poteze v sedanjosti, zaradi katerih so odnosi med Washingtonom in Ljubljano v tem trenutku verjetno na najvišji ravni v zgodovini. Že omenjena odločitev Slovenije, da nesebično priskoči na pomoč Združenim državam pri menjavi zapornikov in vohunov, kjer je bil slovenski vložek s štiričlansko rusko družino Dulcev razmeroma velik, ima zagotovo izjemno težo. Lahko celo rečemo, da gre za »zlato delnico« v bodočih odnosih med državama, ki sta v dobrih tridesetih letih diplomatskih odnosov prehodili precej ovinkasto pot.

Pomembna je tudi odločitev Slovenije, da pristopi k sporazumu Artemis, ki bo dobil svojo polno veljavo po upokojitvi Mednarodne vesoljske postaje in s katerim se tudi slovenskim podjetjem odpirajo vrata v svet vesoljske industrije. S tem je posredno povezano Raziskovalno središče za jedrsko znanost v Ljubljani, ki uživa izjemen mednarodni ugled, in s katerim lahko naša država sodeluje z ameriškimi partnerji.

Po naših informacijah med sestankom Goloba in Bidna posebej niso omenjali projekta nove jedrske elektrarne, rečeno je bilo le to, da se je reaktor Westinghousa izkazal kot zanesljiv in kakovosten, zato je interes po nadaljnjem sodelovanju na področju jedrske energije.

Ukom

Sodelovanje se bo okrepilo tudi na področju kibernetske varnosti, kar je v času hibridne vojne z Rusijo izjemno pomembno. Slovenija nima veliko izkušenj z obrambo pred kibernetskimi napadi, zato bo ameriška tehnologija ključna za vzpostavitev varnosti na tem področju.

Skoraj srečanje s Trumpom

Pogovor v Ovalni pisarno, kjer so na slovenski strani ob premierju sodelovali še državni sekretar na nacionalno varnost Vojko Volk, veleposlanik v Washingtonu Iztok Mirošič, šef Golobovega kabineta in njegova tiskovna predstavnica, je bil sicer predviden za eno uro. Ameriški predsednik je imel ob sebi svetovalca za nacionalno varnost Jaka Sullivana in Kurta Campbella, namestnika državnega sekretarja Anthonyja Blinkna, ki je tik pred tem odpotoval na novo turnejo na Bližnji vzhod.

Dobro razpoloženi Biden je gostom povedal, da sta mu poleg Amerike posebej pri srcu Irska in Slovenija, ki je ni mogel prehvaliti. Na koncu se je sestanek že tako podaljšal, da so morali člani osebja Bidna že skoraj prositi, naj se poslovi od gostov, češ da mora na zborovanje v podporo Kamali Harris v New Hampshire.

Profimedia

Demokratska kandidatka, ki ji ankete napovedujejo izjemno tesen rezultat, preveč tesen, da bi lahko govorili o zmagi ali porazu, se je želela srečati z Golobom, vendar se to časovno ni izšlo. Z Donaldom Trumpom pa bi se slovenski premier lahko sestal, vendar bi moral iz Washingtona priti v New York, kot je predlagal Trump, to pa bi podrlo ves urnik, tako da do sestanka ni prišlo. Pomembno pa je, da si je morebitni bodoči predsednik Združenih držav želel spoznati slovenskega premierja in da se je v to »lobiranje« najverjetneje vključila tudi njegova soproga Melania.

Slovenija, sidro Zahodnega Balkana

Ameriški mediji, ki so v tem obdobju povsem okupirani s predsedniškimi volitvami, slovenskega obiska Bele hiše sicer niso spregledali. Voice of America je ugotavljal, da gre za pomembno zapuščino Bidnove administracije, saj je vzdrževanje dobrih odnosov z državami Jugovzhodne  Evrope, kjer naj bi Slovenija igrala ključno vlogo v širitvenem procesu Evrope unije, v ameriškem interesu. Golobov obisk je tudi pomembno priznanje prispevka majhne države k transatlantskim odnosom.

Voice of America ni pozabil omeniti slovenske vloge v Varnostnem svetu ZN glede podpore Ukrajini. Za Zahodni Balkan je Slovenija sidro, posebej zato, ker naj bi država kmalu prevzela resor za širitev EU. Ni pa bila Slovenija vedno tako vzorna, so dodali in spomnili na nedavno epizodo z iliberalno in populistično vlado Janeza Janše. Očitno je slab glas o njegovi vojni z mediji segel v deveto vas in prišel celo do Amerike.

Toda niso bili vsi komentatorji tako benevolentni, kajti konservativnejši del je kritiziral zlasti »ekstremno stališče proti Izraelu«, kar naj bi bilo izstopajoče celo v okviru Evropske unije. Niso pa spregledali niti Golobove težave doma, denimo domnevno vpletanje v delo policije in aktualno kazensko ovadbo.

Ukom

Od Karantanije do Jugoslavije

V uvodu smo že ugotavljali, da v Sloveniji obstaja precej močan in medijsko vpliven protizahodni in zlasti protiameriški resentiment. Da bi lahko razumljivo pojasnili njegove vzroke in izvor, se moramo vrniti v preteklost. Ne sicer v čase Karantanije, kamor je med obiskom Ljubljane leta 1999 segel ameriški predsednik Bill Clinton, čeprav je njegova poanta vredna vsaj kratke omembe.

Tisti, ki iščejo zgodovinsko povezavo Slovencev z najmočnejšo državo na svetu, namreč pridejo do ustoličevanja karantanskih knezov. Običaj, kjer so kmetje pred formalno potrditvijo svojega novega vladarja, oblečenega v kmečko nošo, temeljito izprašali o njegovih namenih, integriteti in skrbi za podložnike (pred prisego naj bi od njihovega predstavnika dobil še ceremonialno klofuto), je popisal francoski zgodovinar Jean Bodin v svojem znamenitem delu Šest knjig o republiki.

Ameriški veleposlanik v Parizu in oče Deklaracije o neodvisnosti Thomas Jefferson si je v Bodinovi knjigi označil prav tisti del, ki opisuje srednjeveški običaj ustoličevanja karantanskih knezov. Ideja, po kateri vladar sklene pogodbo s podložniki, s katero prevzame obveznosti, da jim bo služil, naj bi pomembno vplivala na ameriško revolucijo in koncept oblasti, torej republike.

Ukom

A če pustimo ob strani tisti del preteklosti, za katerega ni trdnih, empiričnih dokazov, potem se odnosi med Združenimi državami Amerike in Slovenijo dejansko začnejo šele po letu 1918, ko nastane Država SHS, kasnejša Kraljevina Jugoslavija, okrepijo pa šele v času socialistične Jugoslavije, ko je CIA ugotavljala, da federalna država, v kateri želijo imeti dominanten položaj Srbi, lahko razpade, pri čemer je Slovenija najbolj liberalno in prozahodno usmerjena republika. Toda konec osemdesetih, ko je bilo jasno, da je razpad neizbežen, Američani niso vedeli, kaj bi, zato so pragmatično podprli zvezno oblast v Beogradu, slovenski osamosvojitvi pa nasprotovali do zadnjega.

Protiameriška shizofrenija

Za razumevanje odnosov Slovenije z Združenimi državami po letu 1992, ko so nas Združene države naposled priznale, je jugoslovansko obdobje izjemno pomembno, posebej zaradi nostalgije za neuvrščenimi časi in domnevno nevtralnim položajem SFRJ v odnosih med vzhodnim in zahodnim blokom. V resnici je bila Jugoslavija seveda ideološko, ekonomsko in vojaško neprimerno bližje Moskvi kot Zahodu, čeprav so slovenski politiki že v sedemdesetih in osemdesetih svoje sinove in hčerke pošiljali študirat v Ameriko, ne pa denimo v Moskvo ali Peking. To neverjetno hipokrizijo je pred leti v eseju Udbovska deca sijajno opisal Boštjan M. Zupančič.

Hipokrizija, o kateri govorimo, je živa še danes, prisotna pa je med politično in družbeno levičarsko elito, ki se ne brani zahodnega (ameriškega) potrošništva, po drugi strani pa dobesedno s prezirom komentira vse, kar ima zvezo z Zahodom oziroma ZDA.

To konec koncev dokazujejo tudi odzivi na Golobov uradni obisk Bele hiše prejšnji teden. Posebej trda, ideološka levica ne skriva, da je alergična na Ameriko in vse, kar je s tem povezano. Mnenjski voditelji so v zadnjih tridesetih letih z odliko opravili projekt denominacija Amerike, zato ni presenetljivo, da so Slovenci po mednarodnih anketah na vrhu lestvice držav, ki najbolj sovražijo Ameriko. Družbo nam delajo propadle države, kot so Sirija, Libanon, Zahodni breg …

Golobov obisk Bele hiše je odprl stare rane antiameriškega resentimenta na Slovenskem. Že dolgo se na spletnih forumih ni tako usulo po kakšnem premierju, kot se je minuli teden po Golobu. Nenadoma so vsi pozabili na kazensko ovadbo policije, nenadoma je bila pomembna zgolj njegova domnevna servilnost Američanom, klečeplazenje, prilizovanje …

Nacionalkin portal MMC, ki prednjači po ljubezni do Putina, Irana in Venezuele, hkrati pa prek komentarjev bralce razširja sovraštvo in prezir do Evropske unije, Amerike in Zahoda, je slovenskega premierja primerjal s psom, ki je pritekel h gospodarju. Premierjev kabinet bi potreboval boljši piar, ko gre za tako pomembne dogodke, kot je uradni obisk Bele hiše v tem času. To, da s seboj niso imeli niti uradnega fotografa, pa je tako ali tako neopravičljiv spodrsljaj.