slovenska policija Svet24.si

V Štepanjskem naselju razstrelili bankomat

polna-luna Svet24.si

Majska polna Luna: Čas iskanja in vzpostavljanja ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Obtoženi v aferi TEŠ6 rešil vilo v Rožni ...

Slovenka leta 2023 Reporter.si

Slovenka leta Ana Petrič o tem, zakaj so jo šefi...

benjamin sesko leipzig pm Ekipa24.si

Zelo kmalu! Sloviti novinar Romano razkriva, kdaj ...

Prepričan, da je kopija očeta Odkrito.si

Trdi, da je nezakonski sin Kralja Karla III. in ...

josip ilicic mm Ekipa24.si

Noro, kako so Srbi 'pozdravili' vrnitev Josipa ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Golob ni imel časa razmišljati o naši prihodnosti, s Tino je križaril po Sredozemlju

Deli na:
Golob ni imel časa razmišljati o naši prihodnosti, s Tino je križaril po Sredozemlju

Ljerka Bizilj - Foto: Primož Lavre

Ne vem, koliko smo bili državljani poslušni in smo preživeli praznike po meri premierja Goloba. Praviloma delamo tudi osebne bilance in obljube ob koncu leta, tokrat nam je premier predlagal, da naj med prvomajskimi prazniki razmišljamo o skupni prihodnosti. Po navadi izvolimo politike, da to delajo namesto nas. No, premier tokrat za to najbrž ni imel časa, saj je s partnerko T. Gaber križaril po Sredozemlju – medtem seveda, ko naj bi mi razmišljali o prihodnosti. Nekateri s/m/o delavski praznik počastili ob kresu, potem na priljubljenih krajih, npr. Ljubljančani na Rožniku.

Domala vsako mesto ima svoj hrib, Ljubljana ima Rožnik, nanj se je mogoče povzpeti iz mesta kar peš; je tudi nekakšen simbol delavstva, vsak prvi maj na njem zakurijo kres, ob njem pa se vrstijo govori sindikalistov, župana in še koga. Tako je bilo tudi letos. Župan Z. Janković je v nagovoru hvalil mestno oblast, ki gradi trenutno kar 150 objektov. Hvalil je tudi vlado in zagotovil, da v Ljubljani zdaj ni vodnih topov in solzivca in da dokler bo on župan, spomenikov fašistom ne bodo postavljali.

Foto: Instagram - Tina Gaber in Robert Golob na ladji

Poslušali so ga tudi vidni člani SD, Levice, L. Mesec je izstopal, saj so ga »zabeležili« tudi mediji; kako da ne, saj je minister za delo in praznik dela je gotovo primeren, da obljubi še višjo minimalno plačo.

Na Rožnik smo se valili z vseh koncev Ljubljane, nekaj je urejenih poti, nekaj so si jih pohodniki naredili sami. Mostec pod Rožnikom, ki je sicer tudi prostor srečanj in piknikov stranke SD, in domala ves hrib je zdaj precej razdejan, spomladanska neurja, lubadar in lastniki so naredili svoje: podrta, dobesedno izruvana drevesa, posekana, za neveščega opazovalca se zdi, da so poleg podrtih in poškodovanih dreves posekali precej zdravih, pustili pa veliko suhih, nagibajočih in ranjenih dreves.

Foto: Ljerka Bizilj - Razdejanje na Rožniku

Res, pravo razdejanje je, ko se napotite proti Mostecu in potem po kateri od bližnjih poti proti Rožniku. Ponekod so iz gozda naredili kar čistino, predvsem na območju pred Mostecem. Ta del je prav »drevesno izropan«. Da nima kdo načrta pozidati del Mosteca? Ni rečeno, gre gotovo za izjemno lokacijo. Ob koseškem bajerju so že pred leti postavili bloke, ki še vedno spominjajo na »kasarne«. Ja, žalostno je videti ta delavski hrib. Zdaj, ko je vse pozelenelo, je vsa žalost tega krajinskega parka sicer nekoliko zakrita.

Seveda pa Rožnik vse druge dni ni delavski hrib, nanj se vzpenjajo skoraj vsi, od otrok do starejših, vedno bolj oblegan je tudi od tujcev, podobno kot Ljubljana, kjer slišite skorajda več tujih jezikov kot slovenščine. Rožnik je izletniška točka že kakšnih dvesto let, nekoč je bil celo zavetišče za gobavce, pozneje pa so se nanj zatekli prebivalci pred raznimi epidemijami. Če se spomnim – tudi za nas je bil med kovidom dovoljen hrib, in ne boste verjeli – nanj smo se vzpenjali celo z maskami.  

V gostilni na Rožniku je od 1910 do 1917 živel Ivan Cankar in bil prava atrakcija, dijaki in meščani so na hrib hodili tudi po njegov avtogram. Oton Župančič je tam živel leta 1913, Rihard Jakopič je npr. leta 1913 na Rožniku preživel počitnice in naslikal eno od svojih znamenitih slik – Cvetočo jablano. Hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje, gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan! Tako je zapisal Cankar o nas Slovencih, jezen po deželnozborskih volitvah leta 1907, na katerih so zmagali klerikalci.

In če pomislimo, da so Slovenci šele leta 1907 lahko prvič volili na podlagi splošne in enake volilne pravice! Ja, še leta 1848 smo bili Slovenci brez delavstva in meščanstva, bili smo predvsem podložniki fevdalcem; šele po letu 1848 je bilo tlačanstvo odpravljeno. 176 let je od takrat! Delavstva je bilo malo, prvi sindikat, takrat so mu rekli izobraževalno strokovno društvo, so leta 1868 ustanovili grafični delavci. Danes imamo okoli 50 reprezentativnih sindikatov.

R. Golobu priporočam, da se drži tiska, mnogo bolj prepričljiv je v tisku kot na televiziji. Zadnji intervju (Delo) je bil dokaj spodoben in spodbuden. Nič ni rekel, kar bi nam preveč pognalo kri po žilah.

V času socializma so bili sindikati del takratnih političnih organov in podrejeni zvezi komunistov; njihova vloga naj bi bila »nepomembna«, saj je bil na oblasti delavski razred, ki pa se proti sebi ni mogel boriti. Tudi lastnina je bila družbena, torej je bilo vse »naše«, potem pa so v demokraciji to olastninili nekateri tajkuni, dobičke poslali v davčne oaze, firme pa uničili. Koliko in kdo je že takrat stavkal proti temu?

Sicer je bila prva stavka na Slovenskem- stavka trboveljskih rudarjev leta 1889. Zdaj v Sloveniji stavkajo vsevprek, najdlje zdravniki. In kaj? Življenje gre dalje. Do naslednjih volitev bo Golob zagotovo marsikaj »popravil«. Tudi pravice delavcev ne bodo okrnjene, pameten delodajalec ve, da ima največ od zadovoljnega delavca in – delavcev je premalo, za vsakega dobrega se je treba boriti, ga nagraditi.

Za anomalije pa imamo L. Mesca, da kršitelje kaznuje. Prva sindikalistka L. Jerkić je sicer izjavila, da živimo v razmerah, ko je denar pred človekom. Žal najbrž res. Na enem prejšnjih delavskih zborovanj je dejala, da v Sloveniji nezavedno drsimo 150 let nazaj, ko gre za delavske pravice. Čisto tako zagotovo ni, saj takrat pravic v bistvu ni bilo. Nekateri res potegnejo kratko, a večinoma smo lahko kar zadovoljni, način dela se je spremenil, tistega težkega, fizičnega je vedno manj.

Vedno bolj morajo delati naše glave, in premier Golob pravi, da bomo vedno več vlagali v digitalizacijo, robotizacijo. Morda bodo roboti počasi zamenjali še politike? V vsakem primeru pa R. Golobu priporočam, da se drži tiska, mnogo bolj prepričljiv je v tisku kot na televiziji. Zadnji intervju (Delo) je bil dokaj spodoben in spodbuden. Nič ni rekel, kar bi nam preveč pognalo kri po žilah. Upajmo, da s križarjenja prihaja optimističen in poln elana.