To so bila leta, ko se je pisala zgodovina z veliko začetnico, ko so se uresničile večstoletne sanje slovenskega naroda. Slovenija se je prav zaradi vstopa v EU gospodarsko razcvetela, kar se je odrazilo na višjem življenjskem standardu prebivalstva. Bruto družbeni proizvod države se je več kot podvojil, skoraj podvojila se je tudi povprečna bruto plača. Državljani Slovenije kljub vsem problemom živimo bolje kot pred dvajsetimi leti. Evropa nam veliko več daje kot jemlje, pravilno ugotavlja tudi evropska poslanka NSI Ljudmila Novak v intervjuju v prejšnji številki Reporterja. Še posebej to velja za male države, kot je Slovenija.
Janez Janša in Viktor Orban v Budimpešti.
Evropa je v Slovenijo prinesla normalnost, ki so jo v zadnjih dveh desetletjih sicer pogosto načenjali tako politiki kot drugi barabini, a poti nazaj v nenormalni balkanski kotel, kjer smo bili od ustanovitve Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918 do kolapsa socialistične Jugoslavije leta 1991, ni bilo več. Ko smo 1. maja 2004 vstopili v EU, je bila na oblasti vlada Antona Ropa, zunanji minister je bil Dimitrij Rupel, predsednik države pa Janez Drnovšek.
Evropa je v Slovenijo prinesla normalnost, ki so jo v zadnjih dveh desetletjih sicer pogosto načenjali tako politiki kot drugi barabini, a poti nazaj v nenormalni balkanski kotel, kjer smo bili od ustanovitve Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918 do kolapsa socialistične Jugoslavije leta 1991, ni bilo več.
V dveh desetletjih, ki sta sledili, se je na oblasti zamenjalo kar devet vlad in sedem premierjev. Gospodarski napredek, ki ga je prinesla EU, v vseh teh letih na srečo ni ogrozila politična nestabilnost. Toda ta bi gotovo bil še večji, kar kažejo primerjave z drugimi srednje- in vzhodnoevropskimi državami, ki so se istočasno priključile evropski povezavi, če ga ne bi z zgrešenimi ekonomskimi politikami zavrle tako levo usmerjene slovenske vlade, ki so bile v tem obdobju kar 13 let na oblasti, kot tri vlade pod vodstvom Janeza Janše (skupaj sedem let oblasti), ki niso bile sposobne izpeljati potrebnih strukturnih reform.
Ne samo da Slovenija ni več enaka kot leta 2004, to velja tudi za EU. Obema se je zmanjšal zalet, ni več take ambicioznosti, dolgoročne vizije, pa tudi situacija v svetu se je spremenila. Zgodil se je brexit, zaradi nekontroliranih valov ilegalnih migracij skorajda propadel schengen, zastala širitev na Balkan, pred dvema letoma je na stari celini z invazijo Rusije na Ukrajino spet izbruhnila vojna. Mir ni več samoumeven, med glavne prioritete se je vrnila varnost.
Evropa zadnje desetletje iz ene krize pada v drugo, na globalnem zemljevidu pa je vse šibkejši faktor, kar zadnja leta ustreza predvsem Putinovi Rusiji, ki je z raznimi subverzivnimi akcijami k temu tudi aktivno pripomogla. Medtem ko se je EU znašla v razvojnem krču, je na drugi strani proces globalizacije svetovne ekonomije na zemljevid svetovnih velesil izstrelil Kitajsko, priča pa smo tudi ogromnemu napredku v celotni Aziji.
EU se je leta 2024, ko se z junijskimi volitvami v Evropski parlament začenja nova petletka, znašla na usodni prelomnici. Ali bo kos izzivom časa in bo povezava obstala ali pa se bo nadaljeval njen razkroj. Ključno vlogo bosta pri tem spet odigrali dve največji članici: Francija in Nemčija. Francoski predsednik Emmanuel Macron in nemški kancler Olaf Scholz. Da tisti slavni francosko-nemški vlak premaknejo nazaj s slepega na glavni tir, da pride do nekakšnega resetiranja na ravni EU. Da se ponovno premisli zeleni prehod, imigracijska politika …
Najslabše za evropsko povezavo bi bilo, da bi se na junijskih evropskih volitvah politična slika preveč nagnila v desno. Da bi se močno okrepila druščina desnih populistov, ki se je konec minulega tedna zbrala v Budimpešti na vrhu svetovnih konservativcev CPAC.
Da se obrzdajo levičarske norosti, da sredinske, zmerne politične sile vzamejo veter iz jader političnih populistov. Političnim skrajnežem na eni in drugi strani spektra evropska povezava ne ustreza, saj EU dojemajo kot neoliberalno ali globalistično zaroto, čeprav je njihov glavni politični cilj povsem nasproten: za skrajne levičarje je to anarhija, za skrajne desničarje pa nacionalni suverinizem. Spopad med evropeisti in suverenisti, ki traja že nekaj let, prihaja v sklepno, odločilno fazo in bo usoden za prihodnost EU.
Najslabše za evropsko povezavo bi bilo, da bi se na junijskih evropskih volitvah politična slika preveč nagnila v desno. Da bi se močno okrepila druščina desnih populistov, ki se je konec minulega tedna zbrala v Budimpešti na vrhu svetovnih konservativcev CPAC. Mnogi med njimi so podporniki oziroma plačanci ruskega avtokrata Vladimirja Putina, katerega glavni trojanski konj v EU je že zdaj madžarski premier Viktor Orban.
Njihov skupni cilj je namreč razbitje EU, Putin pa je v ta namen »speljal avtocesto« do Bruslja iz Moskve čez Budimpešto. Na kongresu skrajne desnice seveda ni manjkal tudi predstavnik iz Slovenije, predsednik največje opozicijske stranke SDS Janez Janša, ki ga je gostitelj Orban, ki velja za njegovega tesnega prijatelja, vzornika in mecena njegove propagandne mašinerije, v govoru razglasil kar za »večnega predsednika vlade ne glede na to, ali je na oblasti ali je v opoziciji«.
V demokraciji so politiki zamenljivi, ne pa večni. Večni si želijo biti le avtokrati. V Moskvi, v Budimpešti in očitno tudi na Trstenjakovi.
