Psihoterapevti, ki se ukvarjajo s travmami, svetujejo, da je primernejša neverbalna komunikacija; nekaj, kar je izraz sočutja, kar nagovori žrtev na telesni in duhovni ravni. Bolje odlomek iz svete knjige, verz lirične pesmi ali globoka misel starega modreca kot pa prazne besede in fraze, ki nikomur ne pomenijo nič. Objeti trpečega človeka je več kot tisoč besed.
Slovenija razočarala sorodnike talcev
Prazne in hladne besede brez sočutja so prejšnji teden odmevale na dači, oprostite, v palači Nataše Pirc Musar. Predsednica republike je na dan, ko je slovenska vlada sprejela sklep o priznanju Palestine, sprejela skupino najožjih sorodnikov ugrabljenih izraelskih državljanov, ki so jih palestinski teroristi 7. oktobra 2023 kot trofeje odvlekli v Gazo. Nekateri med njimi so bili že mrtvi, nekateri so umrli v ujetništvu, nekateri so verjetno še živi. Njihovi sorodniki upajo, da so živi. To upanje jim daje moč, da ne obupajo.
Nataša Pirc Musar ne premore prav dosti empatije. Takšna pač je. Jo bomo zaradi tega obsojali? Te pravice nimamo. Imamo pa pravico zahtevati, da se vede dostojno in svoji funkciji primerno.
Sorodnike ugrabljenih je k nam pripeljalo veleposlaništvo Izraela z Dunaja, kajti Izrael doslej še ni odprl rezidenčnega veleposlaništva v Ljubljani in ga zdaj, ko je slovenska vlada priznala Palestino, tudi ne bo. Svojce ugrabljenih sem srečal na sprejemu ob 76. obletnici države Izrael, na katerega je premier poslal finančnega ministra in podpredsednika vlade Klemna Boštjančiča.
Gostitelji niso skrivali razočaranja nad odločitvijo vlade, da prizna državo, okoli katere ni jasno nič, večina zahodnih držav pa bo priznala Palestino šele, ko bo prišlo do trajnejšega premirja v Gazi in bo Hamas uničen. Izraelce je užalostilo tudi to, da je do sklepa o priznanju prišlo skoraj sočasno, ko so v Ljubljani počastili svoj dan neodvisnosti (yom haatzmaut), ki so ga letos v Izraelu praznovali 13. in 14. maja.
Leva vlada ogrozila prijateljstvo z Izraelom
Vseeno niso naglas povedali, kaj si mislijo. Namesto tega je bilo poudarjeno dolgoletno prijateljstvo in zavezništvo med narodoma, ki se je začelo že med NOB, nadaljevalo pa s Titovo SFRJ in zlasti našo osamosvojitvijo, ko so nam Izraelci priskočili na pomoč kljub embargu na uvoz orožja. Da je dolgoletno prijateljstvo med narodoma ogrozila levosredinska vlada, je le majhen, a pomenljiv detajl.
Več od Izraelcev je povedala predsednica države, ko je sprejela skupino sorodnikov ugrabljenih. Na predsedničini dači, oprostite, v palači, so jih posedli okoli mize, jim postregli z vodo in sokom ter pustili, da so povedali svoje. Sledil je monolog gostiteljice, ki je predstavila slovensko stališče, relativizirala krivdo in odgovornost. Z besedami, ki so v trenutku spolitizirale nekaj, kar bi moralo ostati na ravni pietete, je Nataša Pirc Musar zgodbo o priznanju Palestine še globlje potopila v notranjepolitično greznico.
Zloraba žrtev Hamasovega terorizma
Žrtve Hamasovega terorizma so tako doživele še eno zlorabo – kaj pa imajo svojci ugrabljenih s političnimi frazami, s katerimi vlada in predsednica opravičujejo odločitev o priznanju Palestine nekaj dni pred volitvami? Če vam ni všeč, kar slišite, je zažugala s svojimi velikimi, sovjimi očmi predsednica, lahko odidete. Goste je mrzlo spreletelo. Oče talca, ki ga je predsednica vprašala, kako ve, da je njegov sin še živ, ali je morda govoril z njim po telefonu, je ostal brez besed.
Šele kasneje, ko je zgodbo o sprejemu pri predsednici objavil Siol, so se svojci ugrabljenih zavedeli, kaj se je sploh zgodilo. Hladna neprizadetost je te preproste ljudi, ki že osem mesecev trpijo, zbegala. Javno so spregovorili o tem, kar se je dogajalo v predsedničini palači, a so to že naslednji hip obžalovali; zdaj si očitajo, da so s svojimi izjavami sprožili škandal, ki ne bo nikomur koristil.
To so preprosti ljudje, niso politiki. Niso vešči takšnega komuniciranja kot predsednica, ki je takoj objavila kratek komunike o srečanju, ki da je bilo »izraz predsedničinega sočutja s stisko svojcev talcev, pri čemer je ponovno nedvoumno obsodila napad terorističnega gibanja Hamas na Izrael, obsodila pa je tudi grobe kršitve mednarodnega prava v Gazi, kjer je v nesprejemljivih napadih na civilno prebivalstvo umrlo že več kot 15.000 nedolžnih otrok«.
Predsednica države Nataša Pirc Musar
Manipulacije Hamasa s številom ubitih otrok
Saj bi predsednico javno vprašal, kako ve, da je v Gazi res umrlo prek 15.000 otrok, če pa tega ne morejo potrditi niti Združeni narodi. A se bojim, da bo z njene dače, oprostite, palače prišel oster odgovor, da gre za nedopustno in nedostojno vprašanje.
Ko gre za manipulacije Hamasa s številom ubitih otrok, ne more biti nedostojno nobeno vprašanje!
Ko gre za manipulacije Hamasa s številom ubitih otrok, ne more biti nedostojno nobeno vprašanje! Pač pa je nedostojno, da predsednica svojih gostov ni zmogla vprašati, kaj pričakujejo od drugih držav, mednarodnih organizacij, kako bi jim lahko pomagali, da bi olajšali njihovo trpljenje.
Teheranska Tanja, Sončni kralj in Ruska dača
Nataša Pirc Musar ne premore prav dosti empatije. Takšna pač je. Jo bomo zaradi tega obsojali? Te pravice nimamo. Imamo pa pravico zahtevati, da se obnaša dostojno in svoji funkciji primerno. Naj ima ob sebi svetovalce, ki ji bodo citirali Salmana Rushdieja: Hamas je fašistična teroristična organizacija!
To je povedal musliman Rushdie v nedavnem intervjuju za brandenburški radio. Pisatelj je pred dvema letoma skoraj umrl, ko ga je z nožem napadel muslimanski skrajnež na nekem literarnem večeru v Združenih državah. V napadu je izgubil oko. Vendar ni oslepel, tako kot so nekateri slovenski politiki in intelektualci, ki ne razumejo, da svet ni črnobel in da večina muslimanskega sveta ne goji nobenih simpatij do Hamasa, ki je ugrabil palestinsko državo.
Rushdie je o palestinski državi povedal še nekaj, česar teheranska Tanja, Sončni kralj in Ruska dača ne razumejo: V palestinski državi, če bi danes obstajala, bi bil na oblasti Hamas! Palestinska država pod Hamasom bo mešanca propadle Islamske države in talibanskega režima v Afganistanu.
