bikoborbe Svet24.si

Biki v Kolumbiji si lahko oddahnejo, konec je ...

duši Svet24.si

Jasni znaki, da je nekdo iz vaše dušne skupnosti

823603_092-strancar Necenzurirano

Znani slovenski podjetnik na avstrijski zatožni ...

mitja kunstelj-pl Reporter.si

Tako je sodišče sesulo Mitjo Kunstlja, ki je ...

osijek pm Ekipa24.si

Grozljivka na Hrvaškem: prerešetali so avto ...

poroka-na-prvi-pogled, 3 Njena.si

Poroka na prvi pogled: Marjetka pred leti pravi ...

doncic edwards Ekipa24.si

Velika drama v Dallasu tokrat z nesrečnim koncem ...

Kolumnisti

Tito je bil zvit, levičarji na oblasti so le zmedeni: podprli bodo terorizem in nam na grbo nakopali nov problem!

Deli na:
Tito je bil zvit, levičarji na oblasti so le zmedeni: podprli bodo terorizem in nam na grbo nakopali nov problem!

Dejan Steinbuch - Foto: M24/Sašo Švigelj

Ideja o skorajšnjem priznanju palestinske države je med koalicijskimi strankami toliko dozorela, da je le še vprašanje časa, kdaj bo vlada sprejela sklep o priznanju. Kaj bi to pomenilo za Slovenijo, kakšne posledice bi priznanje imelo za Palestince in trenutno vojno proti Hamasu v Gazi ter seveda za slovensko-izraelske odnose? V enem stavku: priznanje ne bi rešilo ničesar, na glavo bi nam nakopalo le neskončno zamero Izraela.

Priznanje Palestine, ki je del predvolilnega programa stranke Levica, ni nič drugega kot še ena notranjepolitična zgodba, s katero se zdaj tudi vladajoči svobodnjaki skušajo nekoliko prikupiti javnosti. Socialni demokrati so malce bolj zadržani, medtem ko glede Levice dvomov ni bilo nikoli; njihov program še kar sledi ideološki shizmi med Zahodom in Sovjetsko zvezo, ki je trajala skoraj pol stoletja in se je vsaj na prvi pogled končala s padcem berlinskega zidu.

Stranka Levica zgolj nadaljuje politiko jugoslovanskih komunistov, ki so na Bližnjem vzhodu načelno vedno podpirali Arabce v boju proti judovski državi. Večina nikoli ni dojela Titove dvoumne in zvijačne politike, ki je potihem podpirala tudi Izrael, ko je bilo treba. Ta duh »neuvrščenosti« se je Sloveniji ohranil, in če bo SD na aprilskem kongresu res prevzel Milan Brglez, potem pa spodrinil Tanjo Fajon s položaja zunanje ministrice, bomo šele zares doumeli, kaj reinkarnacija neuvrščenosti pomeni za slovensko zunanjo politiko.

Slovenija že od začetka leta pošilja nedvoumne signale Izraelu, da je v vojni judovske države s Hamasom de facto na strani teroristične organizacije. Izraelce je to negativno presenetilo in prizadelo. Še posebej zato, ker so nam leta 1991 kot ena redkih držav stali ob strani.

Z Brglezom na čelu Mladike je vprašanje priznanja Palestine tako rekoč fait accomplí, gotovo dejstvo. Tanja Fajon se ideji previdno izmika, ker ima pred seboj širšo sliko, predvsem pa opozorila diplomatske mreže, kaj bi to za Slovenijo pomenilo. Tisti, ki bolj poglobljeno spremljamo to področje, se bojimo, da bo škoda precej večja od koristi (ki bodo, naj se sliši še tako deplasirano, izključno politične, pravzaprav notranjepolitične).

Slovenija že od začetka leta pošilja nedvoumne signale Izraelu, da je v vojni judovske države s Hamasom de facto na strani teroristične organizacije. Izraelce je to negativno presenetilo in prizadelo. Še posebej zato, ker so nam leta 1991 kot ena redkih držav stali ob strani, kršili mednarodni embargo na izvoz orožja in nam šli zelo na roke s svojim obveščevalnimi podatki. Če v nesreči spoznaš prijatelja, kot so govorili stari Latinci, potem je pošteno in prav, da prijatelju pomagaš tudi tedaj, ko je v stiski. Da mu ne obrneš hrbta.

Izrael izgublja propagandno vojno s Hamasom, o tem sploh ni dvoma. Za Palestince, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z vrsto terorističnih napadov po Evropi na svojo stran dobili le teroristične skupine (IRA, RAF), skrajno levico in neonaciste, je to zagotovo velikanski uspeh. Sploh zato, ker v primeru Gaze ne gre za celotno »palestinsko državo«, pač pa le njen del, torej tisto enklavo, kjer je (bil?) na oblasti Hamas.

Na Zahodnem bregu, kjer ves čas vlada PLO, ki jo je do smrti vodil legendarni Jaser Arafat, imajo z Izraelom manj težav, predvsem pa se zavedajo, da je mir edina rešitev za bodoči status palestinskih ozemelj. Ideja dveh držav, ki bi obstajale druga ob drugi in druga drugo tudi priznavali, je bila doslej vsaj v teoriji izvedljiva zgolj in samo v primeru Zahodnega brega, kjer so na oblasti Arafatovi nasledniki.

V Ramali pa ima, če je kdo pozabil, že nekaj let svoje predstavništvo tudi Slovenija. S tem pa dejansko že ves ta čas priznava palestinsko državo, kar sploh ni nepomembno dejstvo. Toda Slovenija priznava vlado v Ramali kot zakonito in legitimno zastopnico Palestincev, ne pa Hamasa, ki je v Evropi razglašen za teroristično organizacijo, svojo morilsko naravo je pokazal 7. oktobra lani z napadom na Izrael. Edini cilj Hamasa je uničenje judovske države.

Ko torej govorimo o priznanju Palestine, je ključno vprašanje, kaj bomo s tem spremenili; kaj bomo dosegli, s čim bomo izboljšali razmere na Bližnjem vzhodu in – nenazadnje – kaj bo to pomenilo za Slovenijo. Odgovori niso tako zapleteni, da jih ne bo mogla razumeti večina vsaj približno inteligentnih ljudi: Spremenili ne bomo ničesar, Slovenija Palestino tako ali tako de facto že priznava, saj ima v Ramali neuradno diplomatsko predstavništvo.

Zaradi tega bi bilo pametno, če je slovenska vlada v konfliktu med Izraelom in Hamasom vsaj približno nevtralna in da počaka s priznanjem Palestine, do katerega bo tako ali tako prišlo kmalu na solidarni ravni Evropske unije. Takoj ko bo Hamas uničen in bo izgubil oblast v Gazi, bo konec njegovega terorizma.

Največ, kar lahko ta hip naredimo, so humanitarna pomoč civilistom, aktivno sodelovanje v Varnostnem svetu OZN pri iskanju poti do začasnega premirja v Gazi, ki bi vodilo do mirovnega sporazuma, ter ohranjanje prijateljskih odnosov z Izraelom, ker je ta hip resda na oblasti desničarska koalicija Benjamina Netanjahuja, vendar je zelo verjetno, da bo »Bibi« zaradi napačnega pristopa po 7. oktobru že na naslednjih volitvah odletel z oblasti. Kajti, če ste pozabili, Izrael je demokratična in pravna država, kjer imajo volitve in svobodo tiska. Torej vse to, kar Hamas nikoli ne bi omogočil svojim ljudem. Hamas kot teroristična organizacija je vseskozi deloval kot podaljšana roka Irana, koristi teokratskega režima v Teheranu pa postavljal pred interese Palestincev.

Zaradi tega bi bilo pametno, če je slovenska vlada v konfliktu med Izraelom in Hamasom vsaj približno nevtralna in da počaka s priznanjem Palestine, do katerega bo tako ali tako prišlo kmalu na solidarni ravni Evropske unije. Takoj ko bo Hamas uničen in bo izgubil oblast v Gazi, bo konec njegovega terorizma. S tem se bodo odprla vrata do vzpostavitve palestinske države, do katere bodo manj zadržane tudi arabske oziroma bližnjevzhodne države. Kajti prav slednje so do Palestincev ves čas najbolj previdne. V ljudskem jeziku bi rekli, da Palestincev ne marajo in da jim gredo na živce, ker so z njimi vedno samo problemi. Zakaj bi torej postali še naš problem?