Spraševanja, kaj smo oziroma kaj bi hoteli biti, naj bi se po legendi začela s pokristjanjevanjem. Kot je v več spisih in nastopih opozorila zgodovinarka dr. Darja Mihelič, se še vedno otepamo rojstva fiktivne srhljivke o pokristjanjevanju vzhodnoalpskega prostora v 8. stoletju. Skopo novico v Konverziji je polihistor Michael Gotthard Christalnick razširil v izmišljeni opis krvavih verskih bojev, to izročilo pa je plagiatorsko povzela Slava vojvodine Kranjske. Opis je bil nato iztočnica Prešernovega Krsta pri Savici, ta pa je spodbudil Antona Aškerca k pisanju pesnitve Volkun in Dominika Smoleta k nadaljevanju Prešernove mojstrovine v drami Krst pri Savici.
Akademik Tine Hribar je na podlagi literarne fikcije Prešernove pesnitve in Smoletove drame krivdo za prvi razkol med Slovenci v 8. stoletju pripisal pokristjanjevanju in karantanskemu knezu »Valjhunu«. Filozof v »valjhunstvu« vidi sopomenko za kolaboracijo in v delu Slovenski razkoli in slovenska sprava prepleta zgodovinske dogodke in literarno fikcijo ter preteklost in sedanjost, krščanstvo zgodnjega srednjega veka in Rimskokatoliško cerkev. Takšen pristop omenjena priznana zgodovinarka zavrača: zgodovino je treba dojemati v času in prostoru; sodobnih pojavov in pojmov (kolaboracija, okupacija, razkol) ni primerno projicirati v daljno preteklost in tedanjih dogodkov in oseb presojati s sodobnimi etičnimi merili.
Vemo, kdo si je pred dobrima dvema letoma tik pred napadom na suvereno državo dal duška s projekcijami v (daljno) preteklost. In nato še nekajkrat v hotenju prisvojiti si srednjeveško pravoslavno kneževino Kijevska Rusija. Prihaja iz sovjetske tajne policije.
Vemo, kdo si je pred dobrima dvema letoma tik pred napadom na suvereno državo dal duška s projekcijami v (daljno) preteklost. In nato še nekajkrat v hotenju prisvojiti si srednjeveško pravoslavno kneževino Kijevska Rusija. Prihaja iz sovjetske tajne policije. Ukazal je invazijo na državo, katere zahodni del je od konca 18. do začetka 20. stoletja spadal v Avstrijsko cesarstvo, v monarhijo, znotraj katere so živeli tudi Slovenci.
92,3 odstotka Ukrajincev se je 1. decembra 1991, leto dni za nami, na referendumu odločilo za neodvisnost. Slovenci, ki si po besedah Toma Virka zaradi različnih zgodovinskih okoliščin nismo imeli možnosti, da bi se uveljavili kot samostojni narod, si samostojnosti nismo zares postavili za smisel, ampak smo kot smisel in temelj narodove eksistence postavljali literaturo.
Devetdeseta leta, desetletje po padcu berlinskega zidu, so bila obdobje »zgodovine na počitnicah«, kot pravijo zahodni geopolitični analitiki. V retrospektivi: to so bili srečni časi miru in blaginje. Občutek nenehne geopolitične nevarnosti se je odmaknil, Francis Fukuyama je razglasil »konec zgodovine« – kot da so vsi veliki konflikti razrešeni in liberalna demokracija na zmagovitem pohodu. Zahod je v hladni vojni premagal Rusijo. Ponižanemu in prizadetemu imperiju ni preostala drugega kot sprejeti ekonomsko šokterapijo in širitev Nata. Resentimente je izrabil nekdanji karierni operativec KGB. Z vsem, kar to potegne za seboj in na sončno stran Alp.
Po 24. februarju 2022 se identitetno vprašanje z začetka tega spisa ne spodobi več. Zdaj, med vojno, se mora vsak zase odločiti, kdo je in kakšno pozicijo bo zavzel, kot je dejala jezikoslovka Marija Švedova, glavna raziskovalka korpusa ukrajinščine in izredna profesorica na Politehnični nacionalni univerzi v Lvovu – lani je predavala na ljubljanski filozofski fakulteti. Na svoj nenadejani način to identitetno vprašanje odmeva v že začeti kampanji pred evropskimi volitvami. Nekaj kandidatov oziroma kaka lista se nam obeta, ki bi »valjhunsko« sodelovala z rusko agenturo.
Mar državljanke in državljani, ki volijo levo sredino oziroma vladne stranke, ne bodo odšli na evropske volitve zaradi njihovih kandidatov na listah? Jih mora na volišča res (z)vabiti medicinska konoplja (lat. Cannabis sativa) ali lepa smrt (gr. Euthanasia)?
Sloveniji v igri hibridne hladne vojne ni namenjena velika vloga. No, malce večja že, ker trenutno poseduje nestalni sedež v varnostnem svetu, bilo bi naivno vnaprej dvomiti o ruskem propagandnem početju. Pred tremi leti je priznan desnosučni kolumnist, poznavalec zgodovinskega in sodobnega žurnalizma, spisal pamflet o tem, da je ob mejo z Ukrajino Putin poslal 80 tisoč vojakov, širni medijski svet pa ob tem slika zlo ruskega imperializma. Tudi naslednikov med novinarji, prav tako priznanimi in nagrajenimi, mu v teh dneh ne manjka.
Evropska unija je pred demokratičnim volilnim procesom. Za Rusko federacijo še ena izvrstna priložnost načeti njeno enotnost in enotnost Nata. Z evropskimi volitvami in ne le s krepitvijo trde moči bo evropska povezava zavarovala svoje strateške interese. Tudi zato bi volitve 9. junija ne smele (za)senčiti notranjepolitične peripetije. S številnimi referendumskimi pobudami, ki segajo preko celotnega političnega spektra, se hočeš nočeš periferizirajo.
Naj politični razred le poziva na volitve predstavnikov v Evropski parlament, vendar brez politikantskih dodatkov v obliki posvetovalnih referendumov ali mešetarjenj s komisarsko funkcijo. Mar državljanke in državljani, ki volijo levo sredino oziroma vladne stranke (te edine imajo v državnem zboru potrebno parlamentarno večino za razpis referenduma), ne bodo odšli na evropske volitve zaradi njihovih kandidatov na listah? Jih mora na volišča res (z)vabiti medicinska konoplja (lat. Cannabis sativa) ali lepa smrt (gr. Euthanasia)?
