Slavnostna govornica predsednica republike N. Pirc Musar je imela lep govor, premierju Golobu je namignila, da ni dovolj, da se pogovarja le z javnim sektorjem, naj se tudi z zasebnim, torej z gospodarstvom, javno je povedala, da je pripravljena plačevati višje davke. Torej tisti, ki ima več, naj prispeva več, predvsem dvesto milijonarjev, ki jih očito imamo. Povedala je tudi, da se bo zavzemala za dva referenduma o jedrski elektrarni.
In tudi ljubljanskemu županu Z. Jankoviću in še komu je jasno zabičala, da je treba pokopati pobite v povojnih pobojih! Tudi večina nas partizanskih otrok se z njo strinjamo. In hvaležni smo, da v raznih političnih bitkah, vsaj trenutno, ni v ospredju bitka med partizani in domobranci. In tudi sodobnejša, iz časov osamosvojitvene vojne, naj ne bo sredstvo političnega obračunavanja.
Nekatere politike boli, da niso čaščeni, kot so bili nekoč zmagovalci iz druge vojne, a prav zaradi sistema, ki smo ga po drugi vojni živeli, ko smo imeli nedotakljive heroje, smo bili bitke za demokracijo in za svojo državo. In ni čudno, da nekateri skušajo zmanjšati pomen osamosvojitve in takratne vojne, saj se bojijo »herojev in njihovih privilegijev«, ki jih je povzdigovala druga vojna več desetletij.
J. Janša je letos dojel, da ga bodo mlade generacije pozabile kot »osamosvojitelja«, če ga na največjih slovesnostih v počastitev slovenske države ne bo.
Tudi mene boli, ker vem, kako se je kdo opredeljeval konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, kako je ne/dihal za slovensko državo in se danes šopiri, kot da je bil v prvi vrsti, a s takimi očitki se ne da normalno živeti, sploh pa ne, če se s tem hranijo politiki, saj se potem čas ustavlja, ni razvoja in napredka. J. Janša je pred več kot tremi desetletji zapisal v tem smislu, da se bori za demokracijo, ko bo mogel vsak povedati svojo resnico. Danes v miru je čas, ko moramo imeti pravico za svojo resnico.
M. Kučan ne zanika, da osamosvojitev ni bila njegova intimna opcija, a po plebiscitu decembra 1990 ni bilo več izhoda, saj je bila večina državljanov za slovensko državo in temu niso mogli več nasprotovati niti prejšnji nasprotniki in skeptiki. In tudi Kučan ima svoj pomembbni delež v tem delu slovenske zgodovine. In tudi J. Janša je letos dojel, da ga bodo mlade generacije pozabile kot »osamosvojitelja«, če ga na največjih slovesnostih v počastitev slovenske države ne bo.
Nekje na spletu desne politične provenience sem zasledila očitke karikaturistu in nekdanjemu primorskemu poslancu Francu Juriju, češ da je bil proti osamosvojitvi. Precej članov slovenske mladinske organizacije (ZSMS) je bilo okoli leta 1990 v prvi bojni vrsti za demokracijo in zadržano, ko je šlo za slovensko državo. Spomniti velja, da je imel marsikateri Primorec pomisleke, saj so se z Jugoslavijo rešili krutega italijanskega zatiranja.
Tudi kolumne Kučanovega svetovalca v časniku Dnevnik Nevena Boraka, s psevdonimom Veno Karbone, niso podpirale osamosvojitve. A to ni odražalo dejanskega slovenskega razpoloženja, saj se je kar 88,5 odstotka vseh takratnih volilnih upravičencev na plebiscitu opredelilo za slovensko državo, skoraj milijon in tristo tisoč državljanov.
Lepo je v naši domovini mlad, je izjavil M. Kučan po proslavi, na kateri je moral sedeti poleg B. Pahorja; to je bil gotovo hud udarec, če že ne nesramna pa gotovo hudomušna odločitev državnega protokola. Pohvala pa televizijcem, da so za komentatorko prenosa proslave ob dnevu državnosti določili Valentino Plaskan, ki jo sicer prištevajo med kader prejšnjega, desnega vodstva, ki mu zdajšnje vodstvo ni naklonjeno in jih običajno potiskajo ob rob. Blagodejno jo je bilo poslušati, vsebinsko, glasovno in z lepo interpretacijo.
Milan Kučan, Borut Pahor in Lojze Peterle
Slovenska država je kljub temu, da nekateri v to niso verjeli, dočakala Kristusova leta. In slovenska oblast, katerakoli, zdaj pač Golobova, mora poskrbeti, da dobro živimo, da smo lahko ponosni na svojo državo. Mladi so vedno bolj globalisti, nacionalna identiteta, nacionalna zavest niso več tisto, kar smo in čutimo starejši – da bomo to ohranili in gojili, se morajo mladi v svoji domovini dobro počutiti in imeti možnosti za kvalitetno življenje.
Naj se premier Golob z ekipo ukvarja s tem in manj s kuhanjem, popularnostjo in notranjimi bitkami. Predsednici republike je očitno zakuhal neprijetnosti ob obisku V. Zelenskega, ko naj bi dogovorjen varnostni sporazum, v bistvu o pomoči Ukrajini, podpisala z njim v Kijevu, se je kar sam z njim sestal v Bruslju. Nič lepo ne videti takšen fiasko pred domačimi in mednarodnimi očmi. Navzven je bilo Golobovo ravnanje nekako pobalinsko in si tudi s takšnim ravnanjem ne dviga priljubljenosti. Na lestvici vox populi je npr. samo za kakšno stopničko višje kot J. Janša.
Je pa zdaj na vrhu novi evropski poslanec V. Prebilič. Prehitel je celo predsednico države N. Pirc Musar in A. Logarja. Zazdaj je to podobno tistemu, kar se je dogajalo z evropsko poslanko L. Novak (NSI), ki je kakšno krepko izrekla na račun Janše in se takoj znašla precej na vrhu priljubljenosti. Evropske volitve pa so pokazale, da ima več podpore predsednik NSI M. Tonin kot L. Novak (Mediana za POPTV).
Praviloma lestvica priljubljenosti in volitve sicer niso eno in isto, že evropske npr. niso na vrh lestvice postavile R. Tomc, ki je zbrala največ glasov, niti I. Joveve, ki je bila na drugem mestu po številu glasov, nikjer ni P. Gregorčiča, ki je bil četrti po zbranih glasovih. Ker ni bil izvoljen, ga v anketo niti niso uvrstili.
Kaj bodo k vsemu temu prispevale domnevne nove ne/resnice o nakupu stavbe na Litijski –s tem pa si bomo najbrž popestrili poletje.
