Bili bi v podobnem položaju, kot je danes Srbija ali kaka druga država Zahodnega Balkana, ki so že leta potrpežljivo v čakalnici pred vrati EU, nazadnje pa se jim je vendarle pridružila še Bosna in Hercegovina, ki je pred dvema tednoma vendarle iz Bruslja dobila privolitev za pristopna pogajanja za polnopravno članstvo.
Vlada Roberta Goloba ima nešteto problemov pri upravljanju Slovenije, a na področju zunanje in obrambne politike drži pravo smer, če izvzamemo nedavni poziv poslanske skupine Gibanja Svoboda vladi, naj prizna Palestino, čemur je naklonjen tudi sam premier, ki je ob robu zadnjega vrha EU povedal, da bo Slovenija to storila skupaj še z nekaterimi drugimi članicami EU, da bo mednarodni učinek še večji.
Po drugi strani pa je naša država v okviru EU imela veliko vlogo pri podelitvi statusa kandidatke in pogajalke Bosni in Hercegovini, k čemur so nedvomno pripomogle tudi nove geopolitične razmere po agresiji Rusije na Ukrajino. Golobova vlada pri širitvi EU na Balkan le nadaljuje politiko prejšnje vlade Janeza Janše, ki je večkrat svaril, da če se na evropski celini ne bo širila EU, se bo širil nekdo drug. Večnacionalna BiH v osrčju Balkana še naprej ostaja sod smodnika.
V interesu Vladimirja Putina sta tako šibka EU kot vrnitev Trumpa na predsedniški položaj.
Največji interes, da bi ta eksplodiral, pa nedvomno izkazuje ruski samodržec Vladimir Putin, ki je v zadnjih dveh letih kar štirikrat sprejel predsednika Republike Srbske Milorada Dodika. S članstvom BiH v EU se namreč omejujejo načrti srbskih nacionalistov po odcepitvi Republike Srbske, saj bi s tem, kot je dejal sam Dodik, prišlo do izpolnitve njihovega velikega nacionalnega cilja – življenja Srbov v gospodarskem in političnem prostoru brez meja.
Leto 2024 bodo politično zaznamovale tako junijske volitve v Evropski parlament kot novembrske predsedniške volitve v ZDA. Od izidov obeh je odvisno, kako se bo spremenila geopolitična slika sveta, kjer imajo že danes glavno vlogo veliki trije: ZDA, Kitajska in Rusija, EU pa vse bolj nastopa le v stranski vlogi. Da bi bila ta še bolj obrobna, pa je tako v interesu Putina kot Donalda Trumpa, ki si prizadeva za vrnitev v Belo hišo.
Največja nevarnost, ki ogroža svetovni mir, nedvomno prihaja iz Kremlja. Ne samo z nadaljevanjem vojne v Ukrajini in potencialno nevarnostjo pred ruskim napadom na še katero sosednjo državo v Vzhodni Evropi, Vladimir Putin na različne načine poskuša tudi letos vplivati tako na evropske in ameriške volitve. V njegovem interesu sta tako šibka EU kot vrnitev Trumpa na predsedniški položaj.
Ne gre samo za kibernetske napade in za sistematično širjenje ruske propagande in lažnih novic po družbenih omrežjih z namenom zastraševanja in vplivanja na javno mnenje, kremeljski samodržec že vrsto let po različnih kanalih financira skrajno desne populiste po številnih evropskih državah, ki imajo v svojih programih razgradnjo EU – napadajo Bruselj in se zavzemajo za večjo vlogo nacionalnih držav. Desničarski populisti so imeli do zdaj na ravni EU bolj obstransko vlogo, a tudi to se lahko spremeni že na junijskih volitvah v Evropski parlament, če bodo bistveno več glasov dobile stranke, ki spadajo v skrajno desni politični skupini Evropskih konservativcev in reformistov in Identitete in demokracij na račun desno zmerne Evropske ljudske stranke.
Putin pa ima že sedaj svojega trojanskega konja v Bruslju – madžarskega populista in avtokrata Viktorja Orbana, ki tudi v interesu svojega političnega prijatelja v Kremlju izkorišča možnost veta v Evropskem svetu pri dodelitvi evropskih pomoči napadeni Ukrajini. Z jesenskim političnim obratom na Slovaškem pa so v Moskvi dobili še enega zaveznika med predsedniki vlad članic EU – Roberta Fica.
Evropska poslanca SDS Romana Tomc in Milan Zver sta že v sedanjem mandatu v EU parlamentu bolj v vlogi madžarskih političnih vazalov branila interese Viktorja Orbana, ne pa ELS, ki ji pripadata.
Po Orbanu pa kremeljske lovke posredno segajo tudi do Janeza Janše, ki je sicer velik podpornik Ukrajine, a ima veliko razumevanja do bratenja svojega političnega prijatelja, tudi mecena njegove »tovarne laži in propagande«, iz Budimpešte s Putinom. V Sloveniji smo zadnja leta priča političnemu pojavu, da simpatij do Moskve ne kažejo samo predstavniki t. i. trde levice, pač pa tudi skrajne desnice, kjer Putina častijo kot branika krščanske (pravoslavne) civilizacije in tradicionalnih vrednot.
Zaradi vsega tega ni nepomembno, v katero politično skupino bo šlo devet poslanskih glasov iz Slovenije v Evropskem parlamentu. Po javnomnenjskih raziskavah trenutno najbolje kaže opozicijski SDS, ki bi lahko dobila kar štiri poslanska mesta. Janševa stranka je sicer še pod dežnikom Evropske ljudske stranke, a se močno spogleduje s skupino Evropskih konservativcev in reformistov, kamor si želi tudi Orbanov Fides, ki je že izstopil iz ELS, preden bi ga izključili.
Evropska poslanca SDS Romana Tomc in Milan Zver sta že v sedanjem mandatu v EU parlamentu bolj v vlogi madžarskih političnih vazalov branila interese Viktorja Orbana, ne pa ELS, ki ji pripadata. To pa zato, ker je Janša prijatelj Orbana, ta pa je prijatelj Putina, kar pa je zelo nevarna in umazana politična igra.
