severina Svet24.si

VIDEO: Severina objavila ta posnetek in do srca ...

profimedia-0106600992 (1) Dobra karma

Vaš rojstni datum ima močan vpliv celo na vaše ...

Hengsberg, kmetija, avstrijski gasilci Svet24.si

FOTO: Upokojenec želel na vrtu pokopati mačko, a...

orehovlje, uhajanje plina Svet24.si

FOTO: V Orehovljah delovni stroj poškodoval ...

internal-clock-795726_1280 Dobra karma

Usodna datuma 12. in 26. 12.: osvoboditev ženskih...

jernej šugman Njena.si

Minili sta dve leti od smrti Jerneja Šugmana

tanja-balabanić, jan-klobasa Njena.si

Tanja Balabanić zaslužila na račun nestrpnežev

Kolumnisti

Borec za prvi spol oziroma za družbeno normalnost

Deli na:
Borec za prvi spol oziroma za družbeno normalnost

Borut Korun, publicist - Foto: Primož Lavre

Nedavno dogajanje v Cankarjevem domu med predstavitvijo knjige Prvi spol psihologa Romana Vodeba kaže podobo Slovenije, ki je daleč od podobe države, kakor smo si jo slikali, ko smo se osamosvajali.

Preveč smo bili zavzeti s svojimi sanjami in nismo opazili, da smo s svojo naivnostjo omogočili preživetje marksizma v raznih sodobnejših preoblekah, da smo v svojo novo državo s semenom dobili tudi mnogo smeti. Pri tem ne mislim samo na največjo slovensko nesrečo, na kontinuiteto komunizma v obliki globoke države. Pojavne oblike vsega, kar smo privlekli s seboj iz komunističnih časov so namreč mnogotere: imamo klasične komuniste, ki paradirajo z rdečimi zvezdami in s puškami, imamo jugonostalgike, mitsko čaščenje nekdanjega maršala, najbogatejše Slovence s partijskimi izkaznicami v predalu, imamo anarhiste in celo filozofe, ki bi radi oživljali mrtvi marksizem. In imamo drhal, ki je Vodebu nedemokratično poskusila preprečiti predstavitev njegove knjige. Vsa ta rezidualna navlaka je, kot sem omenil, posledica našega mehkega prehoda v samostojnost.

Psihologa Vodeba zanimajo nekateri družbeni odkloni od normalnosti kot je recimo skupek seksualnih odklonov z imenom LGTB. Ti ljudje danes delujejo v tesni povezavi s skrajnimi levičarji. Ampak tudi Vodeb se ima za levičarja. Levičarji pa so tudi delali nered, ko je Vodeb predstavljal svojo knjigo. Kako torej spraviti Vodeba, komunizem in njegove metamorfoze, dekadentnosti in deviacije na skupni imenovalec?

Vodeba si predstavljam kot normalnega levičarja. Z normalnim levičarjem mislim človeka, ki pristaja na vse norme naše civilizacije, ki pa politično deluje socialno. Recimo, da je bil tak levičar tudi naš veliki Ivan Cankar. Takih levičarjev pa je danes le malo. Zunaj vsakega dvoma pa je, da bi prav take levičarje potrebovali. Kapitalizma ne moremo odpraviti, ker je normalna oblika ekonomskega življenja, vendar je treba nenehno popravljati posledice, ki jih neenakomerno bogatenje ustvarja v družbi.

Da bi razumeli dogajanje v Cankarjevem domu se moramo seznaniti s pojmom kulturnega marksizma, ki je zadnja marksistična metamorfoza. Njihov daljnosežni načrt, kako zavladati Evropi je, da je civilizacijo treba najprej povsem uničiti. To je tako kot če se odločiš, da boš na mestu stare, zgradil novo hišo. V tem primeru moraš staro hišo najprej podreti. Civilizacije seveda ne moreš spremeniti v nekaki svetovni revoluciji, v nekakem frontalnem napadu na Evropo. Ne moreš je porušiti, kot porušiš hišo. To so poskusili v Sovjetski zvezi, pa jim ni uspelo. Potem so ugotovili, da je treba civilizacijo uničevati od temeljev navzgor, uničiti vsako družbeno celico, vse vrednote, medsebojne povezave, navade. Kako to novo kulturno hišo zgraditi »od spodaj navzgor » so domislili marksistični misleci naslednje generacije po Marxu: Gramsci, Lukacz, Herbert Marcuse, Theodor Adorno in drugi – vse do še živečega Jürgena Habermasa.

Odtod besedna zveza »kulturni marksizem«, ki pomeni, da  hočejo marksisti civilizacijo oziroma kulturo spremeniti, oziroma uničiti.

Osnovna celica družbe je seveda družina in zato ni slučaj, da je že Karel Marx v svojem Komunističnem manifestu že leta 1848 napovedal, da bi bilo treba vzgojo otrok v komunizmu odvzeti družini in jo »podružbiti. Nemška ministrica za pravosodje Christine Lambrecht iz vrst SPD sedaj predlaga dopolnitev ustavnega člena o otrokovih pravicah, v katerem družina in starša sploh nista omenjena. Otrok je formuliran samo kot samostojen del širše socialne skupnosti. (Kako to gre, sem na lastne oči videl v nekem izraelskem kibucu, kjer starši na otrokov razvoj nimajo skoraj nobenega vpliva).

Kdor misli, da nemški socialni demokrati niso marksisti in da niso civilizacijsko destruktivni, se moti.

In sedaj pridemo spet k Vodebu. V svoji knjigi velikokrat omenja Francozinjo Simone de Beauvoir, žensko, ki je simbol feminizma. Njen mož je bil filozof Jean Paul Sartre, ki je bil občudovalec marksizma in celo maoizma. Mirno pa lahko napišemo, da je tudi sovražil evropsko civilizacijo.

Ta dvojica je paradigmatična za »ljubezen« med sodobnimi levičarji na eni in raznimi skupinami, ki so v seksualnem pogledu drugačni, ki odstopajo od normalnosti, za vse tiste, ki se sami tlačijo pod kratico LGTB. In ker so drugačni od večine in predvsem, ker mislijo, da v civilizacijo, ki temelji na družini in normalnih spolnih odnosih, ne sodijo, jo sovražijo. Sovražijo pa jo tudi levičarji. Ti zato spretno izkoriščajo vse, ki so drugačni in jih vpregajo v svoj destrukcijski scenarij. Potiskati obrobne družbene skupine v osrčje družbe je obračanje sveta na glavo – in je samo po sebi rušenja civilizacijskih norm. Seveda ne mislim, da je treba seksualno drugačnost preganjati in sankcionirati – kot so počeli v socializmu preden se je ta iz klasičnega marksizma spremenil v kulturni marksizem. Nihče ni kriv za to, če se rodi drugačen, toda posiljevanje večine s svojo nenormalnostjo je nesprejemljivo. Še huje – tolerantnost večine dopušča, da postaja sprega levih fašistov in LGTB vedno agresivnejša. To se je pokazalo v Cankarjevem domu.

Prav to pa počne Roman Vodeb, ki javno izjavlja, da ima rad (normalne) ženske, zato so ga tako žolčno napadli in zato je za nas, Slovence, ki hočemo živeti v demokratični državi in imamo radi normalne in lepe ženske tako zelo dragocen.

Zakaj je ta sprega tako uspešna pri nas in na Zahodu, ne pa v vzhodni Evropi?

Iz različnih razlogov, ki jih je veliko in ki jih nima smisla naštevati, je dejstvo, da se je Jugoslavija, zlasti pa še Slovenija po sporu Tita s SZ začela razvijati drugače. V nekem delu smo postali tudi mi Zahodnjaki. Na vzhodu Evrope, kjer so si skusili komunistično utopijo v celoti, so postali«cepljeni« na podobne družbene blodnje. Slovenci pred temi poskusi nismo imuni, zato je kulturni marksizem pri nas še kako živ. Podobno je v vsej zahodni Evropi.

Igri sprege med kulturnim marksizmom in LGTB jevci ni videti konca, saj so ljudje, ki so seksualno nenormalni prisotni v vseh družbah in vseh časih. Do neskončnosti lahko levičarji kažejo na njihovo domnevno odrinjenost ali zapostavljenost, organizirajo razne parade ponosa, ponižujejo ženske, ki so samo matere in gospodinje, vstopajo v vrtce in šole in psihološko pohabljajo mlade ljudi že v zgodnjem otroštvu. Organsko različnost družbe lahko prikazujejo kot anomalijo naše civilizacije. Tako izvajajo svoj načrt, saj nam dopovedujejo, da je z našo civilizacijo vse narobe. Korak za korakom napredujejo. Eden njihovih največjih psiholoških uspehov je, da Slovenke in Evropejke ne rojevajo več dovolj otrok za nacionalno reprodukcijo, kar že samo po sebi pelje v katastrofo.

To spretno in nenehno »miniranje« normalnosti bi bilo treba nekako prekiniti, preden bo prepozno. To lahko storimo samo tako, da razložimo, razgalimo to sprego in vso njeno patološkost.

Prav to pa počne Roman Vodeb, ki javno izjavlja, da ima rad (normalne) ženske, zato so ga tako žolčno napadli in zato je za nas, Slovence, ki hočemo živeti v demokratični državi in imamo radi normalne in lepe ženske tako zelo dragocen.

KOLUMNE IZRAŽAJO STALIŠČA AVTORJEV IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA.

loading...
Loading...