Ko se je poslovil David Tasić, eden od četverice v procesu JBTZ, ki ga je insceniralo vodstvo slovenske komunistične partije, je bil omenjen tudi Odbor za človekove pravice. Ta se je proti partiji in njenemu represivnemu aparatu zavzel za pravice tako četverice kakor slovenskega naroda. Malo preden smo se ob Tasićevi smrti spomnili boja za samostojnost in demokracijo, je prav takratni vodja komunistične partije ustanovil svoj odbor, ki deklarativno spominja na tistega izpred tridesetih let.
Toda Kučan in njegovi ne opazijo erozije demokracije in vladavine prava doma, še manj se v ogledalo pogledajo sami. Česar ne zaznavajo tu, odkrivajo v Španiji, zato smo bogatejši za Odbor za podporo katalonskim političnim zapornikom v Španiji. Ta trdi, da je tamkajšnjo krizo »mogoče rešiti samo z odkritim dialogom, demokratičnimi političnimi sredstvi, razumom in odgovornostjo vpletenih strani«.
Iberijski polotok ne črviči Kučana od danes. Pred dvema letoma je španskega veleposlanika podučeval o demokraciji. »Demokratičnost je treba dokazovati in jo potrjevati vselej na novo [...]. O demokratičnosti tudi ne govorijo toliko statistični podatki, na katere me napotujete, ampak predvsem dejanja oblastnih organov. Naj vas spomnim, demokracija se vselej dokazuje v odnosu do tistega, ki misli drugače.« Načela, ki jih demokrat seveda podpiše! A teorija še ni praksa, in pri tej se Kučanu zalomi ... od vedno.
V referatu na seji CK ZKS (23. 11. 1973) in v nadaljnjih dogodkih je zahteval marksistično indoktrinacijo v šoli, izganjal iz nje nekomunistične učitelje, obsojal pobude o nevtralni šoli in odrekal staršem pravico do vzgoje otrok v skladu z njihovim prepričanjem. Tajil je drugorazrednost vernikov, čeprav je bilo od VI. kongresa ZKJ (1952) naprej versko prepričanje nezdružljivo s partijsko pripadnostjo, verniki pa porinjeni na rob družbe. Zato je glede teh vprašanj brezkompromisno udaril po svobodoljubih, še posebej dr. Francu Rodetu in dr. Francu Perku.
Drugače od prvega je bil slednji naklonjen komunizmu, zavračal je le njegovo diskriminatornost, in je bil član republiške konference SZDL. Vendar so bila njegova stališča o nevtralni šoli in enakopravnosti vernikov za partijo preveč. V roke ga je dobil Kučan, da ga disciplinira. Štiri ure je od Perka zahteval, naj svoja stališča uskladi s partijskimi stališči ali pa izstopi iz republiške konference. Perko je oboje zavrnil. Ker je Kučan vztrajal, mu je Perko predlagal, naj ga sami vržejo ven. To ni mogoče, je bil odgovor. In zakaj ne?
Kučanova katalonska retorika ne pove nič drugega, kakor da volk dlako menja, nravi pač nikoli.
Ker bi imeli to v tujini za nedemokratično. Saj je nedemokratično, se je zasmejal Perko. Kmalu po tem 'dialogu' so ga 'odstranili' ..., s tem pa tudi oviro, da bi postal škof. In res, leta 1986 je postal beograjski nadškof. Ko so ga srbski nacionalisti kot »predstavnika jezuitsko-vatikanske zarote« hudo napadali, se je večkrat srečal s Slobodanom Miloševićem. »Neprimerno bolj spoštljiv in prijeten sogovornik kakor Kučan,« je povedal.
Kar je Kučan pisal španskemu veleposlaniku, bi mu ta lahko vrnil s povratno pošto. Da, tovariš Kučan, strinjam se z vami: »o demokratičnosti govorijo predvsem dejanja oblastnih organov. Naj vas spomnim, demokracija se vselej dokazuje v odnosu do tistega, ki misli drugače.« Se kdaj spomnite dr. Perka in mnogih, ki ste jim vi osebno kratili človekove pravice? Več jih je kot vaših štirideset odbornikov in tisoč podpornikov ...
Še to: ena od štirih ustanoviteljic vašega odbora, ki z vami vihti metlo pred tujim pragom, Spomenka Hribar, se je upokojila po členu, za katerega je kot poslanka glasovala. Ta člen je ustavno sodišče razveljavilo, ker »nasprotuje načelu pravičnosti oziroma načelu pravne in socialne države«. Koliko ji je do pravičnosti v Sloveniji, ko se bori za 'pravičnost' v Španiji, pove dejstvo, da prejema protiustavno privilegirano pokojnino od 51. leta starosti dalje, in to za zgolj 27 let pokojninske dobe. Med vašimi podporniki so tudi takšni, ki so dobivali protipravno izplačilo dodatkov za stalno pripravljenost. Jim podpora vašemu odboru zagotavlja imunost pred zakonom?! In to še ni vse ...
Kučanovo ukvarjanje z Iberskim polotokom je mogoče v celotnem kontekstu razumeti kot poskus, da bi se prikazal kot borec za človekove in narodove pravice. Če to ni bila njegova »najintimnejša opcija« pri slovenskem osamosvajanju in demokratizaciji, pa je zdaj v primeru Katalonije. Zakaj ne kje drugje? Aneksiran je Krim, slaba prede Hongkongu, avtoritarnost narašča v Turčiji, Kurdi so odpisani, demokracije v islamskem svetu ni ...
A on o tem ne izgublja besed, tam so 'naši': Putin, Xi Jinping, Erdogan, islamisti, džihadisti ... Prednost Katalonije je v tem, da se jo med ljudstvom brez težav lahko vnovči kot »drugo Slovenijo«, ki trpi pod totalitarnim Beogradom, tj. Madridom. Takšne rokohitrske zvarke ljudje razumejo, ob primernem medijskem nabijanju je vse takoj preprosto in jasno. Predvsem pa je pomembno to, da se ljudem vbije v glavo, da demokracija ne deluje, ni učinkovita ne v Španiji niti ne v EU.
Ubiti je treba vero v demokracijo, kar se najlaže naredi z visokoletečo demokratično retoriko in moraliziranjem, s katerima brez težav stisnemo v kot sleherno konkretno, še tako dobro delujočo demokracijo. Kot pravi zgodovinar Timothy Snyder v delu Pot v nesvobodo: »Do avtoritarizma ne pride zato, ker ljudje pravijo, da ga želijo, ampak zato, ker izgubijo sposobnost za razlikovanjem med dejstvi in željami.«
Vse to Kučanovo moraliziranje ob zagatah španske demokracije in evropskih (ne)odzivih nanjo je del strategije ustvarjanja defetističnega ozračja in odvračanja državljanov od demokracije, da bi lahko globoka država še bolj zlorabljala državo za svoje cilje in koristi. Zato njegova katalonska retorika ne pove nič drugega, kakor da volk dlako menja, nravi pač nikoli.
Iberijski polotok ne črviči Kučana od danes
