S tem je vsaj v teoriji postalo mogoče, da proračunska sredstva ne bodo postala rezervacije za kritje kriminalnih bančnih anomalij, ampak se bodo lahko dejansko uporabila za karkoli drugega. Recimo, da ne bomo več plačevali stroškov menedžerskih prevzemov ali finančnih holdingov, kot si še vedno fanatično želijo zagovorniki državnega lastništva v bankah, ampak bomo lahko zbiranje zamaškov in prispevkov za odpravljanje zdravstvenih težav nadomestili s proračunskimi sredstvi. Zato smo vsi državljani zmagovalci bančne privatizacije. Toda kdo so poraženci?
Prvi poraženci so ekonomski analfabeti, ki so v javni prostor lansirali strupeno sintagmo nacionalnega interesa v slovenskih bankah. Mencinger, Bole, Križanič, Štiblar, Gaspari in drugi, ki so držali štango preusmeritve petih milijard evrov od zdravstva in sociale v sanacijo banksterskih žepov. Tej ekipi se prav lahko pridruži ekipa samozvanih intelektualcev, ki naseljujejo predvsem FDV in filozofsko fakulteto in ki so bolj kot svoj narod branili bančne kriminalce in do konca vztrajali v tem, da se jih zaliva z denarjem.
Večina jih je utihnila, najbolj butasti pa tega, koga zagovarjajo in komu vse so odvzemali denar, še ne razumejo. Pozitivno presenečenje v tej ekipi je neki razcapani, klošarju podoben intelektualni niče, ki sliši na ime Igor Vidmar. Pozitivno zato, ker so ga očitno na TV Slovenija prisilili, da lahko svoje nebuloze razlaga samo, če se umije. In človek se je samo zato, da bi lahko branil dogmo državno financiranih banksterjev, celo umil! Vidite, sindrom obsedenosti polnjenja žepov banksterjev z denarjem iz zdravstva in sociale dela čudeže!
Poraženci so tudi vsi tisti, ki sestavljajo udbovsko interesno omrežje v bančništvu. Po enainpetdesetih letih njihovih bizarnih shem, ki so bile vse po vrsti usmerjene v nepovratno financiranje izbranih podjetij in kanaliziranje denarja v davčne oaze, se je sistem sesedel. Zdaj je udbovsko omrežje problem zasebnih lastnikov. Če so ti pripravljeni s svojim denarjem vstopati v udbovske bančne sheme, naj samo izvolijo. Njihova neumnost je sedaj njihov strošek in naša zabava. Dejansko si celo želim gledati kako brutalno in do gat bodo slekli naslednjega udbovca, ki se bo zrušil vase v kreditni ekspanziji. Naj gredo prasice banksterske živet pod most!
Na strani luzerjev so vsi veliki in pomembni slovenski gospodarstveniki, za katere je bilo značilno, da v vsem svojem poslovanju niso bili sposobni niti ene investicije brez številnih kreditov. To so poslovni bebci, ki si brez kreditne odvisnosti sploh niso mogli predstavljati nobene poslovne odločitve. Zanje so bila lastniška sredstva predmet malverzacije, krediti pa neskončen bankomat. Ti modeli so opravili, če pa niso, pa bo njihova implozija spet strošek zasebnih lastnikov bank. Če se bodo vsi delali neumne, se bodo potopili skupaj. Kar naj se, koga briga za finančne bedake.
Mogoče je ob privatizaciji kak Darko Horvat potočil solzico, saj mora razumeti, da se je zgodilo nepovratno, a po zaslugi slovenske policije in tožilstva mu v vili v St. Moritzu, zgrajeni na kreditni piramidi, že ne bo hudega. Luzeji so tudi vsi fantastični bančniki, ki so si dve desetletji domišljali, da so bančni geniji, potem pa se je izkazalo, da niso niti bančni bedaki oziroma da slovenski besednjak ne pozna ničesar, s čimer bi označil njihovo neumnost, neukost in možgansko bedo. Takih smetnjakov, kot sta bili Factor banka in Probanka, upam, da nikoli več ne bomo doživeli.
Prvi poraženci so ekonomski analfabeti, ki so v javni prostor lansirali strupeno sintagmo nacionalnega interesa v slovenskih bankah. Mencinger, Bole, Križanič, Štiblar, Gaspari in drugi, ki so držali štango preusmeritve petih milijard evrov od zdravstva in sociale v sanacijo banksterskih žepov.
Paradoksalno je poraženec privatizacije tudi regulator Banka Slovenije. Desetletja servilnega odnosa do banksterjev je pustilo resne posledice na regulatorju. Ker so bili na Banki Slovenije vajeni, da so prejemali direktne ukaze iz paradržavnih bank, in ker so bili kot psi vzgajani v ponižnost pred politiko in predatorskimi izdelovalci kreditnih piramid, danes ne vedo več, kaj bi počeli.
Tako ni neobičajno, da izgubljeni tavajo po hodnikih te ustanove, medtem ko se spreminja lastniška struktura slovenskega bančnega sistema, ko jim vlada v eni minuti pohodi avtonomijo ali ko ugotovijo, da so se v bančnem sistemu zaredile kriminalne združbe, ki se ne ustavijo niti pri poskusih umora. Danes verjetno na Banki Slovenije strmijo v vhodna vrata in čakajo, da v stavbo vkoraka načelnik kakšnega od omrežij in jim pojasni, kako in kaj regulirati.
Prav luzerska mentaliteta, ki blokira delovanje regulatorja, pa je največja pretnja, da se na spisek poražencev uvrstimo tudi mi vsi preostali. Država z mrtvim bančnim regulatorjem ne more priti daleč, tudi če so banke pristale v zasebnih rokah. Če ni nikogar, ki vzpostavlja nadzor, potem ni mogoče pričakovati karkoli drugega kot nastanek odlične klime za razvoj novih banksterjev. Ampak kot že rečeno, to ni več naš strošek.
Zadaj verjetno razumete, zakaj je privatizacija odlična, izgubili so samo parapolitični kriminalci in banksterji, vsi drugi smo se njihovih rok po naših žepih dokončno znebili.