Če pustimo ob strani sprotne zadeve, ki se enostavno ne premikajo ali pa se manifestirajo kot čudaškosti, servirane pod oznako reforma, potem lahko zaključimo, da Šarcu ni uspelo najti formule, s katero bi vzpostavil stabilen mandat. Neprestane vojne in obračuni so pretvorili ne samo vlado, ampak celotno slovensko politiko z njeno ekstenzijo v gospodarstvu vred v nepregledno kloako spopadov in vojn. Praviloma te vojne prihajajo iz vodstva vlade. Kaj je torej Šarcu sploh preostalo? Nič drugega, kot da skoči v tisti svoj prazni bazen in sprejme tveganje predčasnih volitev. Naj pojasnim.
Trenutno je v Šarčevi vladi pet strank, med katerimi je pri treh strankah razlika med njihovo institucionalno močjo in težo v javnem mnenju izrazito nesorazmerna. Desus, SMC in SAB, ki vsi po vrsti z vladnih sedežev upravljajo institucije države, imajo namreč nepovratno težavo, ki se ji reče nično zaznavanje v anketah javnega mnenja. Toda kljub temu gre pri nekaterih od teh strank za stalen vir koalicijske nestabilnosti, kar najbolje pooseblja prav SAB z vse bolj predrznimi odločitvami glede zdaj že jasnega suma izkrivljanja infrastrukturnih razpisov.
Vmes se Šarcu ves čas dogaja SMC, ki postane, takrat ko gre najbolj zares, torej ko je potrebno vzpostaviti ideološke pozicije v vladi in državnem zboru, vzdržana. Če k temu dodamo dejstvo, da je odnos med vlado in Levico popolnoma skrhan in da se vlada, predvsem pa predsednik vlade Šarec, nikakor ne more kompetentno ubraniti klofut, ki prihajajo iz opozicije, je jasno, da ta vlada nima pravega smisla.
V najboljšem primeru, če jim uspe same sebe prepričati, da so edini branik pred vlado SDS, lahko celo zvozijo mandat, vendar ob stalni grožnji popolne blokade. Šarec je torej na točki, ko enostavno mora ponovno na volitve, če želi politično preživeti. Poglejmo, zakaj bi mu volitve v tem trenutku koristile.
Prvič, Šarec bi vstopil v nov volilni cikel kot prva stranka levice. Njegova podpora v javnem mnenju je namreč močnejša kot pri katerikoli drugi levi stranki, mediji pa so mu nenormalno naklonjeni, tako zelo, da so svoje preživetje izenačili s političnim preživetjem Šarca. Slednje pomeni, da bi v primeru predčasnih volitev mainstream mediji še bolj histerično prali možgane slovenski javnosti in posledično Šarcu zagotovili, da po koncu volitev znova pride na vrh levega dela slovenske politike in tam igra odločevalca.
Marjanu Šarcu se bo zgodilo podobno, kot se je decembra 2016 Miru Cerarju, ki je imel možnost oditi na predčasne volitve in uničiti Desus ter popolnoma dezorientirati SD, pa se zato ni odločil, namesto tega je raje uničil svojo stranko.
Drugič, zadostuje nekaj učinkovite medijske blokade za SMC, SAB in Desus, da vsaj dve od teh treh strank ne prestopita volilnega praga. S tem se življenje Šarca in njegove stranke bistveno poenostavi, saj bi tako koordiniral vlado s tremi in ne petimi strankami, kar je bistveno bolj stabilna zgodba. V zvezi s krčenjem strank dodajmo, da bi si Šarec zaprl tveganje, ki se kuha vsaj v infrastrukturnih projektih in bo slej ko prej izbruhnilo v nepovratno afero.
Tretjič, njegovo utapljanje v vojnah postaja nerešljivo. Predsednik vlade ima toliko odprtih konfliktov v nestabilni vladi, odnosih z opozicijo, mediji (tistimi, ki niso del mainstreama) in v paradržavni ekonomiji, da vsega po definiciji ne more obvladati. Če bo tako strategijo nadaljeval, bo nekje dobil resno klofuto, ki se bo poznala v javnem mnenju, če pa gre na predčasne volitve, lahko učinkovito povozi vse te teme in odprte vojne in jih obrne sebi v prid v smislu, da vsi dogodki enostavno preprečujejo normalno upravljanje države in da je čas za novo zavezujoče merjenje javnega mnenja.
In petič, Šarec se na tak način lahko zvito znebi vseh tistih, ki mu rezultata ne dajo, so pa afere na dveh nogah. Bolj elegantnega načina, kako se znebiti prve afere vlade, torej direktorja Sove, si enostavno ni mogoče izmisliti.
Vse, kar more Šarec danes narediti, je to, kar je delal srbski predsednik vlade Vučić: ustvariti mora interne spopade v koaliciji ter groziti s katastrofičnimi posledicami zmage opozicije, v trenutku, ko so stranke najbolj oslabljene in sprte, pa na krilih kupljenih medijskih prostitutov skuhati nove volitve. Torej jačati svojo pozicijo ter slabiti nasprotnike in koalicijske partnerje. Recept za tak Vučićev scenarij je danes kot na dlani: samo obtožiti mora Levico, da je kriva za nefunkcionalno vlado in vklopiti svoje bodoče funkcionarje pri POP TV, TV Slovenija in Delu, ki naj razpredajo do neskončnosti o nezrelosti Levice in konstruktivnosti Šarca. Če navržejo še kako afero SD, SMC ali SAB, bo zgodba popolna.
Ta račun ima seveda eno precejšnjo težavo. Na drugi strani, torej v opoziciji, ne sedijo bedaki. Tam ga čaka SDS, ki lahko zgodbo hipoma obrne sebi v prid in v svoje zavezništvo potegne vse tiste, ki bi jih Šarec s predčasnimi volitvami obsodil na politično smrt. Upoštevajoč amatersko obnašanje predsednika vlade, ki včasih meji na histerijo, večino časa pa na strahopetnost, je celotna zgodba za Šarca preveč zahtevna.
Enostavno si ne upa odigrati šaha z SDS. In zgodilo se mu bo podobno, kot se je decembra 2016 Miru Cerarju, ki je imel možnost oditi na predčasne volitve in uničiti Desus ter popolnoma dezorientirati SD, pa se zato ni odločil, namesto tega je raje uničil svojo stranko.
