Kljub vsej tej Šarčevi in Jankovićevi aferaški navlaki se je Kučan znova potuhnil in izginil iz javnosti. Po drugi strani se redno oglaša ob aferah svojih političnih nasprotnikov, za njih takoj zahteva odgovornost in poziva k javni obsodbi njihovih rabot.
Spomnimo se samo Kučanovih javnih izpadov v času volilne kampanje za predsednika države jeseni 2017, ko je z vsemi topovi napadel Boruta Pahorja, da je »s svojim molkom in ignoranco raznim interesnim skupinam tudi sam omogočal delovanje v škodo državljanov«. (Mladina, 17. 10. 2017).
Sočasno je odmevalo pismo »intelektualcev« proti Pahorju, sestavljenem večinoma iz kučanistov, propadlih eldeesovcev in zaresovcev in drugih zapriseženih antipahorjancev, ki so javno podrli Šarca za predsednika države.
Podobno Kučanovo taktiko smo videla v času lanskih parlamentarnih volitev, ko se je Kučan takoj po volitvah o Šarcu zelo poznavalsko izrazil: »Poteze, ki jih vleče Šarec, ne kažejo na to, da je neizkušen politik.«
V istem intervjuju za Svet24 je poudaril, da nove volitve ne bi ničesar rešile – in glej ga zlomka, takisto smo lahko preberi tudi v pismu »intelektualcev«, sestavljenem večinoma iz enih in istih kučanistov, propadlih eldeesovcev in zaresovcev in drugih zapriseženih antijanšistov, ki so podprli Šarca za predsednika vlade. Zato ni čudno, da Kučan ni niti pisnil ob zadnjih Šarčevih aferah – ker ga pač podpira. Kogar Kučan podpira, tega nikoli ne kritizira!
Kučan že celo zgodovino pridiga Slovenkam in Slovencem o poštenosti, morali, vrednotah, pravni državi, enakosti pred zakonom. Po drugi strani ni nikoli obsodil politične in moralne zavrženosti aferaškega Jankovića, čeprav gre za človeka, ki je v Sloveniji živi spomenik političnih in gospodarskih afer.
Kljub vsem aferam se Kučan ni nikoli odrekel Jankoviću in ga ni nikoli javno obsodil. Ravno nasprotno. Jankovića kljub nešteto aferam vedno znova javno podpre. To se je nazadnje zgodilo 19. avgusta letos pri odprtju Prekmurskega trga v Ljubljani, kjer sta bila slavnostna govornika Kučan in Janković.
V Jankovićevi piarovski mestni reviji Ljubljana so objavljene fotografije dogodka (Ljubljana, september 2019, str. 46), na katerem sta se Kučan in Janković židane volje nastavljala fotografu in se skupaj smejala malodane do solz. Ker Kučanu preprosto dol visi za Jankovićeve afere, poštenost in pravičnost!
Čeprav se je Kučan pred najnovejšimi Jankovićevimi in Šarčevimi aferami potuhnil in izginil iz javnosti, kljub temu ni povsem miroval. Nadel si je lažno masko demokrata in še bolj lažno masko humanista in v začetku tega meseca ustanovil odbor za človekove pravice v podporo katalonskim političnim zapornikom v Španiji.
Isti Kučan je bil prvi partijec v času totalitarne Jugoslavije, ko so bili zapori polni političnih disidentov in so vsem drugačemislečim sistematično teptali človekove pravice. Da se Kučan za svoje partijske rabote ni nikoli pokesal, dokazuje njegov veliki kompanjon Ljubo Bavcon. Temu Bavconu je Kučan leta 1993 v posmeh vsem svobodomiselnim ljudem podelil zlati častni znak svobode Republike Slovenije, in to prav za človekove pravice in svoboščine.
Predvsem zaradi večne podpore aferaškemu Jankoviću bo Kučan šel v zgodovino kot resnično majhen politik brez politične in moralne integritete. Kot politik, ki ni vreden zgodovinskega spomina Slovenk in Slovencev!
Čeprav je Bavcon v času bivšega totalitarnega režima kot profesor prava dal institucionalno-pravni okvir za kratenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin z zapisom: »Kazensko pravo je najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe družbene ureditve /.../ V tem smislu je kazensko pravo sredstvo za ʻzatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstvaʼ (Lenin), torej za boj proti razredu, ki se zaradi svojih drugačnih pogledov upira celovitosti obstoječe družbene ureditve ali njenim sestavnim delom.«
Po Bavconu je moralo biti kazensko pravo v službi totalitarnega režima, v katerem so ideološkim nasprotnikom sistematično teptali človekove pravice. Kučanu v resnici dol visi za kršenje temeljnih človekovih pravic političnih oporečnikov!
Kučan je zadnji človek, ki bi lahko govoril o katalonskih političnih zapornikih. Če se je zaradi afer Jankoviča in Šarca skril v mišjo luknjo, bi se moral glede Katalonije pogrezniti v središče zemlje. Vendar je Kučan vedno isti Kučan, ki si za potrebe manipuliranja z javnostjo vedno znova nadeva lažne maske demokrata, humanista ali moralista.
V resnici ni niti enkrat v življenju presegel samega sebe, stopil iz svojih ideoloških okopov in javno obsodil v nebo vpijoča sporna ravnanja Jankovića. Kaj šele da bi zaradi dokončne odločbe KPK pozval Jankovića, naj odstopi iz javne funkcije župana glavnega mesta države. Namesto tega se Kučan še naprej dela neumnega v slogu nič ne vidim, nič ne slišim, nič ne vem.
Predvsem zaradi večne podpore aferaškemu Jankoviću bo Kučan šel v zgodovino kot resnično majhen politik brez politične in moralne integritete. Kot politik, ki ni vreden zgodovinskega spomina Slovenk in Slovencev!
